»Svet želiva spremeniti s svojimi kumarami«

»Prosimo, vzemite! Imamo preveč. Hrana je brezplačna! Please take one! We have too many. Food is free!« je isto sporočilo, napisano v dveh jezikih na črnem zabojniku pred Hišo ob potoku v Mojstrani. Tisti dan so iz njega vabili bučke, ohrovt, kumare, blitva in jabolka.

Presežki zelenjave so namenjeni vsem: sosedom, mimoidočim in neznancem, edina zapoved je, da se ponujeno tudi pojé , poudarjata stanovalca Hiše ob potoku (River Cottage) Angleža Justi Carey in Roy Clark, ki sta pred približno mesecem dni iz ZDA v Slovenijo razširila gibanje Food is Free. Začela sta ponujati presežke s svojega (izposojenega) 12 kvadratov velikega vrtička, in ko sta odprla »podružnično« stran na facebooku Food is Free Slovenija, sta bila deležna velikanske podpore in všečkanja, zabojnik pred njuno hišo pa se je začel polniti tudi z zelenjavo sosedov. Soseda Melita Djurić, med drugim predsednica turističnega združenja Dovje Mojstrana, je tisti dan vanj prispevala bučke in jabolka, sosed niže na ulici pa je pred hišo že postavil svojo košaro, zadovoljno ugotavlja gostiteljica Justi Carey in dodaja, da podpora kaže le na to, da se mnogi zavedajo, da naša družba ne deluje, kot bi morala. In pri spreminjanju sveta, na potrebe katerega se oblastniki prepočasi odzivajo ali se sploh ne, imajo veliko moč prav družbena omrežja. »Pred 15 leti sploh ne bi izvedela, česa so se domislili v Austinu v Teksasu, pa tudi za košaro pred mojo hišo bi vedeli samo moji sosedje,« nazorno opozori sogovornica.

Vsi so pravi

Sprva so ljudje izražali pomisleke, ali bodo njihovi presežki zelenjave prišli v prave roke, k pravim ljudem, a teh pravzaprav ni, saj so namenjeni vsakomur. »To ekološko pridelano zelenjavo in sadje naj vzame kdorkoli, da jo le tudi pojé . Čeprav si želiva, da pridelke vzamejo tisti, ki morda nimajo toliko denarja, v resnici ni pomembno, kdo jih vzame, saj gre predvsem za to, da si stvari v skupnosti delimo. Mnogi to že počnejo, vendar presežke s svojega vrta večinoma podarjajo prijateljem in sorodnikom. Projekt Food is Free pa gre še korak dlje, da torej viške zelenjave s tvojega vrtička uživajo ljudje, ki jih ne poznaš. Zemlja je rodovitna za vse, ne samo za majhno skupino ljudi, zato se mi ne zdi prav, da tisti, ki nimajo vrta, ne bi imeli pravice do sveže, biološko pridelane zelenjave,« je Justi Carey na kratko predstavila osnovno zamisel projekta in dodala, da prevod »Hrana je brezplačna« ne pokaže povsem natančno na pravzaprav dva pomena, ki se skrivata v tej misli: da je brezplačna prav tista v košari pa tudi, da je glede na radodarnost zemlje hrana v resnici brezplačna za vse.

Kot tujca v gorenjski vasi pod Julijci nimata niti najmanjšega namena, da bi komu solila pamet ali se hvalila, da sta začetnika tega gibanja v Sloveniji, kot velika okoljevarstvenika si prizadevata le, da bi spremenili način življenja in ga obrnili v drugo smer; blagovno menjavo bi v prihodnje lahko razširili tudi na različna znanja, ki bi jih v zameno za druga zmogel vsak posameznik.

Čim več obdelovalne zemlje

Čeprav človeštvo že več desetletij razpravlja, da je treba poskrbeti za okolje, se večina ciljev ustavi le pri velikih besedah. Kot poudarja Roy, je zelo jasno, da sta odnos do okolja in zanimanje zanj povezana predvsem s finančnim stanjem. Če ljudje nimajo dovolj za preživetje, razmišljajo o osnovnih vprašanjih in o tem, kaj bodo jedli, zato nimajo ne moči ne interesa, da bi se ukvarjali ali zanimali za okolje, pot do večje ekološke ozaveščenosti pa vidita tudi v univerzalnem temeljnem dohodku. »Tako za življenje kot za zdravje pa je treba obdržati čim več zemlje za obdelovanje. To zavedanje se prebuja tako v Veliki Britaniji kot tudi drugod po svetu, vendar je marsikje ta možnost za vedno izgubljena. Občine so zemljo že začele zaračunavati ali jo kako drugače odtujile, velike korporacije pa ustvarjajo dobičke iz tistega, kar bi moralo pripadati vsem. Kakšen svet je to, da ima prvih 85 na lestvici najbogatejših ljudi toliko denarja, kot ga ima polovica človeštva? Midva ga želiva spremeniti in spreminjava ga s svojimi kumarami!« v smehu odločno povesta. S pridelavo lastne hrane se mimogrede reši še vrsta drugih problemov: ni odpadkov, stroškov s transportom, s tem pa ne porabe goriva, ne emisij plinov in tudi ne pesticidov, saj večina malih pridelovalcev ne uporablja ne kemičnih škropiv ne gnojil. Vrh tega do te zaplate zemlje izkazujejo skrb in spoštovanje, ne pa je pretirano izkoriščajo in onesnažujejo. Zemlja premore dovolj virov, da zadosti našim potrebam, nikakor pa ne dovolj za pohlepnost vsakega od nas. Večina nas ima več, kot potrebujemo, opominja Justi.

