Svoboda je tudi v odločanju, ali greš v vrsto za kruh

Boštjan Lemut, rojen slaba tri desetletja po koncu druge svetovne vojne, je tistega dne, ko so v preddverju dvorane prve slovenske vlade odpirali retrospektivo fotografij, ki so nastale 5. maja 1945 v Ajdovščini, oblekel partizansko uniformo. Bil je najbolj oblegana oseba večera: marsikdo se je za spomin želel fotografirati prav z njim.

A 'partizan' s titovko na glavi ni bil zgolj okrasna figura, iz njegovih ust je bilo mogoče izvedeti za marsikateri, mogoče že rahlo zaprašen in slabo poznan drobec polpretekle zgodovine. »Zame je največja zanimivost, ki je povezana s prvo povojno slovensko narodno vlado, ta, da smo imeli prvo ministrico na svetu, Vido Tomšič. In to v času, ko ženske marsikje sploh še niso imele volivne pravice. Za ta podatek danes ve zelo malo ljudi, sploh mladih. Slednji poznajo prireditev Ajdovščina v maju, ne vedo pa, kaj je za Ajdovščino pomenil 5. maj 1945 in kaj ustanovitev slovenske vlade za Primorsko. Z njeno ustanovitvijo v Ajdovščini so namreč pred sedemdesetimi leti želeli dokazati, da je tudi tu slovenska zemlja,« razloži Lemut. Kajti Primorska je bila, kot je znano, Sloveniji priključena šele leta 1947. Malo zatem se s Primožem Brecljem sprehajava med fotografskimi utrinki, ki so jih ob ustoličenju prve slovenske povojne vlade ujela še danes zveneča fotoreporterska imena, kot so Edi Šelhaus, Nande Vidmar, France Cerar, Čoro Škodlar in Božidar Jakac. »Fotografij 5. maja 1945 je precej, pa tudi javnost jih relativno dobro pozna, saj so bile objavljene v več knjigah. Izbor tistih, ki jih predstavljamo na razstavi, je bil sicer opravljen že pred desetletjem, vseeno pa računamo, da si jih bo zdaj prišla ogledat nova generacija ljudi, ki jih še ni videla. Moja želja je, da bi število posnetkov na kateri od prihodnjih obletnic nekoliko razširili, čeprav upam, da smo tudi s temi uspeli prikazati utrip 5. maja 1945, še zlasti vzdušje, evforijo in konec vojne,« pove avtor izbora fotografij retrospektivne razstave.

Dvojna svoboda Primorcev

Ob pogledu nanje je oživel marsikateri spomin, najbolj seveda prav tistih, ki so 5. maj 1945 doživeli. Eden od njih je bil tudi Miklavž Feigel, ki mu takrat ni bilo še niti šest let. »Moja mama je bila na občini referent za prosveto in je sodelovala pri krasitvi Bratinove dvorane sredi Ajdovščine, kjer je bila ustanovljena prva slovenska narodna vlada. No, okrasili so tudi današnji Lavričev trg in okoliške stavbe, meni pa se je od vsega skupaj v spomin najbolj vtisnilo, kako me je mama 4. maja 1945, torej na predvečer ustanovitve prve slovenske narodne vlade, poslala pogledat, kaj delajo v dvorani. Ta je imela na zidovih velike kose blaga v barvi slovenske zastave. Prizora se spominjam še danes, in to bolj kot vsega drugega dogajanja,« priznava sogovornik. Resda njegovega spomina ni med motivi fotografij v serij razglednic, ki so jih v Ajdovščini izdali ob 70-letnici dogodka, a zanimive življenjske poti tedanjih fotoreporterjev, najbolj Edija Šelhausa, Feigel kljub temu še kako dobro pozna. »Lahko bi rekli, da je bil Šelhaus naše gore list, saj je njegov oče nekaj časa delal na železniški postaji v Ajdovščini, mama pa je bila, kot vem, doma s Cola,« razkrije še eno manj znano dejstvo o vojnem reporterju, ki je pozneje delal še za Slovenskega poročevalca, Delo in Tovariša, pa tudi Ljubljanski in Nedeljski dnevnik.

Svoboda 5. maja 1945 je bila po besedah Grozdana Šinigoja, nekdanjega predsednika izvršnega sveta skupščine občine Ajdovščina in direktorja Tekstine, za Primorce pravzaprav dvojna. »Prvič zato, ker smo se rešili in osvobodili italijanskega fašizma, pod katerim smo živeli več kot dvajset let, drugič pa zato, ker se je končala vojna. Tiste petomajske dni smo doživljali kot strašno srečo, ki smo jo komaj čakali. V tej sreči smo nadaljevali svojo mladost, svoje šolanje in v njej sodelovali pri obnovi porušene domovine. Delali smo čudeže: šolo v Dobravljah, kjer sem obiskoval prvi razred, so Nemci med vojno požgali do tal, pa je bila v desetih mesecih vseeno pripravljena za prihodnje šolsko leto, čeprav nismo imeli nobenega žerjava, nobenih strojev. Zgolj poziv je bil dovolj, pa smo imeli delo vsi, ne glede na to, ali smo bili pionirji ali mladinci. Tista svoboda je bila, kot se je pozneje pokazalo, omejena. Dogajale so se tudi velike nepravilnosti, marsikdo je plačal dolg jezik z mesecem zapora. Danes lahko tisti, ki je svoboden, govori, kar hoče. A svoboden si tudi v tem, ali boš šel v vrsto za kruh za lastnega otroka, ki je lačen, h Karitas ali Rdečemu križu. Če se mora mati izražati v tej svobodi, potem je tudi današnja svoboda omejena. Ne primerjam zapora in lakote, a za tisto mater, katere otroci trpijo pomanjkanje, danes ni svobode,« je prepričan. Prav tako kot tudi, da je treba vsako svobodo in vsako dikaturo podrobno analizirati, preden o njiju izrekamo pavšalne sodbe. Ena takšnih je po Šinigojevem mnenju ta, da obdobju med leti 1945 in 1990 lepimo oznako dobe totalitarizma.

