Tiskane izdaje
Ko je Slovenija pred četrt stoletja stopila na pot samostojnosti, je prvič v zgodovini dobila svoje plačilno sredstvo in je bila prva med jugoslovanskimi republikami, ki je uvedla lasten denar, in sicer 8. oktobra 1991. A ni šlo brez težav.
Prah je najprej dvigoval izbor imena. Pred odločilnim zasedanjem republiške skupščine 7. oktobra 1991, ko so za novo valuto izglasovali tolar, se je pojavljalo več imen. Poleg karanta in slovena, za katera se je najbolj zavzemala komisija v Banki Slovenije (BS), so se med predlogi znašli še zlat, klas, lipa, alp, slovenski dinar, krona, tolar in celo jur. Čeprav smo s tolarji poslovali že v minulih stoletjih kot del habsburške monarhije, smo bili nad svojo novo valuto, sprva še v obliki tolarskih bonov, navdušeni. To so 9. oktobra 1991 jasno kazale vrste pred ljubljanskimi bankami, kjer so nekateri čakali že od pete ure zjutraj. V BS so imeli pripravljenih več kot 142 milijonov kosov bonov v vrednosti okoli 18 milijard enot, v prvih urah menjave pa se je samo v Ljubljani v tolarske bone pretopilo 500 milijonov dinarjev. Določeno je bilo enakovredno menjalno razmerje z dinarjem (1 : 1), menjalno razmerje z nemško marko pa je bilo 1 : 32. Desetletje zatem je bilo treba zanjo odšteti že 3,5-krat več, in sicer 112 tolarjev.
Tiskanje bonov je naročil prvi minister za finance dr. Marko Kranjec že leto dni prej, kar so v tozdu Grafika Aera v Celju morali storiti v strogi tajnosti, saj je bila Slovenija tedaj še jugoslovanska republika. Pripeljali so 200 ton papirja iz Radeč, krasila pa sta jih podoba Triglava in knežjega kamna, kar so na avstrijskem Koroškem razumeli kot provokacijo in simbol ozemeljskih teženj. Avstrijski dnevnik AZ je poročal, da gre za zlorabo nacionalne svetinje, med zgodovinarji se je dvignil prah. A se je polegel, ko je slovenska stran zagotovila, da knežjega kamna ne bo na novih, pravih tolarskih bankovcih.
Slovenski boni
Prvi pravi tolarji
Leta 1991 je BS v sodelovanju z Društvom oblikovalcev razpisala natečaj za povabljene avtorje. Prispeli so trije projekti, med katerimi je komisija prvo nagrado dodelila projektu Miljenka Licula in Zvoneta Kosovelja (pristojnega za računalniško obdelavo). Vsebinsko je tolar določila BS z zgodovinsko pomembnimi Slovenci, ki so jih izbrali v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter njihovo vrednostjo na bankovcih. Upodobitev pa je zaupala akademskemu slikarju Rudolfu Španzlu.
Podoba Ivane Kobilice je krasila bankovec za 5000 tolarjev.
Ker so različne vrednosti zavzeli samo moški – France Prešeren (1000 tolarjev), Jože Plečnik (500), Jakob Gallus (200), Rihard Jakopič (100), Jurij Vega (50), Janez Vajkard Valvasor (20) in Primož Trubar (10), je protestirala Slovenska ženska zveza. To so konec leta 1993, ko smo dobili še bankovec za 5000 tolarjev, »popravili« s podobo Ivane Kobilca. Licul je v intervjuju za Delo povedal, da se mu je zdela primernejša igralka Marija Vera. »Če predstavljamo slikarja, je Jakopič primernejši, če predstavljamo spole, bi bilo logično izbrati polovico moških in polovico žensk.« Po njegovih besedah so prav oblikovalci dosegli, da je bil v izbor uvrščen tudi Plečnik, ki je bil po njegovih besedah »ena redkih evropsko ali svetovno relevantnih osebnosti na področju arhitekture«.
