Tiskane izdaje
Znamenita igralka, zadnja še živeča iz filma V vrtincu – uspešnice vseh časov, ki je še danes, 77 let po nastanku, rekorder v gledanosti –, slovi po vlogah umirjenih, prijaznih, uglajenih junakinj, v resnici pa je bila uporniška in občasno precej trmasta. Tako se je ob dveh oskarjih zapisala v filmsko zgodovino predvsem z uspešno tožbo hollywoodskega studia Warner Bros. leta 1943, ki je odpravila vladavino filmskih studiev in odprla pot agencijam in igralcem pri krojenju njihove kariere.
Na filmsko pot je stopila leta 1935, ko se je komaj 19-letna pojavila v vlogi Hermije v zelo uspešni filmski priredbi Shakespearjevega Sena kresne noči. Tudi njen drugi film iz istega leta, Kapitanova kri, je bil uspešnica. V njem je prvič igrala z Errolom Flynnom, s katerim je pozneje posnela še osem filmov. Med njimi je najbolj znan Dogodivščine Robina Hooda iz leta 1938. Leto dni zatem je odigrala svojo najbolj znano vlogo, vlogo Melanie Hamilton v filmu V vrtincu, ki ji je prinesla prvo nominacijo za oskarja in jo zaznamovala za vse življenje.
Naslednjič je bila nominirana za to prestižno filmsko nagrado leta 1941, a je tudi takrat ni dobila. Oskar je bil podeljen njeni leto dni mlajši sestri, prav tako igralki Joan Fontaine za vlogo v Hitchcockovem filmu Suspicion.
Sestri sta bili sprti že od otroštva in sta tudi javno bolj ali manj vse življenje kazali sprtost. Ko je mlajša Joan takrat odkorakala z odra z oskarjem v roki, ji je Olivia, ki ji je bilo edini v družini dovoljeno imeti družinski priimek de Havilland, hotela čestitati, a Joan z dekliškim priimkom matere Fontaine jo je pred vsemi ignorirala. Olivia ji je to zamerila in je pet let pozneje, ko je prejela oskarja za vlogo v filmu To Each His Own, namerno prezrla ponujeno roko sestre Joan.
Tudi v pozni starosti – Joan Fontaine je umrla pred nekaj leti v starosti 96 let – se sestri nista pomirili. Vsako priložnost sta izrabili za nasprotovanje druga drugi, nazadnje tudi ob vprašanju, komu zaupati skrb za bolehno mamo.
Še najbolj je znamenita igralka znana po sodnem procesu, ki ga je sprožila proti hollywoodskemu studiu Warner Bros. Studio ji namreč ni dovolil, da bi si po lastni presoji izbirala vloge. Olivia je po dveh neuspešnih nominacijah za oskarja takrat začutila, da ji Warner Bros. ne ponuja pravih vlog. Ko jo je studio hotel prisiliti v podaljšanje pogodbe, ga je tožila. Tožbo je dobila in s tem odprla novo poglavje v ameriški filmski produkciji. Po sodbi v njeno korist je ameriška sodna praksa, označena z 'zakon de Havilland', omogočila igralcem več umetniške svobode in izbire vlog po lastnih željah.
Po dobljeni tožbi sta se kakovost in pestrost njenih vlog močno izboljšali in ji prinesli dva oskarja: prvega leta 1946 za omenjeni film To Each His Own, drugega pa leta 1949 za film Dedinja. Nominacijo in zlati globus je dobila tudi za film Kačje brezno leta 1948.
Po tem vrhuncu je na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja njena kariera začela slabeti. Zavrnila je nekaj vlog v zelo uspešnih filmih, med njimi tudi glavno v filmu A Streetcar Named Desire. Prevzela jo je njena soigralka iz filma V vrtincu Vivien Leigh, ki je bila zanjo nagrajena z oskarjem. Olivia je še naprej igrala v manj uspešnih filmih do leta 1988, ko je posnela zadnji film in se nato upokojila.
