Tramvaju sprva rekli hudičev voz, potem pa za njim jokali

Letos mineva 70 let, odkar je Ljubljana dobila prvi semafor. V času, ko obvladuje mestni promet 270 takšnih znakov, si je težko predstavljati osamelca, še težje pa si je predstavljati, da je bila Ljubljana pred sto leti mesto vozov, med katere je le tu in tam zapeljal avto.

S kakšno hitrostjo se je razvijal promet v 20. stoletju, bo mogoče videti na razstavi, ki jo bodo 3. marca odprli na Ljubljanskem gradu. Kaj pove več kakor stare fotografije, se je vprašala kustosinja in avtorica razstave Andreja Zupanec Bajželj in se potopila v fototeko Muzeja novejše zgodovine Slovenije, v kateri hranijo 2,5 milijona fotografij. Iz nje jih je izbrala 44, ki bodo na razstavi Po ljubljanskih ulicah prikazovale prometni vrvež 20. stoletja.

Codellijev avto

To stoletje je bilo namreč stoletje neznanskih sprememb na številnih področjih in tudi v prometu. Leta 1898 je Ljubljana dočakala prvi avto, pripeljal ga je baron Anton Codelli. Septembra 1901 je začel po ulicah redno voziti tramvaj, začetnik organiziranega javnega prometa, ki je imel tedaj samo dve progi. Petdeset let je trajalo, da se mu je pridružil trolejbus s 4,3 kilometra dolgo poskusno progo od Gospodarskega razstavišča do Ježice, leta 1963 pa je bil prometni vrvež že tolikšen, da je bilo treba delati red in organizirati parkirišča in kolesarnice.

Nekaj reda so poskušali narediti tudi semaforji: desetletje po postavitvi prvega – visel je na križišču Gosposvetske, Celovške in Prešernove – je bilo v mestu 19 semaforiziranih križišč. »To je danes nepredstavljivo, saj jih je že samo po Dunajski cesti težko prešteti,« se je čudila Andreja Zupanec Bajželj. Da bi čim več izvedela o prometni ureditvi, se je zakopala v časopisne članke in drugo gradivo o ljubljanskem prometu in poskušala iz njih izbrskati čim več zanimivosti, s katerimi je opremila fotografije znanih slovenskih fotoreporterjev.

Ena njenih najljubših je iz leta 1949, na njej pa so ob široki cesti nanizani prometni znaki z opisi, kaj pomenijo. »Tako so poskušali poučiti udeležence v prometu,« je sklepala. Podobna je fotografija izložbe pri Nami, ki so jo ravno tako leta 1949 ob tednu prometa opremili z informacijami o pravilnem ravnanju v prometu. Takrat je bil znak Stop še okrogle oblike in je zapovedoval Stoj (z drugimi državami so ga poenotili šele leta 1975). »Med članki sem zasledila enega, ki je starše opozarjal, kako morajo otroke učiti prečkati cesto: da ne smejo teči, ker so potem skoncentrirani na tek, temveč pogledati levo in desno in šele nato iti čez cesto.«

Kdaj je postalo res prometno?

Stare fotografije, ki so jih izbrali za razstavo, so na prvi pogled samo stare fotografije, toda ko jih začnemo podrobneje opazovati, se hitro ujamemo v ugibanje avtomobilskih znamk, preštevanje kolesarjev na cesti, ocenjevanje tedanje mode in ugotavljanje, katera cesta ali ulica je pravzaprav upodobljena. Titova cesta (leta 1991 so jo preimenovali v Slovensko in Dunajsko) pri Nami je bila nekoč precej ožja, a so jo nato prav zaradi prometa razširili, tudi začetek današnje Dunajske ceste je v časih, ko še ni bilo podvoza pod železniškimi tiri in značilnih stolpnic, tako rekoč neprepoznaven. »S splošno uveljavitvijo avtomobilov in preostalih motornih vozil je promet močno posegel v podobo prestolnice. Infrastruktura se je morala vseskozi prilagajati prometu: širile so se ulice, načrtovala parkirišča, ob stanovanjskih blokih so začeli projektirati garaže, in to nemalokrat na račun rekreacijskih površin.«

Ljubljanski tramvaj je leta 1950, ko je bil na vrhuncu svojih moči, prepeljal 123.836 potnikov. Leta 1966 se je na ljubljansko avtobusno postajo pripeljalo okoli 800 avtobusov na dan, na katerih je bilo več kot 30.000 ljudi. »Prvo redno avtobusno linijo na Slovenskem so uvedli šele junija 1945, in sicer na relaciji Ljubljana–Črnomelj, do konca tistega leta pa jih je bilo že 79,« je dodala kustosinja. In za občutek, kako je naraščal promet, še: v Sloveniji je bilo leta 1966 registriranih približno 95.000 avtomobilov, leta 2013 pa jih je bilo samo prvič registriranih 88.161, vseh pa 1.396.691.

Stare fotografije spomnijo tudi na čas, ko so imeli avtomobili vstop na tako rekoč vsako ulico. Pravzaprav prebivalcem Ljubljane ni treba biti prav častitljive starosti, da bi se spomnili prometa, ki se je v obeh smereh gnetel po ozki Trubarjevi cesti, ko je bila polna avtomobilov Čopova ulica, še bistveno bliže so časi, ko je potekal promet po Tromostovju, in navsezadnje, ko je bil Kongresni trg eno samo parkirišče ... Prvi večji ukrepi za ureditev prometa so se začeli leta 1976, ko so za promet zaprli ulice na obrežju Ljubljanice in Čopovo, urejati so začeli tudi kolesarske poti in parkirišča. O potrebi in želji, da bi se promet umaknil iz mestnih ulic, pričajo časopisni članki, v katerih novinarji opozarjajo »Kako zelena je bela Ljubljana?« (1966), »Sami sebi jamo kopljemo« (1972), »So zelenice zelene« in »Bela Ljubljana samo še zgodovina« (1976).

Milijon pešcev

Pred petimi desetletji je bila ena najbolj prometnih cest v Ljubljani Prešernova cesta. Pred ureditvijo obvoznice je bila namreč najkrajša povezava med Štajersko, Primorsko in Gorenjsko in jo je leta 1966 vsak dan prevozilo 34.000 motornih vozil. Največji vrvež ljudi pa je v jutranjih in popoldanskih urah občutil Trg OF. »Samo med prvomajskimi prazniki leta 1966 je trg prehodilo več kot milijon pešcev,« je navedla kustosinja. Med raziskovanjem so nanjo največji vtis naredile prav velike spremembe: »Ljubljana se je v dobrih šestdesetih letih iz mesta vozov in vpreg spremenila v urbano prestolnico.« Spremembe pa večinoma v ljudeh vzbudijo nelagodje ali celo nejevoljo – tudi če prinašajo izboljšanje ... »Pri vsaki novosti je potreben čas,« se je strinjala, »tako so na primer tramvaj ob njegovi uvedbi imenovali hudičev voz in je moralo preteči nekaj časa, da so se ga ljudje navadili in ga začeli uporabljati.« Potem pa so ga tako vzljubili, da so mu ob slovesu leta 1958 pred magistratom pripravili pogrebno slovesnost, ki se je je udeležila nepregledna množica.

Tramvaj še vedno vzbuja nostalgijo (in pri marsikom tudi obžalovanje zaradi ukinitve), podobno kot postreščki, ki so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih pogosti udeleženci v prometu. »Ponavadi so stali na avtobusni postaji, pred hotelom Union ali pri Tromostovju in od tam prevažali razno prtljago in tovor ...« je Andreja Zupanec Bajželj opisovala fotografijo, ki kar prikliče nasmeh na usta. Zakaj pravzaprav imamo ljudje tako romantičen odnos do preteklosti? »Fotografije nam omogočajo vizualno ohranitev najrazličnejših dogodkov in ljudi, a skupaj s časovno distanco tudi pozabo. In ravno pozaba je tista, ki lahko v fotografijo in tudi v zgodovino vnese elemente romantike.«