Svet so ljudje: Japonski vzornik za Tarantina in Jarmusha

Japonski kultni režiser Seijun Suzuki šele zdaj, v starosti 92 let, postaja prepoznaven med ljubitelji filma zunaj rodne Japonske.

V newyorškem centru Lincoln se je namreč včeraj začela velika ameriška restrospektiva Suzukijevih najboljših filmov, kmalu pa bo izšla še knjiga o njih z naslovom Čas in prostor sta neumnost. Avtor biografije Tom Vick je že v naslovu opozoril na drugačnost Suzukija kot osebnosti in njegovih filmskih zgodb, v katerih se komične situacije gangsterjev prepletajo z nenavadnimi dialogi iz toka zavesti protagonistov, kar ustvarja vtis nadrealizma. Njegovi filmi so imeli velik vpliv na ameriška režiserja Jima Jarmusha in Quentina Tarantina.

Suzukijevo poklicno pot zaznamujejo številna protislovja. Kot veteran druge svetovne vojne, ki je preživel dva brodoloma, je začel kariero v filmskih studiih družbe Nikkatso. Po 12 letih in 40 posnetih filmih so ga nagnali, ker naj bi bil preveč težaven za sodelovanje. Odpustili so ga kmalu potem, ko je posnel mojstrovini Tokyo Drifter leta 1966 in Branded to Kill leta 1967 – tega je posnel še enkrat 35 let kasneje kot nekakšen remake in ga naslovil Pistol Opera. Tudi ta film je prepričal njegove japonske oboževalce.

Ko ga je družba Nikkatsu leta 1967 odpustila, se je moral odreči režiranju, a ga to ni potrlo. Nasprotno, izjavil je, da je bilo to nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo. Kariero je nadaljeval na televiziji in postal eden najbolj prepoznavnih obrazov tega medija, toda za japonske ljubitelje njegovih del, predvsem tistih iz 60. let, je ostal vse do danes kultni filmski režiser. Znal je namreč drugače kot drugi prikazati zgodbe jakuzijev, prostitutk in drugih ljudi z družbenega roba, in sicer tako, da je izpostavil njihov prezir do institucij, ki krojijo življenje navadnih ljudi.