Tiskane izdaje
Informatik, ki zbira torbice? Ne le to, v Portorožu želi postaviti tudi muzej in na ogled postaviti petsto najbolj edinstvenih, iskanih in ohranjenih primerkov te, od 18. stoletja, nepogrešljive spremljevalke vsake ženske.
Približno tisoč petsto kosov velika zbirka torbic je bila leta 2009, ko smo v Delu objavili portret Pirančana Slobodana Simiča Simeta, ob vseh njegovih dosedanjih dosežkih komaj omembe vredna. Slobodan Simič Sime je nekdanji vodja visokotehnoloških oddelkov in podjetij, projektant telekomunikacijskih sistemov in računalniški programer, ki je izdal tudi več knjig, monografij, učbenikov in leksikonov. Vedno so ga zanimali tudi kultura, zgodovina, turizem in predvsem istrska dediščina. Tudi s tega področja je izdal več publikacij. Je tudi fotograf, modelar in na Primorskem poleg Tomija Brezovca najbolj znan zbiratelj starih predmetov, povezanih z zgodovino obalnih mest.
»Nekoč mi je nekdo zapustil zbirko starih torbic. Nekaj na njih me je privlačilo, zdele so se mi izredno zanimive. Ste vedeli, da so se z žensko torbico ukvarjali skoraj vsi svetovno znani oblikovalci, ne glede na to, kaj so sicer oblikovali?« pripoveduje s širokim nasmehom na obrazu Slobodan Simič Sime. In tako se je zgodba z zbiranjem torbic začela.
V njegovih zbirkah, ki so razpršene po sedmih lokacijah, je poleg vseh drugih predmetov – na oko njihovo število oceni na 100.000 kosov – danes tudi veliko torbic. Nikoli jih ni preštel, pravi. Število se je hitro večalo. »Veliko ljudi mi podari stvari, saj vedo, da bo iz njih prej ali slej kaj nastalo: knjiga, razstava, zapis, fotografija, muzej. Vse donacije popišem, kategoriziram, navedem prvotno lastništvo in ljudje mi zaupajo,« pripoveduje Slobodan Simič Sime.
Za začetek 500 torbic na ogled
Redno obiskuje tudi sejme starin, antikvariate doma in predvsem v tujini. Tam je sem ter tja kupil tudi kakšno zanimivo torbico. »V nekem trenutku se zaveš, da imaš doma ogromno zbirko torbic,« pripoveduje, kot da je to popolnoma vsakdanja stvar, ki ji v življenju sploh ne namenja posebne pozornosti. »Zbirko sem omenil kolegom v zavodu Mediteranum, v katerem sem vodja projektov. Tako smo prišli na idejo, da bi ločeno od tega odprli še muzej z damskimi torbicami.«
Na svetu so takšni le trije: v Seulu v Južni Koreji, v Arkansasu v ZDA in najbolj znan v Amsterdamu, kjer si 83.000 obiskovalk in obiskovalcev na leto lahko spočije oči na zbirki 4000 torbic, od katerih je najstarejša iz 14. stoletja. Portoroški muzej bi bil šele drugi v Evropi.
V njem bi na začetku na ogled postavili zbirko petstotih izbranih torbic iz zadnjih štirih stoletij. Načrt za muzej predvideva štiri oddelke. V največjem, historičnem, bi bile torbice razporejene po zgodovinskih obdobjih, ogledati bi si bilo mogoče tudi predmete, ki so jih takratne ženske skrivale v njih. V drugem oddelku bi bile torbice sto petdesetih pomembnih žensk, tudi Slovenk, ki so jim prošnje za donacije iz zavoda Mediteranum že poslali. Z dopisom so bile počaščene že prva predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek, športnica Tina Maze, Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevke Helena Blagne, Tinkara Kovač, Alenka Godec, igralka Polona Vetrih, modni ustvarjalki Marta Vodeb in Marjeta Grošelj ter Melania Knauss Trump. Tretji oddelek bi bil namenjen razstavi torbic slovenskih oblikovalcev in bi se odlično dopolnjeval s četrtim – prodajnim oddelkom prestižnih sodobnih torbic in unikatnih torbic vintage. Sime hitro še doda, da je pripravljena tudi zbirka starih fotografij portoroških dam.