Prvi pravi tolarji so bili dani v obtok 30. septembra 1992, zadnji je bil marca 1995 uveden še bankovec za 10.000 tolarjev s podobo pisatelja Ivana Cankarja. Rudi Španzel je imel pri portretiranju znanih Slovencev nemalo težav, se spominja. Da bi izluščil njihovo podobo, je brskal po najrazličnejših virih in kulturnozgodovinskih ustanovah, a starejše ko so bile osebnosti, manj je bilo te vrste gradiva. Zato je iskal ljudi, ki bi jim utegnili biti podobni. »Od Gallusa sem našel samo eno njegovo podobo, pa še na tej je bil videti kakor raca s kljunom, tako da sem poiskal nekoga, ki bi mu bil lahko podoben. Pri pričeski Riharda Jakopiča me je navdihoval prijatelj, pri portretiranju Jurija Vege mi je poziral tudi arhitekt ... V tem tako imenovanem srednjeevropskem bazenu, kamor spadamo tudi Slovenci, smo si ljudje podobni. Zato sem si ob pomanjkanju virov dovolil tudi nekaj ustvarjalne svobode,« pojasnjuje.
France Prešeren je gledal z bankovca za 1000 tolarjev.
Najrazličnejša mnenja so bila ob Prešernovi podobi, saj je bila precej drugačna od največkrat publicirane ljubljanskega slikarja Franza Kurza Goldensteina, ki jo je naslikal po spominu šele po pesnikovi smrti leta 1850. »Imam knjigo Prešernovih portretov in vsak je drugačen, tako da sem pri njegovi upodobitvi poskušal poiskati neko srednjo pot in slediti notranjem občutku. Po moji presoji je bila moja upodobitev s profila še bolj prepričljiva, a so jo označili za podobno Radovanu Karadžiću. V veliki bitki s časom sem moral vsak dan narisati po en portret in že smo leteli v angleško tiskarno. Če bi imel na voljo več časa, bi zagotovo nastalo kaj več. Kljub vsemu smo v danem trenutku dali vse od sebe. To ni bil projekt, s katerim bi obogatel, to je bila čast za domovino, ki jo imam rad in jo spoštujem,« pripoveduje Španzel. V tiskarni so ga, kot pravi, sprejeli z razobešeno slovensko zastavo in skorajda predsedniškimi častmi, čeprav so hkrati skrivali svoje delo, saj so se najbrž zavedali, da bi kot grafik hitro utegnil razbrali obrtniške finese. Poleg te tiskarne Thomas De La Rue v bližini Londona so tolarske bankovce pozneje tiskali še v nemški Giesecke & Devrient in avstrijski Österreichische Banknoten-und Sicherheitsdruck GmbH.
Malo prostora
Licul je pojasnil tudi, da je arhitekturo uporabil, ker je eden najbolj kompleksnih zapisov določene dobe in stanja. Bila je upodobljena na šestih bankovcih, na sedmem s podobo Prešerna pa so jo nadomestili z reprodukcijo originalnega rokopisa Zdravljice. Beseda prijatli je bila povečana, zdelo se jim je, da je prijateljstvo pojem, ki prispeva k prijaznosti sveta. In čeprav so jo v angleški tiskarni zaradi nečitljivosti poskušali popraviti, so dosegli, da je ostala pristna.
Beseda »prijatli« je bila povečana, zdelo se jim je, da je prijateljstvo pojem, ki prispeva k prijaznosti sveta.
Dolgo so premišljali, ali ostane še šest zgodovinsko pomembnih osebnosti za kovance, a so se odločili za šest živali, da bi (podobno kot Norvežani) ponazorili geografsko strukturo Slovenije: kozoroga, lastovko, postrv, kobilico, čebelo in človeško ribico, edino slovensko endemično žival. V izboru je bil tudi muflon, za katerega se je pokazalo, da je bil uvožen iz Španije za lovske potrebe zdaj že pokojnega maršala, je pojasnil Licul. Motive živali na kovancih je upodobil kipar Janez Boljka. Prve so v Kremnici na Slovaškem skovali konec leta 1992, v obtok pa so prišli januarja 1993. Nekaj kovancev je za Slovenijo kovala tudi kovnica v Budimpešti na Madžarskem.
»Običajno si naročnik in izvajalec želita v denar vgraditi elemente, ki sugerirajo solidnost. Mi smo se bolj nagibali k veselju in zabavni igri, ki sta nam prej manjkala. Bili smo siti monotonije. Pri tem so nas zelo motivirali guldni. Želeli smo narediti vesel denar,« je še povedal Miljenko Licul, med drugim dobitnik Prešernove nagrade 2008 za življenjsko delo. Bil je izbran tudi na vabljenem natečaju za podobo nacionalne strani slovenskih evrskih kovancev, projekt pa je izpeljal s sodelavcema (hčerko) Majo Licul in Janezom Boljko.