Čeprav rada vrtnari – z Royem med drugim pridelujeta brokoli, bučke, kumare, krompir, rumeno repo, nizek fižol, blitvo in nekaj vrst zelišč – se nima za prav nič vestno vrtnarico, in čeprav je v njunem vrtu polno plevela, večkrat poudari, da še vedno pridelata več, kot lahko pojesta, spravita v zamrzovalnik ali vložita. Koliko presežkov bi šele bilo, če bi imeli skupnostni vrt, tam bi se gotovo obnašala veliko bolj resno, pove v smehu.

V Slovenijo sta se preselila iz škotskega višavja pred dvanajstimi leti, misleč, da tu ostaneta le kakšno leto. Velika ljubitelja gora, ona doma iz bližine Birminghama, on iz Liverpoola, sta se na Škotskem tudi spoznala. Ko sta dopolnila 40 let, sta se zavedela, da je čas, da še kaj ukreneta, drugače bosta za vedno ostala v tisti škotski vasi, in tako je dozorela odločitev, da se preselita v Francijo. Ko pa je Roy prebral članek o vzponu na Triglav in je Justi našla še oglas, da v slovenskih šolah iščejo naravne govorce za poučevanje angleščine, sta obrnila kompas, spakirala, kar sta imela, in prišla v Slovenijo. Leto dni sta živela v Rogaški Slatini, kjer je Justi poučevala, potem pa je bil klic gora tako močan, da je Justi zaprosila za delo v eni od šol na Jesenicah. Prošnjo so ji izpolnili na Osnovni šoli Prežihovega Voranca, pozneje je poučevala še na Gimnaziji Jesenice, dokler ni pred letom dni dela za polovični čas izgubila zaradi rezov v šolstvu. Od takrat deluje kot samostojna podjetnica, ki ponuja lekturo, poučuje v jezikovni šoli in tudi individualno, predvsem odrasle.

Nov vodnik maja 2015

Pred natanko desetimi leti sta v angleščini napisala tudi vodnik po Julijskih Alpah (Julian Alps of Slovenia, Cicerone Guides), ki bo prihodnje leto doživel dopolnjeno in osveženo izdajo, potem še vodnik po transverzali od Maribora do Ankarana (Trekking in Slovenia: The Slovene High Level Route, Cicerone Guides) ter vodnik po Karavankah s slovenske strani (Walking in Slovenia: The Karavanke, Cicerone Guides). »Ko sem začela delati na Jesenicah, sva živela v stanovanju v Podkorenu. Po sedmih letih sva začela iskati nekaj večjega in našla to prekrasno in obnovljeno hišo. Ker si je nisva mogla privoščiti, sta nama lastnika svetovala, naj z njo kaj narediva. Dobila sva zamisel za prenočišče z zajtrkom, bed & breakfast, kjer se je mogoče učiti tudi angleščine. Zgornje nadstropje hiše ima dve sobi za goste, v kleti sva uredila še jedilnico in sobo za druženje, midva pa stanujeva v tem srednjem delu hiše,« sta med srebranjem čaja in med postrežbo peciva zaupala sogovornika.

V štirih letih sta gostila ljudi iz petindvajsetih držav, med njimi goste iz Peruja, z Nove Zelandije, iz Avstralije in ZDA, prevladujejo pa pohodniki in kolesarji iz Velike Britanije, Nemčije in Nizozemske. Ti se pogosto ustavijo za dan ali dva na poti na Hrvaško, gostila pa sta že tudi Američane, potomce izseljenih Slovencev, ki so brez znanja slovenščine pri njiju našli izhodiščno točko za iskanje svojih korenin in daljnjih sorodnikov.

Skrb za goste, priprava zajtrkov in nabava so v Royevi pristojnosti, že lani pa je vnovič začel hoditi po poteh, ki sta jih popisala v vodniku pred desetimi leti. Spremembe v visokogorju so majhne, ugotavlja, še največ popravkov v novi izdaji vodnika bo pri dostopih iz vasi in njihovih spremenjenih oznakah. »Večina ljudi misli, da imam idilično življenje, toda v resnici mi pogosto primanjkuje časa, poleg tega dve sobi za goste ne zadostujeta za preživetje,« je še dodal gostitelj.

Čeprav ljubita slovenske gore, ki jih opisujeta kot neverjetno lepe, do tistih v domovini tu in tam čutita veliko domotožje. »Naše gore niso tako visoke, kot so Julijske Alpe, in so tudi veliko manj obljudene. Hodiš lahko ves dan, pa ne boš srečal človeka. Ta občutek odmaknjenosti in samote mi je zelo ljub,« je priznal sogovornik. Dvakrat na leto odpotujeta v Wales in na Škotsko, da dobita odmerek tistega, kar najbolj pogrešata, uvozila pa sta tudi angleški čaj, saj izbranih mešanic pri nas ni mogoče kupiti. V Sloveniji jima je zelo všeč, da povsod lahko najdeš kavarne, kjer ponujajo veliko okusnejše pecivo in tortice kot v Britaniji, prav tako pohvalna in okusna je ponudba slovenskih gostiln, kjer so povrhu porcije vedno dovolj velike in je dovolj časa za obedovanje v miru, saj gostje ne stojijo v vrsti za mizo. »Zelo ceniva tudi to, da je povsod čisto in zelo varno, česar se Slovenci morda ne zavedate. Ta občutek je v mnogih britanskih mestih za vedno izgubljen,« sta še poudarila. Dejstvi, da sta prišla za eno leto in ostala dvanajst let ter da o selitvi v domovino ne razmišljata, pa o Sloveniji tudi po njunih besedah povesta veliko.