Študijska skupnost v CTK

Ob tej uri, torej okoli 22.30, na jasen poletni večer jih je pod čitalniškimi lučmi in pred študijsko literaturo vztrajalo še za tretjino sedežev. Najbolj zgoščeno so bili zasedeni v tako imenovani tihi sobi, v kateri so prepovedane vsakršne naprave in vlada red nekdanjih, analognih študijskih časov: le s knjigami, zvezki in pisali – in kar najbolj zbranimi mislimi. Po stopnicah proti izhodu se je tedaj spustila trojica študentov prava, ki so končali še enega študijskih dni v knjižnici. »Domov grem, ker sem lačen,« je dejal Vid Kutoš, njegova prijatelja Blaž Tončič in Nika Najvirt pa sta dodala, da bosta morala zaradi izpita iz prava socialne varnosti dan zatem to noč učenje nadaljevati doma. Na vprašanje, zakaj študirajo v knjižnici, in ne doma, je bil odgovor en sam: »V knjižnici je večja motivacija in manj motenj, tu ne moreš početi nič drugega kot učiti se, in če se nekdo uči poleg tebe, te je sram izvleči že mobilni telefon,« je dejala Nika, študentka 2. letnika, med dobrimi stranmi študija v čitalnici pa navedla tudi skupne pavze in druženje. »Študentje vseh letnikov prava smo zelo povezani, poznamo se tudi iz naše matične knjižnice, kjer nam je sicer bolj všeč, saj so stropi višji in ni tako vroče kot tu, vendar se naša knjižnica hitreje zapre. Družimo pa se tudi tu,« so povedali. So torej med motivi za obiskovanje knjižnice tudi simpatije? »Simpatije se bolj rojevajo na čik pavzah, a v resnici flirtanja niti ni več, ker zanj ni časa,« je ugotavljal Vid, Nika pa je povzela, da med izpiti prihajaš v knjižnico grd, neurejen, nerazpoložen in le z enim razlogom – da se učiš. Vsi pa so bolj ali manj živčni. Torej so se zmenkarije preselile na facebook? »Družimo sem med skupinskimi pavzami, ki se lahko razvlečejo tudi na dve uri. Zato moramo imeti kar nekaj samodiscipline, saj bi drugače zlahka obviseli že ob avtomatu za kavo,« se zavedajo.

Že v sredini aprila

Pospešeno so začeli študirati že v sredini aprila in od tedaj večino časa preživijo v ustanovi, ki se drži Cankarjevega doma, v Nuku, denimo, jih poleg krajšega delovnega časa moti predvsem to, da je skupni seštevek vseh odmorov omejen na zgolj 100 minut. Zelo so se razveselili, da je bila po majskem poskusnem obratovanju med vikendi CTK tudi zadnje štiri konce tedna odprta ob sobotah in nedeljah. Toda na začetku je vse skupaj spominjalo na razprodaje na črni petek, pravi Nika. Že pol ure pred odprtjem je čakala množica študentov, in če si le tri minute zamudil, ni bilo več prostega mesta. Ko so odprli vrata, je bilo eno samo prerivanje in boj za sedeže, prvi so se sprostili šele tam okoli 16. ure.

Tisti hip si je kratek nočni odmor na ploščadi pred knjižnico vzela še ena trojica – bruci iz Makedonije, študentki medicine Hristina Trajkova in Anastazija Paskali ter študent mikrobiologije Trajče Nedevski, ki so v Slovenijo prišli študirat zaradi boljših študijskih razmer, študentskih ugodnosti ter evropsko priznane izobrazbe. Hristina si je sicer bolj želela v Rusijo, vendar za to ni imela možnosti, toda tudi tu, v Sloveniji, ji je super, je povedala. »Jaz pa sem si želel študirati prav v Sloveniji. Imate višji standard in velikokrat boljše in tudi bolje opremljene laboratorije kot v Makedoniji, k profesorjem pa na govorilne ure lahko prideš, kadar želiš. Pri vas imamo študenti mnoge ugodnosti, pri nas nobenih,« je bil slišati navdušen sogovornik, Hristina pa je pohvalila tudi večje število praktičnih vaj.

Slovenščina jim je delala preglavice predvsem prvi mesec. »Potem pa se je bilo težko učiti; razumela sem, teže pa si je bilo prebrano zapomniti. Slovenščine sem se učila že vnaprej, a ni kaj dosti pomagalo, največ se naučiš, če se čim več pogovarjaš,« je ugotovila Anastazija. Toda tako pri študiju medicine kot mikrobiologije je veliko strokovne literature v angleščini, Trajče pa si veliko pomaga tudi s predavanji strokovnjakov in profesorjev na portalu youtube. V CTK se učijo že vse leto, tudi oni pa so poudarili, da se v študentski skupnosti CTK študenti različnih fakultet med seboj zelo podpirajo in si pomagajo. »Če česa ne razumem pri matematiki, mi z razlago pomaga kdo s strojništva ali elektrotehnike,« je poudaril Trajče, ki ga do končanega letnika loči le še en izpit. Po mesecu dni in pol počitnic doma se bo znova vrnil v Ljubljano, saj se mora zaradi pomanjkljivega znanja že vnaprej pripraviti na precej zahtevno fiziko, ki ga čaka v drugem letniku. »Danes se bomo učili do polnoči, potem gremo morda še na sladoled ali pivo in spat,« so še zaupali, preden so se vnovič vrnili pred knjige.

