Nadzor, laži in videotrakovi

Z oskarjem nagrajena režiserka dokumentarnega filma Citizenfour Laura Poitras, ki svoje delo posveča vprašanjem vse večjega nadzora varnostno-obveščevalnih služb, v prostorih newyorškega muzeja Whitney razstavlja dela, ki nadzorujejo obiskovalca.

pon, 22.02.2016, 10:00

Galerije so po navadi mesto, kjer gledamo razstavljena dela. Najnovejša razstava, ki jo predstavlja newyorški Whitney Museum, pa ta koncept obrne na glavo: tokrat umetniška dela gledajo obiskovalca. Če vemo, da je njihova avtorica ameriška režiserka Laura Poitras, dobitnica oskarja in Pulitzerjeve nagrade za dokumentarec o žvižgaču ameriške Agencije za nacionalno varnost Edwardu Snowdnu Citizenfour (2014), se to morda niti ne zdi več tako nenavadno, piše Intelligent Life.

Laura Poitras (1964) namreč vse od terorističnega napada 11. septembra leta 2001 filmsko dokumentira razvoj geopolitičnih razmer. Njena kamera je tako sledila vse bolj paranoični ameriški oblasti in posameznikom, ki so bili njene žrtve. Med njimi je tudi sama – od leta 2006, ko se je po predstavitvi dokumentarca o vojni v Iraku My Country, My Country, v katerem so jo zanimala stališča Iračanov, vrnila v ZDA, pa vse do leta 2012, ko je novinar Guardiana Glenn Greenwald, ki je pozneje sodeloval tudi pri snemanju Citizenfour, napisal članek o njenih izkušnjah, so jo pridržali in zasliševali več kot petdesetkrat.
 
Ob vstopu na razstavo, ki zavzema celotno osmo nadstropje muzeja, se obiskovalec ne sooči s polemiko, ampak s serijo podob – svetlo obarvane geometrijske iskre predstavljajo podatkovne signale, ki jih je s pomočjo prisluškovalnih naprav na vrhu gorovja Mount Troodos na Cipru zbrala britanska obveščevalna služba. Slike, ki jih je Poitrasova naslovila z imenom vohunske operacije same – Anarhist, upodabljajo ukradene signale satelitov, radarjev in brezpilotnih letal na Bližnjem vzhodu v različnih procesih njihovega dekodiranja.

V naslednjem prostoru gledalca pričaka dvojna videoprojekcija. Prva prikazuje obraze pešcev, ki po uničenju hodijo mimo ostankov Svetovnega trgovinskega centra. Gledalec lahko vidi pretresene ljudi, ki zmajujejo z glavo in si brišejo solze. Na drugi vidi prestrašenega človeka z vrečo na glavi in z nogami v verigah, za katerim stoji maskiran ameriški vojak s pištolo. Učinkovito.

V sosednji sobi obiskovalec naleti na filmsko podobo nočnega neba nad Jemnom, Somalijo in Pakistanom, projicirano na strop. Obiskovalcu je priporočeno, da se uleže na dvignjeno ploščad v središču prostora. Vzdušje je kljub radijskemu šumu mirno, nekaj nelagodja pa obiskovalcu le povzroči že samo ime instalacije − Bed Down Location, kar je vojaški izraz, ki opiše, kje spi posameznik, ki bo tarča napada brezpilotnega letala. Obiskovalec se počasi zaveda, da ni samo ali sploh ni več gledalec, ampak opazovani cilj. Ta občutek še zlasti potrdi zadnja razstavna soba, v kateri se zave, da je bila soba, iz katere je ravnokar izstopil, skenirana z infrardečimi detektorji toplote, njegova podoba pa je pristala na televizijskem zaslonu vsem na očeh.

Še pred tem pelje umetnica obiskovalca na sprehod skozi hodnik, prevlečen z linijami, ki spominjajo na rešetke zaporniških vrat. Ko gledalec kuka skozi line, lahko vidi tajne vladne dokumente, posnetke opustošenja, ki ga je povzročilo brezpilotno letalo, ali zlovešče slike ogromnih podatkovnih bank. Tako dobi obiskovalec vpogled v svet tajnosti, ki je običajno zakopan daleč od oči javnosti, fizični napor, ki ga zahteva naprezanje gledalca, da sploh kaj vidi, pa učinkuje kot metafora težavnosti odkrivanja obstoja tega sveta v resničnem življenju. Obenem pa postavlja tudi vprašanje, kako je lahko nekdo nenadzorovano zbral toliko podatkov in informacij, ne da bi v celoti omrtvičil javnost in jo naredil neobčutljivo.

Laura Poitras je zadnja v vrsti sodobnih umetnikov, ki so poskušali odkrivati in predstavljati ​​skrite družbene sisteme, delujoče brez vsaj minimalnega demokratičnega nadzora. Leta 1970 je Hans Haacke, v Nemčiji rojeni in v New Yorku živeči umetnik, izsledil pot denarja, ki je potoval med korporacijami in umetnostnimi muzeji. To je storil na stenah samih muzejev, ki jih je vzel pod kritičen drobnogled in pokazal, kako si je mogoče z denarjem kupiti moralni kredit za prihodnja dejanja. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je ameriški, danes že pokojni konceptualist Mark Lombardi specializiral za prikaz vpliva med finančnimi in političnimi prevarami. V svojih delih je med drugim dokumentiral tudi povezave med družinama Bush in Bin Laden, in to že leta 1999 – njegove risbe je po 11. septembru vzel v precep tudi FBI.

V zadnjem času je Trevor Paglen, sodelavec Laure Poitras pri filmu Citizenfour, izdelal serijo lepih, skoraj romantičnih fotografij skrite infrastrukture, namenjene nadzoru in prisluškovanju. V ciklu Brezpilotna letala tako po roza obarvanem nebu letijo luksuzne, skoraj nevidne, a zlovešče brezpilotne kovinske ptice.

Razstava Laure Poitras bi lahko hitro postala rezka, celo pridigarska. Toda Poitrasova obiskovalca raje zasuje z dejstvi, kot da bi ga z njimi udarila po glavi. Zadnje delo na razstavi z naslovom Nazadnje viden je preprosto monitor, ki kaže tok podatkov. Besedilo na zidu pojasnjuje, da so ti podatki brezžični signali, ugrabljeni iz mobilnih naprav vsakega obiskovalca razstave. Gledalec je postal gledan ...

Prijavi sovražni govor