»Tu ni blefa. Barka bo plavala ali pa se potopila«

Seča – Škvera na koncu polotoka Seča ni na turističnem zemljevidu Portoroža, čeprav je ena najslikovitejših znamenitosti tega obmorskega letovišča. Nepoznavalce morda spominja na neurejeno pokopališče starih bark, a v resnici je ladjedelski biser, delavnica za popravilo lesenjač, ob kateri poznavalci iz tujine zelenijo od zavisti. Podobnih namreč ni prav veliko ob vzhodni jadranski obali. Če je ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti.

»To je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v občini. Pred nekaj meseci se je oglasila skupina 50 poznavalcev pomorstva iz Kvarnerja; predstavniki reške univerze, reškega muzeja, civilnih iniciativ, štirje tesarji iz Crikvenice, z Raba in iz Kvarnerja. Ogledovali so si našo delavnico ob ustju kanala Jernej več kot eno uro. Dejali so, da škvera s toliko različnimi ladijskimi starodobniki ne premorejo, a bodo poskrbeli, da ga bodo imeli,« je povedal Boris Cepuder, odvetnik iz Ljubljane in predsednik društva ljubiteljev starih bark Bracera, ki že približno 30 let skrbi za lesenjače na tem rtu.

»Tu je bilo že v rimskih časih pristanišče, škver je spomenik arheološke in tehnične dediščine. Ob pristanišču je bila majhna popravljalnica lesenih čolnov, last ribičev, nadzornikov rezervata in solinarjev,« je pojasnil Cepuder, ki se je z morjem srečal kot otrok v Piranu. V mladih letih je deloval v ljubljanskem brodarskem društvu, kot modelar in v jadralski šoli pomorske legende Mirka Bogića. Sčasoma ga je ljubezen do morja tako izurila, da lahko s pomočjo prijateljev izdela vsak kos še tako stare barke. »Samo motorjev še ne delamo. Sicer pa smo prisiljeni znati izdelati vse dele sami, ker jih ni mogoče nikjer kupiti. Vsaka barka se od druge vsaj malo razlikuje in ima vgrajenih 3000, 4000 in več delov. Trenutno izdelujem kovinske sponke za jambor, v katere vpnemo jeklenice, da ga držijo. Vsako sponko moramo posebej ukriviti in prilagoditi posameznemu jamboru.« In koliko zaračuna za tak kovinski unikat? Prijatelj mu »bogato« poplača: za delo dobi pet litrov refoška.

Kakšno zvezo imajo lesenjače z rdečo zvezdo

Škver je samo na videz »neurejen«. Skladovnice hrastovih desk, ki ležijo na več mestih, so v resnici premišljeno zložene, da se sušijo. V kolute zvite vrvi, na desetine starih sider, škripcev, kobilice in gola rebra starih bark, najrazličnejše orodje, vitli, svedri, vijaki, dleta, brusilke, navoz ... Zgradili so si dva manjša pomola. Pod nadstreškom na prostem pa s stropa visijo mreže, vrvi, stare lampe, posušene hobotnice, posušena glava mečarice in malce nenavadna ikonografija: Lenin, Tito, rdeča zvezda, srp in kladivo ... Kakšno zvezo imajo vse te levičarske ikone z lesenjačami, saj to ne gre skupaj? »Pa gre! Če delaš nekaj takega, kot je tole, vzdržuješ tehnično dediščino, karakter, identiteto nekega prostora. Upoštevajoč, da ti država ne da niti pare, temveč ti raje še kaj zaračuna, pomeni, da ti to daješ ljudem, da daješ od sebe. In to je, brez ugovorov, zelo povezano z ideologijo.«

Boris Cepuder je pri svojem konjičku malokdaj odvetnik. V glavnem je arhitekt, dizajner, morjeplovec, mizar, tesar, mehanik, kovač, orodjar, vrvar, jadrar, pleskar, kalafat, ladjedelec ... »Tu ni blefa. Barka bo plavala ali pa ne bo, ali bo prenesla vihar ali pa se bo potopila.«

