Tovarna s telovadbo v šivalnici in gasilci

»Ne morem si kaj, da se ne nasmehnem ob fotografiji, ki je nastala leta 1961 na prvomajski paradi v Ljubljani. Oblečeni v Svilanitovih izdelkih, predvsem pa prvič v kopalnih haljah iz frotir blaga, smo prekrižarili s tovornjakom, na katerem smo stali v novih čeveljcih, vse glavne ljubljanske ulice,« je ob arhivski fotografiji leta 1982 v Kamniškem tekstilcu zapisala ena od delavk Marija Perčič, ki je na ljubljanski paradi nastopila kot manekenka.

To je bilo še v časih, ko še ni bilo modnih sejmov in je bil to edini način prikazovanja njihovih izdelkov potrošnikom. Ker so za predstavitev izdelkov manekene in manekenke izbirali kar med zaposlenimi in »domačimi«, se je v tej vlogi leta 1961 znašla tudi Viktorija, ena od hčerk ustanovitelja predhodnice poznejšega Svilanita Franja Lipovca. Ta je kot tkalski tehnik iz Ljutomera leta 1937 v Mekinjah pri Kamniku ustanovil žakardska tkalnica, ki je izdelovala blago za kravate in je kot manjši obrat z nekaj več kot sto zaposlenimi uspešno delovala vse do leta 1941. »Med vojno so jo tako kot preostale pomembnejše kamniške tovarne – njihovi začetki segajo v konec 19. ali začetek 20. stoletja –, zasedli okupatorji, proizvodnja pa se je prilagodila vojnim razmeram. V Svilanitu so tedaj proizvajali sanitetni material. Po osvoboditvi leta 1945 je tovarna nekaj časa še delovala pod Lipovčevim vodstvom, potem pa so jo v prvi nacionalizaciji leta 1948 podržavili in združili z manjšimi obrati, ki so pred vojno delovali na kamniškem območju,« je na večeru, posvečenem Svilanitu, v Medobčinskem muzeju Kamnik na kratko povzel zgodovino te legendarne tovarne Marko Kumer, avtor občasne razstave Kam so šle vse fabrike? (na ogled je do konca letošnjega leta) in muzejski dokumentarist.

Skoraj tisoč ljudi

Zaradi povečevanja proizvodnje in posledično pomanjkanja prostora so v 60. letih 20. stoletja začeli graditi nove tovarniške prostore na Perovem, kamor so se preselili leta 1966. Tovarna se je v naslednjih desetletjih zelo razširila in zaposlovala nekaj čez devetsto ljudi, večje spremembe pa so se zgodile leta 1974, ko so se je proizvodnja razdelila na različne tozde, med katerimi sta bila poglavitna večji Frotir, kjer so izdelovali brisače in kopalne plašče, ter manjši Svila, kjer so izdelovali kravate. Toda pod imenom Svilanit je nastajala še celo paleta drugih izdelkov, tudi rute in šali, je na nekaj razstavljenih primerkov opozoril Kumer ter pokazal še na strojček za drgnjenje tkanine, s katerim so preizkušali trpežnost tkanin in tudi tako zagotavljali čim višjo kakovost izdelanega.

Muzejska zbirka je od nedavnega bogatejša tudi za donaciji nekdanjih zaposlenih. Mojca Korošec Dolinšek, ki je vrsto let delala tudi v tkalnici, je poklonila lesena čolnička za votek, Magda Ribič, ki je delala na oddelku Svila, pa nekaj vzornic oziroma povečanih načrtov za tkanje vzorca, ter del dokumentacije, ki razkriva postopke za tkanje monogramov. Ob zdaj že razstavljenih vzornicah na muzejskem hodniku je Magda Ribič zbranim med drugim pojasnila, kako so v drobno mrežo še ročno vrisovali vzorec. »Naročnik nam je poslal, kaj hočejo imeti na kravati, me pa smo to morale najprej prenesli na papir. Ker nismo imele tako velike mize, smo morale risati na tleh, in ko si vzorec narisal, do zadnjega nisi vedel, kaj bo prišlo ven na drugi strani stroja,« je opisovala tehnološki postopek ob primeru z motivom hmelja, ki so ga želeli imeti na kravatah naročniki iz Šempetra. Kot se spominja, je imela z 12.848 nitmi največjo gostoto prav kravatna tkanina.

Ko je bila še Jugoslavija, je bilo sploh krasno delati, je poudarila, saj so lahko stkali tudi po več metrov tkanine za kravate. »Ko smo enkrat ostali sami, smo jo lahko izdelali le od tri do pet metrov, saj smo za slovenski trg lahko izdelali le po dvajset, petindvajset enakih kravat, pa že to je bilo veliko! Potem smo se specializirali tudi na brokate, na tkanine za telovnike in kravate, ki so jih za svoje zaposlene naročali gostinci in hotelirji. Tako tehnični kot likovni del smo bile kar me same, po poklicu tekstilni tehniki. Da smo bili v koraku s časom oziroma modnimi smernicami, pa smo dvakrat na leto hodili tudi na sejme v tujino,« je razkrila. Med naročniki, na katere so bili najbolj ponosni, je naštela slovensko vojsko, carino, gasilce, Pošto, avstrijske Lions klube, Lufthanso, tudi skupino Laibach ... »Konec 90. let smo v to delo vpeljali računalnike, tako da ni bilo treba več plezati po strojih in menjati vzorcev, ker so bili že shranjeni na disketah,« je povedala.