Svoboda različnih kontekstov

Svoboda ima najbrž v različnih kontekstih različne interpretacije. Pravzaprav se zdi, tako dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, da je svoboda eden najbolj nejasnih, najbolj splošnih pojmov, še posebej, če stoji sam zase. In če stoji sam zase, ga je še toliko težje razumeti. Za Rina Velikonjo, podpredsednika novogoriške borčevske organizacije, je bilo svobode po vojni vseeno več, kot jo imajo danes tisti, ki jih vodi kapitalistično pehanje za dobičkom. »Današnja družba ima veliko manj človekovih pravic kot nekdaj. Mladi so pod pritiskom medijev, reklam, propagande… Kultura medijev pa je nizka. Manj kot smo svobodni, bolj smo odtujeni drug od drugega,« razmišlja. Tudi Vanja Alič, novinar in pevec skupine Zaklonišče prepeva, je prepričan, da človek ni svoboden, če mu je osnovna vrednota kapital. Valterap, goriški freestyler, pa meni, da bi morali razmislek o svobodi začeti z definicijo, kaj svoboda sploh je. »Doživel sem prehod iz ene svobode v drugo. To je iz tiste svobode, kjer smo morali biti vsi enako oblečeni in kjer pri kosilu nismo smeli piti vode, tudi če smo bili žejni, do tiste svobode, kjer smo lahko izbirali, kakšne barve bodo naši copati. To pa je bil tudi edini preskok, ki sem ga doživel. Ali je res pripeljal pravo svobodo? Ali smo danes res svobodni? In kako odgovorno ravnati s to svobodo, ki jo imamo?« se sprašuje, prepričan, da tudi v tem sistemu samim sebi kratimo svobodo.

Ivana Slamič, nekdanja učiteljica in ravnateljica osnovne šole Danila Lokarja v Ajdovščini, priznava, da je bil učiteljski prostop takrat, ko je poučevala številne generacije osnovno in srednješolcev, izrazito idealističen. »Najbrž tudi zato, ker smo sami verjeli v svet, ki je lahko lep. A se je ta svet sčasoma začel nekoliko 'fižiti'. Spreminjal pa se je zaradi kapitala, zaradi sistema, zaradi vsega, kar se je pri nas dogajalo«. Ob tem ima v mislih celo vrsto stvari, ki v naši državi niso bile sankcionirane in so bile torej dovoljene. »V trenutku, ko sta dovoljena prevara in pohlep, je tudi v šoli izjemno težko delati. Kako in na kakšen način boš prepričeval otroka, da je vredno biti pošten? Zakaj neki? Sistem vrednot se je po mojem mnenju postavil popolnoma na glavo,« meni. A vendar kljub temu težko sprejema trditev, da je treba mladim zgolj nuditi. »Mladi morajo vzeti in morajo izbrati, pri tem pa morajo suvereni. To, kar je naloga vsakega učitelja oziroma učiteljice, je, da pripelje mladega človeka do tega, da se sam odloča. Zgolj nuditi, dati, je narobe; mladi morajo vzeti in vzeti tudi, če s tem nekomu, ki jih je prej vodil, dokažejo, da v svojem mnenju in svojem razumevanju življenja nima absolutno prav. Kdo pa ima absolutno prav?« vpraša. In doda: »Tisti hip, ko rečemo, da je treba ponuditi, onemogočamo rast. S ponudbo omejujemo svobodo. Ponudba mora biti namreč taka, da daje možnost samostojne miselne izbire«.

Kot pravi Grozdan Šinigoj, morajo mladi tudi danes, ko časi niso rožnati, verjeti vase. »Podpredsednik skupščine občine sem postal, ko mi je bilo 29 let. Dve leti pozneje sem bil že direktor Tekstine Ajdovščina, ki je imela takrat devetsto delavcev. Ko danes gledam nazaj, lahko mladim le rečem: Ne bojte se! Vsaka priložnost, ki se vam ponudi in kjer lahko pokažete svoje znanje in sposobnosti, rabi pogum. Če imate znanje, bodite pogumni, in ga pokažite!« Kajti, kot poudarja, je treba tudi v tem kapitalizmu vedno iskati nove poti. Ker namreč kapitalizem po njegovih besedah ni tisti, ki bo imel kot sistem zadnjo besedo.