Svet so ljudje: Pisatelj O'Connor o svoji družini

Svet so ljudje

Objavljeno
26. april 2016 15.28
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
Pisatelj O'Connor o svoji družini

Pisatelj Joseph O'Connor izhaja iz popularne irske družine. Na knjižnem festivalu v mestu Toulouse je novinarjem o njej povedal marsikaj zanimivega. Joseph, najstarejši otrok v družini, je začel pisati knjige že pri 14. letih, a šele pri 27. prvo objavil. Njegova najmlajša sestra Sinead je pri 21. letih postala prava svetovna pop senzacija, druga sestra Eimear pa je priznana slikarka in umetnostna zgodovinarka. A cena za družinsko slavo je bila, po Josephovih trditvah, visoka: »Doma ni bilo vedno lepo, ampak iz turbulentnih razmer sem se naučil drugače gledati na svet.«

Družina O'Connor je razpadla, ko je bilo Josephu enajst let. Mati je zapadla v alkoholizem, oče pa je bil zelo slab skrbnik. »Starša sta se poročila zelo mlada in bila precej nesrečna,« je povedal O'Connor. »Ustvarila sta zelo destruktivno okolje, kar je najslabše, če želite, da bodo otroci ustvarjalni.« Toda kljub neprestanemu kričanju in joku so njegovi starši otrokom vcepili globoko ljubezen do literature in umetnosti. »Bili smo srečni, ker sta nam dala takšno kulturno dediščino,« je povedal Joseph, ki je za preboj na mednarodni ravni poskrbel v letu 2002, z zgodovinsko uspešnico Morska zvezda. »Naša hiša je bila vedna polna knjig, starša sta bila zaljubljena v gledališče, odprla sta nam vrata v svet glasbe.«

S Sinead zelo spodbujata drug drugega. Sestrin uspeh je menda tudi njemu pomagal vztrajati pri pisanju.

Joseph O'Connor, ki je bil nedavno razglašen za irskega literarnega ambasadorja, v svoji generaciji velja za enega vodilnih irskih pisateljev, glasba pa je »še vedno metronom njegovega obstoja«. »Imam veliko glasbeno zbirko in komaj kakšen dan zdržim brez poslušanja pesmi Patti Smith

Ko piše knjige, se trudi, da bi vsak stavek v svojih delih napolnil z muzikalnostjo. »Obstaja nekaj glasbe, ki je raje ne poslušam. Sestrina, na primer. Preveč boleča je zame. Razumem jo, zakaj je njena glasba žalostna, a nočem se ob vsaki njeni pesmi spomniti na to.«