Tiskane izdaje
Se je med Piranom in Portorožem zgodil čudež? Ne vemo. Res pa je eden najuspešnejših slovenskih lobistov in zaslužnih Slovencev, ki je zgradil tudi ljubljanski Klinični center, pred časom dejal, da bi prav rad uresničil podoben ali še razkošnejši turistični resort, kot so Hoteli Bernardin, le da bi se to zgodilo pred Izolo. Vsemu neznosnemu bančnemu bogastvu in kapitalu navkljub pa se po štirih desetletjih zdi, da Slovenija za ponovitev projekta Bernardin še dolgo ne bo dovolj »pri močeh«.
»Čudež« se je najbrž moral zgoditi leta 1451, ko se je v Piranu ustavil reformator in pridigar, frančiškan observant, apostol Evrope Janez Kapistran. Domačine je tako navdušil, da so mu predlagali, da bi zunaj piranskega obzidja nemudoma začeli graditi cerkev in samostan svetega Bernarda Sienskega.
Samo leto prej so Kapistranovega učitelja Bernarda iz Siene v Rimu razglasili za svetnika. S Kapistranovim blagoslovom so v dobrem letu dni frančiškani observanti na tem zdravilnem, prostornem in prijetnem mestu, na polici hriba, ki gleda proti zalivu, tedaj imenovanemu po pristanišču sv. Marije Rožnovenske (od tod ime Portorož), zgradili samostan in cerkvico, katere ruševine so še danes simbol hotelskega naselja. V nadvse kratkem času so zgradili veliko in svetlo cerkev in za tiste čase častitljivo samostansko poslopje.
Leta 1971 je tedanja država od Mednarodne banke za obnovo in razvoj dobila kredit za hotelskega velikana pred Piranom. Sprva deset milijonov dolarjev, kasneje še pet milijonov. Arhitekturni viri iz ZDA trdijo, da je bil arhitekturni podvig vreden 24 milijonov dolarjev. To je bil prvi večji hotelski zalogaj, ki ga ni zasnoval slovenski »dvorni« arhitekt Edo Mihevc, sicer avtor večine hotelske arhitekture sodobnega portoroškega turizma.
Arhitektka Dunja Kinkela se spominja, da so študentje profesorju Mihevcu pomagali pripraviti idejni osnutek, s katerim se je potegoval za projekt Bernardin, a ni prepričal stroge mednarodne razpisne komisije. Priložnost so dali uspešni ameriški arhitekturni skupini The Architects Collaborative TAC iz Cambridgea v Bostonu, ki jo je vodil Perry King Neubauer. Studio TAC Cambridge je ustanovil pionir modernizma v arhitekturi Walter Gropius, ki pa je bil med nastajanjem projektov za Bernadin že pokojni.
Arhitekti TAC so hotel Bernardin (danes Histrion) zastavili tako, da je bil v pritličju »prozoren« in je omogočal pogled »skozi« pritličje na morje. Grand hotel Emono (danes GH Bernardin) pa so pogumno naslonili na flišnati klif z nevsakdanjo in izstopajočo modernistično konstrukcijo, ki je dala pečat naselju in na svoj način povezala stari Piran z mondenim Portorožem.
»Tedanji oblastniki so pogumno in revolucionarno pustili tujo pamet k snovanju turističnega resorta, kakršnega niso ponovili nikjer več na območju Slovenije,« trdi nekdanji novinar RTV Slovenija Zvone Petek, ki je spremljal gradnjo Hotelov Bernardin, danes pa je slovenski častni konzul v Švici.
Hotel Bernardin bodo morali, da ga vrnejo na pota stare slave, temeljito obnoviti. Foto: Pivk Mavric/Delo
»Odlikujejo ga tri temeljne prednosti v turizmu: lokacija, lokacija, lokacija. Postavljen je ob zgodovinsko cerkvico sv. Bernardina, z eno nogo v morju, ponuja hotelske sobe treh kategorij, ima pristanišče, trgovinice, približno 20 lokalov, dolgo plažo, bazene, teniška igrišča ... Ne moti kraja, kraj ne moti turističnega mesteca in, morda najpomembnejše, je le dobrih pet minut od zgodovinskega bisera Piran,« pravi Zvone Petek.
Dunja Kinkela je kot mlada arhitektka s še drugimi kolegi iz Investbiroja Koper precej sodelovala z ameriškimi in drugimi arhitekti. »Spominjam se, da smo projekte začeli risati leta 1973 in jih izdelali v približno letu dni. Leta 1974 so naselje začeli graditi in ga dokončali v dveh letih. Junija 1976 so v hotelu Histrion delavci še zaključevali dela, ko so že prišle prve turistične skupine. Odprtje je bilo junija,« pravi Dunja Kinkela, ki nikakor ne more prehvaliti dobrega sodelovanja z mednarodno arhitekturno zasedbo.
Hotel ni zmogel velikih bančnih obremenitev
Za domačine je bilo veliko turistično naselje nekaj posebnega. Le nekaj let prej je na tem območju še delovala ladjedelnica. Pred drugo svetovno vojno so v tem varnem zalivu, ki so ga čislali že Rimljani (v bližini so še ostanki antičnega pomola in ribogojnice), pristajali in vzletali hidroplani ...