Inozemska priznanja

Petminutni arhivski film iz leta 1975, ki je v nadaljevanju obogatil muzejski večer, je prikazal še, kako hitro so se v najboljših letih vrteli stroji in raznobarvne nitke v proizvodnjih halah, radiofonski moški glas pa je opomnil, da se je v tistem obdobju »izvoz povečal od 4-krat do 24-krat in segal domala na vse kontinente, kvaliteto proizvodnje kamniške industrije pa so potrjevala številna inozemska priznanja in tudi dobra prodaja po vsej Jugoslaviji.« Toda že poldrugo desetletje pozneje, po osamosvojitvi, so tako rekoč čez noč izgubili jugoslovanski trg in ga potem v letih, ki so sledila, ponovno skušali vzpostaviti. Leta 2003 je Svilanit prevzela Bombažna predilnica in tkalnica Tržič, in čeprav se vse od leta 2009 proizvodnja v Kamniku zmanjšuje, je lani precej odmevala novica o ukinjanju delovnih mest in selitvi v tujino, predvsem v Turčijo.

Toda ko je bil Kamnik mesto z največjim bruto domačim prihodkom v tedanji skupni državi Jugoslaviji, Svilanit pa med vodilnimi tekstilnimi podjetji, se je vlagalo v razvoj podjetja, veliko skrb pa posvečalo predvsem zaposlenim, njihov življenjski standard in družabno življenje, je opomnila glavna gostja tako imenovanega postindustrijskega (muzejskega) večera Ivana Skamen, ki je v Svilanitu kot tajnica, pozneje pa kot socialna delavka in kadrovica delala celo življenje, vse do upokojitve leta 2008. »Večina nas je lahko srečnih, da smo imeli tako tovarno, take sodelavce in da imamo lepe spomine,« je poudarila v uvodu.

Tako kot Magda Ribič je tudi Ivana Skamen v Svilanit prišla kot novopečeni tekstilni tehnik, toda prvo leto ni dobila službe. Na zavodu za zaposlovanje so ji svetovali dokvalifikacijo in tako se je po končanem enoletnem šolanju leta 1973 v Svilanitu zaposlila kot tajnica generalnega direktorja, pozneje pa je kot socialna delavka in kadrovica imela priložnost še bolje spoznati zaposlene in podjetje. Med različnimi vidiki skrbi, ki jih je podjetje izkazovalo zaposlenim, je naštela stanovanjski sklad, ki je skrbel za rešitev stanovanjskega vprašanja zaposlenih, številne počitniške zmogljivosti tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, preventivno okrevanje, s katerim so predvsem preprečevali delovno invalidnost, v okviru obstoječega delovnega okolja pa posebno skrb za tiste, ki so to že postali, možnost počitniškega dela za otroke zaposlenih, ki so si to želeli ...

Še danes pa gospem, kot je bilo opaziti, nasmeh na usta prikliče spomin na telovadbo, ki so jo uvedli v začetku 80. let med delovnim časom za delavke s prisilo držo telesa, predvsem šivilje. Vse pri tem sprva sploh niso hotele sodelovati in so raje šivale, ko pa se je ta desetminutni opoldanski odmor ukoreninil, si tega niso več pustile vzeti. Tudi pozneje ne, ko je postal predmet spotike, saj se jim je štel v delovni čas. To so bili še časi, ko so doma na kasete posnele glasbo, potem pa v šivalnici telovadile. Športni duh med zaposlenimi so netili tudi z igranjem odbojke med odmori pred tovarniško halo, telesno pripravljenost pa preizkušali tudi na trobojih s tekstilci drugih tovarn; Dekorativne, Induplatija in Tosame, ter na kamniških sindikalnih tekmovanjih. O marsičem so poročali v internem glasilu Kamniški tekstilec, ki je izhajal med letoma 1962 in 2004.

Dober dan naši

Povsem edinstvena pa je bila predvsem kolesarska pobuda z imenom Dober dan naši, o kateri je govoril cel Kamnik. Kot je povedala Ivana Skamen, ki je imela zasluge tudi pri tem, jo je k temu nagovoril radijski voditelj in moderator Silvo Teršek na enem od občnih zborov kolesarjev, ko je izjavil, da bi bilo zelo lepo, če ženske ne bi delile samo čaja, ampak tudi kolesarile. »Prijela sem za besedo in tako smo se s puncami iz Svilanita dogovorile, da prekolesarimo štiristo kilometrov po Sloveniji pod sloganom Ženske na kolo, moški za štedlilnik - 400 kilometrov po Sloveniji. Bilo je čudovito in po tej uspešni akciji smo se organizirale tudi v društvo Dober dan naši, s katerim smo obiskovale Slovence v zamejstvu. Na enem od izletov na Koroškem smo se odločile, da čez dve leti obiščemo Toronto, in to smo tudi storile. Potem smo obiskale še rojake v Avstraliji, drugih delih Kanade, Ameriki, Novi Zelandiji in državah Beneluksa, denar za potovanja pa zbirale tudi z organiziranjem koncertov,« se spominja. Sedem se jih še vedno redno srečuje.

V Svilanitu pa so že kmalu spoznali tudi pomembnost požarne varnosti, zato so se od 6. marca 1970 ponašali s prvim prostovoljnim industrijskim gasilskim društvom. »Tovarna je propadla, naše gasilsko društvo pa še živi,« je poudaril aktualni poveljnik Anton Jeglič. Še ne dolgo nazaj je v kamniški občini delovalo sedem gasilskih industrijskih društev, Svilanitovo pa je v najboljših časih štelo čez petdeset članov. »Med letoma 1970 do 1985 smo v povprečju našteli tudi po osem požarov na leto, največji pa je bil 20. decembra 1979, ko je pogorelo pol tkalnice in je proizvodnja stala do novega leta,« je med drugim povedal Jeglič. Marko Kumer pa je srečanje sklenil z besedami, da se z dokončno ustavitvijo proizvodnje v Kamniku končuje še ena uspešna zgodba iz zgodovine tukajšnje industrije.