Poletje tudi v knjižnici

Knjižnica danes deluje že po poletnem delovnem času, večino dni v tednu do 14. ure, v polnem zamahu do 24. ure pa bo spet začela delovati pred jesenskimi izpitnimi roki 18. avgusta. Sobote in nedelje bodo študentje za učenje v CTK lahko izkoristili tudi septembra. Za letošnje poskusno podaljšano obratovanje med vikendi maja, junija in septembra so se odločili na pobudo študentov, podobno kot pred petimi leti, ko so jih zaprosili, da delovni čas podaljšajo do polnoči. Že prvi letošnji delovno podaljšan majski vikend pa je prinesel tako množičen odziv, da je presenetil še vodstvo. »Študentje, ki so nas prosili za podaljšanje delovnega časa, so zagotovili, da bo prišlo vsaj 40, 50 njihovih kolegov, na koncu pa je bila zasedena vsa knjižnica, skoraj 200 mest. Neko soboto so se nekateri sede na tleh učili še v avli,« je pripovedoval direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik. Dodal je, da so knjižnice, ki so do 90. let 20. stoletja imele monopol nad znanjem, ta primat z razširitvijo spleta in nespremenjenega sistema svojih baz podatkov izgubile. Namesto da bi izkoristile sodobna iskalna orodja, so na silo želele obdržati tako rekoč svoj analogni sistem na listkih. Tako se je začelo postavljati veliko vprašanje, ali sploh še potrebujemo visokošolske knjižnice, če pa spletni iskalniki uspešno izbrskajo tudi verodostojne vire. A po letu 2000 se je zgodil zanimiv preobrat: obiskovalci so se začeli vračati v knjižnice, vendar na drugačen način – s svojimi elektronskimi napravami, torej internetno najbolj pismeni, saj so edino tam našli pravi mir za poglobljeni študij. »To so prostori, ki premorejo velik motivacijski potencial. K nam prihajajo študenti vseh fakultet, opazili pa smo, da so se z bolonjsko reformo izrazite špice zaradi izpitnih rokov raztegnile kar na vse leto, poleg tega imajo študenti veliko več skupinskih študijskih nalog. Kljub vsemu pa 200 uporabnikov v nabito polnih čitalniških prostorih CTK predstavlja le pol odstotka študentov Univerze v Ljubljani,« je poudaril sogovornik.

Članska izkaznica ni potrebna

Kot prednost CTK je navedel, da za uporabo čitalnice ni potrebna članska izkaznica, se je pa preobremenjenost prostorov še zlasti med vikendi kazala v mnogih tegobah, od slabega zraka do čistoče na straniščih, a so v okviru zmožnosti naredili največ. Med drugim so v hodnikih namestili dodatnih osem sedežev, čistilka je čistila petkrat na dan ... »To je naš pilotni projekt, ki ga bomo, upam, obdržali. Tudi zaposleni so podaljšani urnik sprejeli z odobravanjem, stroški pa glede na koristi za študente in ne nazadnje tudi družbo niso visoki. Najemnino je namreč treba plačati tudi, ko je knjižnica zaprta. Poleg tega v čitalnico prihajajo upokojenci iz bližine in brezposelni, ki jim pogosto ustrezajo večerni čas in vikendi, sobotne dopoldneve pa za obisk izkoristijo tudi inženirji, ki med tednom za to nimajo časa,« je našteval Pušnik.

Prepričan je, da če bi premogli 500 čitalniških sedežev, bi bili zasedeni vsi. Kako zelo potrebujemo sodobno knjižnico, ki bi zagotavljala časom primerne storitve, pa je med drugim pokazal nakup 3D-tiskalnika. Ko so uporabnikom obljubili dvomesečno poskusno obdobje brezplačnega tiskanja, se je pred njim vila dolga vrsta. Nujno bi potrebovali nove prostore, je poudaril Pušnik, če bi želeli v polnosti izvajati svoje poslanstvo. To bi bilo mogoče že z majhno investicijo, ne potrebujemo megalomanskih projektov. »Želimo ponuditi vsebine in zagotoviti prostor uporabnikom, najbolje bi bilo kje na podobni lokaciji, dostopni študentom vseh fakultet. Leta 2019 bo CTK praznovala 70 let. Od leta 1949 do 1994 smo bivali na Tomšičevi 7. Ko je takratna vlada vilo prodala ameriški amabasadi, se je CTK vselila v začasne prostore. A vlade se menjajo, začasna lokacija, ki nima nizke najemnine, pa je postala stalna. To je velika škoda tako za univerzo kot za družbo,« je pogovor kritično sklenil Miro Pušnik.