Načrt želijo realizirati v Portorožu, ker je bil ta od nekdaj povezan z modo. »Poleg Dunaja, Benetk in Opatije je bil obiskana modna pista,« prostorsko umestitev pojasnjuje sogovornik. Dame – večinoma tujke – so hodile po promenadi in razkazovale svoja oblačila, klobučke in torbice. O glamurju mesta nekoč ne nazadnje priča tudi hotel Palace. »Zaradi vsega tega bi bila torbica idealna blagovna znamka tega kraja,« navdušeno pripoveduje in nemudoma postreže z dodatno idejo: »V Portorožu bi lahko po vzoru tujih turističnih prestolnic postavili tudi alejo slavnih žensk!«
Modni dodatek kot umetnina
Čeprav se Simič strokovno s torbicami sploh ne ukvarja, o njih ve povedati veliko več, kot o modni zgodovine priljubljenega dodatka ponuja znanja svetovni splet. Kot inženirja ni presenetljivo, da ga najbolj fascinirajo sistemi za njihovo odpiranje in zapiranje. Torbica je najpogosteje tarča kraje in neverjetno je, pravi Sime, kakšne patente so si izmišljevali, da so tatovom otežili delo. Tudi sicer je bila torbica tehnološko najbolj zapleten modni dodatek. Ob koncu 18. stoletja mošnjiček, ki je za zapiranje uporabljal vrvico, nadomesti torbica v današnjem pomenu besede. Že prve so bile narejene iz različnih materialov, za njeno izdelavo pa je bilo treba v uporabno in estetsko izpopolnjeno obliko povezati kovino, usnje, tkanino, les in še kakšen material. Izdelovalci so se morali spoznati na več različnih materialov in postopkov, čevljarji na primer le na enega, pripoveduje.
Torbice so nosile ženske vseh slojev, razlika pa je bila v uporabljenih materialih in načinu izdelave. »Ženske nižjega družbenega razreda so nosile enostavne torbice iz tkanine ali usnja, medtem ko so bile torbice dam iz višjih slojev prave umetnine. Ročice so izrezljane, kovinsko okovje oblikovano z ornamenti, podloge narejene iz svile in pritrjene s čipko. Oblikovalci in umetniki so se na njihovi površini dobesedno izživljali.«
Sprememba je opazna tudi v vsebini, ki jo je ženska torbica skrivala. »Tiste, katerih lastnice so prihajale s podeželja, so imele zgolj funkcionalno vrednost. V njih najdemo robčke, križec za molitev in ključe. Na drugi strani je torbica za meščanko tudi obvezen estetski dodatek, ki ga je treba stalno menjati, kot se menjajo trendi.«
Tako je torbica že v 19. stoletju postala znak družbene pripadnosti in se do danes nikoli ni umaknila kot nekaj marginalnega, ampak je še vedno ključni in najbolj opažen del ženske opreme. Sime, kot pravi sam, laično opaža, da vzhodni del Evrope v primerjavi z zahodnim ni dal veliko na torbice. Največ njegovih biserov namreč prihaja iz Velike Britanije, Francije in Italije.
Doma narejene torbice
Torbica je od nekdaj odslikavala tudi trende v umetnosti. Zelo zanimiv je prehod iz 19. stoletja v 20., ko se je pojavila smer v umetnosti, imenovana art nouveau. »Po mojem mnenju so bile takrat torbice estetsko najpreprostejše, a tudi najbolj domiselne. Zanimivo je tudi obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je dalo v paketu kupiti načrt za njeno izdelavo in potreben material, spretna ženska pa si jo je nato izdelala sama. To je popolnoma izginilo. Prav tako so bile od 50. do 60. let prejšnjega stoletja zelo popularne ameriške bakelitne torbice. Zaradi kratkega roka njihovega izdelovanja je na trgu dobro ohranjenih primerkov malo, težko jih je dobiti, cene pa gredo v nebo, kljub temu da so bile industrijski izdelek.«
A tudi teh v zbirki Slobodana Simiča Simeta ne manjka. Veliko je tudi tistih priznanih modnih oblikovalcev. Vendar so precej manj zanimive kot tiste popolnoma neznanih proizvajalcev, pove. »Na žalost se blagovna znamka kot taka pojavi šele na začetku 20. stoletja, zato je proizvajalce v 19. stoletju težko identificirati,« pojasnjuje. Ob pogledu na peščico torbic, ki nam jih je prinesel pokazat, človeku res vzame sapo.
»Muzej bi bil pomembna nova kulturna in atraktivna vsebina Portoroža, ki zdaj ponuja predvsem postelje, sladoled in čevapčiče,« pravi Slobodan Simič Sime. »Potrebujemo le ustrezen prostor; takšen, ki bo viden s promenade, in ne takšnega, za katerega bodo obiskovalci potrebovali zemljevid, da ga bodo našli. Tega bo po zadnjih pogovorih mogoče zagotovila občina ali krajevna skupnost. Res bi bil že čas, da v Portorožu prestopimo iz hotelizma v turizem,« je kritičen Simič.
Čeprav je torbic že veliko, se novih ne brani. »Večkrat mi kdo kakšno podari. A na žalost preveč ljudi misli, da je vse staro kaj vredno. Ljudje marsikdaj ne ločijo starine od krame.«
In kako človek ve, ali ima torbica zbirateljsko vrednost? »Zbiratelji takoj vemo, kdaj ima artefakt vrednost in kdaj ne. To preprosto zavohamo,« resno pojasni in doda, da je izjemno dragocena tudi zgodba, ki se morebiti skriva za njo. »Se je njena lastnica z njo rokovala s slavno osebnostjo? Če takšno torbico prodate na sejmu ali v trgovino z rabljenim blagom, bo za vedno izgubljena,« lastnice opozarja Sime in obljublja, da bodo torbice dam, ki se bodo odločile, da jih podarijo njihovemu zavodu, pri njih ostale ohranjene in mogoče, kdo ve, razstavljene na polici muzeja.