Od pasare do leuta, od batane do bracere

»Prva je tržaška pasara, tista je betinska gajeta, to okostje od barke je garbin, potem je majhen leut, angleški kuter, zadnja na tem koncu je barkin. Vsaka je nekoliko drugačna in vsaki še kaj dodajo. Velikokrat si celo sami ladjedelci niso edini, kaj je kaj. Ta barka je mediteranski turhandil. S kolegom sva ga delala štiri leta. Dve sta batani, potem je tu lošinjski kaič s plavim jamborom, zadaj je loger, ta modra je ribarica iz Biograda pa še en leut. Ta, ki se obnavlja, je nekoliko drugačna gajeta. To je rešilni čoln z neke starejše čezoceanke ...« je našteval naš gostitelj med upornim jugom na najbolj začaranem delčku morja, ob lagunici med solinami in polotokom Seča.

Nič čudnega, da je že malce obseden, ko pa se venomer srečuje z ljudmi, ki ga bolj ali manj očitno podijo s škvera. Milijonske podkupnine so mi ponujali, da bi se 'spokal' od tod. A ne vedo, kako malo mi pomeni denar.« Morda so mu zato, da bi pregnali Bracero, pred petimi leti zakurili lepo lesenjačo neprecenljive vrednosti. »Trikrat je zagorela v enem dnevu. Dvakrat so prisotni ogenj pogasili, tretjič je zagorelo zares, ker ni bilo nobenega. Nastalo je za 150.000 ali 200.000 evrov škode. A smo ostali.«

Lesene skrivnosti

»Barka se začne graditi z načrtom in potem v gozdu. Za kobilico, rebra in oplato je najboljši hrast, za palubo borovina ali macesen, za kabino in jambor so najboljši iglavci. Zato sem hodil po hostah, lastnoročno sekal drevje. Na žagi povedal, kako rezati. Včasih so les potapljali v morsko vodo za nekaj let. Tega ne počnemo več. Ni časa. Če je les preveč suh, ga je težko ukriviti ... Krivljenje je umetnost. Lahko ga krivimo z okvirjem, ga obtežimo, namakamo z vodo, grejemo s plinom, z vročo vodo.«

Les zaščitimo s firnežem, lanenim oljem ali minijem. Prejo tlačijo s posebnimi dleti (kalafati) med reže, zato ladjedelcem pravijo kalafati. Preja se napije olja, se napne in zatesni, da voda ne more v trup. Če je dobro nabita, zdrži 30 let. A čoln mora biti v morju ... »Ko je les narejen, so na vrsti jadrovje, jarboli, bum, penon, pripone, okovje. In to zdaj delam.«

Piran bi lahko bil pomorski muzej na prostem

Društvo Bracera ne dobi niti ficka od države ali občine. Toda prizadevni člani so lani brez pomislekov, kolikor je bilo mogoče, zastonj obnovili leta 1937 v Trogirju zgrajen kuter Pie in Pina Mlakarja, ki sta ga legendarna baletnika podarila Pomorskemu muzeju Piran. »To je eden lepših primerkov svoje vrste.« Tako ima Piran z njihovo pomočjo eno propadajočo sramoto manj. Baletniški Galeb spet ponosno plava pred piranskim muzejem. Cepuder soglaša, da bi imel Piran povsem drugo podobo, če bi županstvo namenilo nekaj sredstev in spodbujalo lastnike lesenjač k ličenju svojih krasotic, ki bi jim potem brezplačno odstopili privez v mandraču. Namesto plastičnih ali zanemarjenih plovil bi v morju dobili najlepši del pomorskega muzeja. Če bi naredili red še v kanalu Jernej, bi to potrdilo posebnost škvera ob ustju Jerneja, na najlepšem kosu slovenske dežele.

Pomorsko razmišljujoč narod bo nekoč hvaležen Cepudru, ker je imel med 20 barkami na Seči svojih sedem lesenih »otrok«. »Vse življenje si nisem nič drugega privoščil. