Tisoč kilometrov od straniščne školjke do Zaloga

Da kanalski prečešejo vso kanalizacijsko omrežje Ljubljane, potrebujejo vsaj tri leta.

Sat, 12.03.2016, 10:00
O Kanalizaciji tudi v Točki.Zate
O tem, od kod pride voda do vaših pip in kam gre, ko jo uporabimo, bodo predstavniki Vo-Ke meščanom razložili danes ob 11. uri v info točki Zelene prestolnice pred Magistratom.

Ni je družbe, kjer bi tako odkrito govorili o svojih umazanih poslih kakor v ljubljanski kanalizaciji. Njihovi delavci se brez zadržkov spustijo v kanale, kjer se pretaka tisto, za kar bi meščani najraje zanikali, da je pripotovalo iz njihove straniščne školjke. Spustili smo se v podzemlje in poskušali dojeti razsežnosti delovnega mesta kanalskega delavca.

Naš gostitelj je bil Nebojša Matijevič, ki bi ga lahko razglasili za najboljšega piarovca, čeprav je v resnici nadzornik kanalskega sistema v javnem podjetju Vodovod - Kanalizacija (Vo-Ka). V porogljivem slogu je urno odgovoril na vprašanje, kako se v Kanalizaciji spopadajo s stereotipi o umazanem delu – še zlasti ker so del podjetja, v katerem ima Vodovod bistveno bolj pozitivno konotacijo: »Voda je transportno sredstvo za naše fekalije!« Tudi direktor sektorja Kanalizacija Boštjan Mišmaš se je ob stereotipu zahahljal: »Resda nismo zlatokopi, a najdemo tudi zlato, terenski delavci na vodovodu pa so lahko ob sanacijah prelomov bolj umazani kot naši fantje.« Stereotip je trdovraten pri ljudeh, ki ne poznajo njihovega dela, sami se štejejo med tiste, ki največ prispevajo k čistemu okolju.

Od Ljubljane do Berlina

Toda v upravni stavbi se nismo dolgo zadržali, navsezadnje je njihovo delovno mesto nekaj deset metrov niže. Matijevič je njegove razsežnosti slikovito ponazoril: »Od straniščne školjke do čistilne naprave v Zalogu je lahko tudi 1150 kilometrov dolga pot. To je toliko kot od Ljubljane do Berlina.«

Bolj strokovno: ljubljanska kanalizacija je sestavljena iz treh sistemov: za komunalno odpadno vodo, ki je dolg 330 kilometrov, za padavinsko odpadno vodo (320 kilometrov) in iz mešanega sistema, ki ga je za 487 kilometrov. Ima več kot 28.000 priključkov in 15 čistilnih naprav. Kraljica med njimi je Centralna čistilna naprava Ljubljana, katere zmogljivost je 360.000 PE (to pomeni obremenitev z odpadno vodo ene osebe na dan), s čimer očisti vsak dan od 80.000 do 100.000 kubičnih metrov odpadne vode. V lanskem letu je je očistila 30 milijonov kubičnih metrov.

Pri čiščenju nastane 1500 ton mehanskih odpadkov na leto – to je vse tisto, kar ljudje vržejo v kanalizacijo in se ne more razgraditi (odpadki, kot so paličice za ušesa, čistilni robčki, higienski vložki ali celo plenice, slabo vplivajo na prebavo kanalizacijskega sistema). Iz vode odstranijo organske snovi, potem se vrne prečiščena v okolje. Vmesna faza je gnilišče, kjer se del blata pretvori v bioplin. Produkt čiščenja je še blato, ki ga delno vračajo v proces, nekaj pa gre v nadaljnjo predelavo. Iz preostanka blata izparijo vodo. Ostane posušeno blato; na letni ravni se ga nabere za 4500 ton. Večina gre v Anhovo kot energent, saj je kurilna vrednost ekvivalentna rjavemu premogu.

Delo v parih

Toda to je že konec poti, mi smo se odpravljali tja, kjer se odpadna voda pretaka. Ustavili smo se ob severni obvoznici. »Tu spodaj je kanal A1. Opravili bomo vizualni pregled prehodnega kanala,« je napovedal Matijevič. V 33-letni delovni dobi je prešel skoraj vse faze dela, še vedno pa je tisti, ki opravlja preglede kanalskega omrežja. Že na začetku dela je spoznal, da bi bilo dobro, če bi obvladal vrvno tehniko, zato je šel med jamarje in je zdaj z dušo in telesom zapisan Jamarskemu klubu Železničar. »Res je, okužil sem se zaradi kanala,« je pritrdil.

Med jamarji se je poučil tudi o fotografiranju v posebnih razmerah, kakršne ustvarja podzemlje, in tudi to mu v službi prav pride. V kanal gre vselej s fotoaparatom, saj tako najlaže posname stanje. Precej časa je bil tudi v službi za vzdrževanje kanalizacijskega omrežja, ki ga vodi njegov mlajši kolega Sašo Jereb. Ta je pojasnil, da je za kanalskega delavca dovolj, če ima osnovnošolsko izobrazbo, bistveno pomembnejše je, da ima ustrezne psihofizične sposobnosti. V kanalu je lahko tesno (cevi so premera od 25 do 240 centimetrov), vonjave niso prijetne in tudi podgane pri večini ne vzbujajo lepih asociacij. Toda s tem, da bi se terenski delavci (vseh je 46) ustrašili kanala, nimajo izkušenj, saj vedo, kam se spuščajo.

Ekipo, ki nas je odpeljala v kanal, sta poleg sogovornikov sestavljala voznik Andrej Osredkar in kvalificirani kanalski delavec Nikola Čolič. Delajo v parih, porazdeljeni pa so po rajonih. Ljubljano čistijo redno in sistematično, za to, da »prečešejo« vse omrežje, pa potrebujejo vsaj tri leta. Osredkar je bil opremljen z detektorjem za pline – brez tega nikoli ne gredo v kanal, kajti plini so lahko tam največja nevarnost, in predvsem nikoli sami, podobno kakor v jamo, je poudaril Matijevič. Tokrat so imeli veliko več dela kakor s pripravami za odhod v kanal z opremljanjem obiskovalcev. Nujni so seveda gumijasti škornji, zaščitna obleka in čelada s svetilko. Od orodja pa – ob vsej tehnologiji – še vedno kramp.

Sodelavke podgane

Najprej smo se po lestvi spustili v predprostor, od koder je še ena lestev vodila v kanal. Osredkar in Matijevič sta stopila v odpadno vodo in se lotila pregleda, večina besed je poniknila v zamolklem zvoku, ki ga je ustvarjal promet nad nami. Voda je bila resda umazana, toda nikakor v obliki, v kakršni bi si predstavljali fekalije. »Od straniščne školjke do sem so tok vode in mikroorganizmi dobro opravili svoje delo,« je nevidne sodelavce pohvalil Matijevič. Njihove sodelavke so tudi podgane, kajti one jim zagotavljajo delo: »Živijo v zemlji ob kanalih, in ko si kopljejo rove do kanalizacije, kamor hodijo jest, spravljajo pesek v naše cevi, zato jih moramo ves čas čistiti.«

V vseh letih sodelovanja s podganami se je prepričal, da so res bistra bitja, kajti ljudi in njihove navade so dodobra proučile in natanko vedo, kje je največ hrane in kdaj. Najraje se zadržujejo v bližini velikih menz in stanovanjskih naselij. Ob tem se je znova spomnil stare anekdote o tem, kako ga je nekoč klical meščan ter se pritožil, da je podgana, ki je pripotovala iz straniščne školjke, na smrt splašila njegovo ženo. To, da lahko podgana pride v stanovanje skozi stranišče, torej ni mit? Ne, ni mit, se je nasmejal Matijevič.

Podgan sicer kanalski delavci prav nič ne motijo. Če jih vidijo, ne zbežijo, ampak brez težav nadaljujejo pot. Tudi oni se jih ne bojijo, so pa previdni, kajti med njimi bi lahko bila katera stekla, poleg tega je lahko malo utesnjeno, če se srečajo v ozkem kanalu, kakor se je Matijevič spomnil srečanja s podganama v kanalu z le 60 centimetri premera. Šel je naprej, njiju pa odganjal nazaj in pri tem pazil, da v tem utesnjenem prostoru ne bi preveč vznemiril svežega sodelavca. »Če bi ga napadla panika, bi lahko imela velike težave.« Podobno niso mit zgodbe o tem, kako je umazana voda bušknila iz sifona ali straniščne školjke. Kanalski delavci se na vse te klice in prigode odzovejo, a zadrega je bistveno večja pri ljudeh, kajti večinoma imajo težave s poseganjem v intimne dogodke, kakršni so opravljanje malih in velikih potreb.

Kanalizacijski infarkt

»Zavedamo se, da delamo za občane, poskušamo jim pomagati. Razmišljamo podobno kot reševalci,« je razlagal Matijevič. In včasih so res reševalci, saj pomagajo pri poplavah: čistijo kanale, da voda čim prej odteče – in ob tem opozarjajo ljudi, da v takšnih razmerah čofotanje ni primerno, saj bi lahko voda dvignila pokrov od jaška in koga posrkala v globino. Malo pozneje, ko smo se pogovarjali o tem, kaj vse lahko povzroča težave v kanalskem sistemu, je sodelavce primerjal še z drugim poklicem iz zdravstva – zdravniki. Maščobe niso nevarne le za človekovo ožilje, ampak tudi za kanalski sistem, saj se v podzemlju ohlajajo, naredijo obloge in naposled povzročijo infarkt. »Mi smo torej kirurgi!« Toda razni skalpeli v tem primeru ne bi bili uporabni, takšne obloge razbijajo s stroji, ki lahko ustvarijo do 180 barov pritiska. Podoben učinek kot maščobe ustvarijo gradbeni odpadki: »Ljudje betonirajo svoje hiše in zraven še malo nas zabetonirajo.«

Ko se oddaljimo od primerjav z drugimi poklici, se znova posvetimo posebnim delovnim razmeram. »Mi smo tisti, ki smo za školjko, a ne razmišljamo tako. Preprosto odpravljamo težave.« Ko pridejo v kanal, so pozorni na to, ali imajo vso opremo, kako priti do želene lokacije, kako rešiti problem, ne razmišljajo pa o udobju in okoliščinah.

To sta potrdila člana ekipe, ki smo ju prestregli na Vodovodni cesti. Leopold Zabukovec je voznik in dela pri Kanalizaciji dve desetletji, Slavko Bedene pa upravljavec stroja s šestletno delovno dobo. V rokah je imel napravo, ki je spominjala na konzolo za igranje računalniških iger, z njo pa upravljal cev, ki se je vila v jašek, in tako izvajal čiščenje. Njuna obleka je bila snažna, pogleda poznavalska, do stvari, ki se pretakajo v podzemlju, sta imela strogo profesionalen odnos: »Sem s kmetov, zato s tem nimam težav,« je mirno odvrnil Zabukovec. Odkar imajo tako zmogljiva vozila, gredo v jaške bolj redko – a še vedno je treba kdaj prijeti za kramp ali lopato.

Prijavi sovražni govor