Kasneje so v bližini razvili jadralski center, kjer bodo v kratkem začeli uresničevati dom vodnih športov. Ta prostor je bil vedno nekaj posebnega. Najbližji sosedje so bili zato veseli, da so se rešili popravil velikih ladij. Če so hoteli zgraditi domačo in prijazno turistično naselje, so morali speljati cesto od obale čez hrib. Občina je naselju prodala in podarila veliko zemljišč. V celoti to območje meri 24 hektarjev. S 757 sobami (torej približno 1500 ležišči) je po besedah dolgoletnega direktorja hotela in Turističnega združenja Portorož Ivana Siliča to še zmeraj največji hotelski kompleks v državi.
Domače naselje ponuja vse, kar pričakuje urbani turist. Takšnega turističnega projekta Slovenija dotlej ni poznala. Hotele so opremili z bogato zbirko nekaterih nadvse dragocenih likovnih del, kakršnih bi bili veseli tudi najbolj razvajeni muzeji sodobne umetnosti. Kakovostna likovna dela so postavili zato, da je hotelsko naselje igralo vlogo nekakšne galerije, ki je predstavila slovensko likovno ustvarjalnost svetu.
Bernardinski razgled. Foto: Blaž Samec/Delo
»Danes mnogi radi kritizirajo, češ da to ali ono arhitektonsko ni najbolje rešeno, da so morda nekatere sobe premajhne ... V resnici so tedaj zagotovili vrhunski standard hotelske infrastrukture in udobja. Po avstrijskih turističnih krajih so se v tistih letih hvalili in vabili turiste z reklamnimi napisi, češ da imajo sobe s toplo vodo. Hotel je bil grajen za pričakovane petične goste, vendar teh nikakor ni hotelo biti. Še posebej po Titovi smrti, ko so se začele številne težave v Jugoslaviji. Sobe smo oddajali avtobusnim gostom po nizkih cenah (za manj kot 20 nemških mark za polpenzion).
S takšnimi cenami seveda nismo mogli odplačevati kredita, ki je med redkimi v tistem času ostal za hotelsko podjetje kot breme v devizah. Letna anuiteta je znašala milijon dolarjev. Tedanji partijski voditelj Stane Dolanc je delavcem jeseniške železarne zaničljivo dejal, da Slovenci ne bomo narod kuharjev in natakarjev. Zato smo morali natakarje in kuharje vabiti iz južnejših republik, kjer pa so bili vajeni drugačne kulture in navad. Tudi samoupravljanje so mnogi jemali preveč dobesedno. In tako so si gospodinje nosile posodo iz hotelov, natakarji pa pribor, kozarce ter opremljali domače domove in zasebne gostilne.
Ni čudno, da je bil hotel po šestih letih že dodobra oguljen. Posloval je slabo, zato je pome prišel tedanji vodilni delavec iz Emone Janislav Vehovar in me pripeljal na Bernardin iz manjšega avstrijskega hotela, ki sem ga vodil, ter zahteval, da dobesedno odslovim dotedanjo direktorico Jožo Senico. Bil sem nekakšna prisilna uprava, toda nisem imel veliko besede proti samoupravljavcem,« pravi Silič.
Precej tršo roko je lahko uporabil Čedomil Vojnič, ki je oktobra 1990 prevzel vodenje hotela. Bil je izjemen poznavalec hotelirstva in je zaslužen, da so v več kot 21 letih njegovega vodenja (do sredine leta 2012) sanirali poslovanje in dodobra preuredili hotelsko ponudbo. Njegova je zasluga, da so zgradili pravzaprav dva kongresna centra, morski park v Laguni Bernardin in manjši center za dobro počutje.
Vojnič je prevzel vodenje hotela, ko je imel ta za 65 milijonov nemških mark dolgov. Podjetje bi šlo skoraj v stečaj, vendar so ga rešili z nekakšno prisilno poravnavo in začasnim prenosom poslovanja na obvodno podjetje. V njegovem času so poravnali vse dolgove in v hotel investirali dodatnih 60 milijonov evrov. Vojnič ni mogel preprečiti, da ga lastniki v zadnjih letih njegovega vodenja ne bi pretirano zadolžili, in zadnjih deset let vanj niso več veliko (ali sploh) investirali.
Zdaj so Hoteli Bernardin pred novim, pravzaprav podobnim izzivom kot v začetku devetdesetih. Poravnali so že približno polovico dolgov, za kar so morali prodati drugo premoženje (Metropol). In še ga prodajajo. Spet je napočil čas za temeljito prenovo nadvse posebnega in zahtevnega turističnega naselja. Pred 40 leti so si upali in zgradili slovenskega turističnega velikana.
Pred 20 leti so ga sanirali. Očitno je čas za majhen nov čudež. Vse je odvisno od tega, kateri »svetniki« bodo prišli mimo cerkvice sv. Bernardina in kako globoko bodo verjeli, da imajo vsaj tri najboljše razloge za turistični posel na mestu, ki so ga posvetili svetniku iz Siene.
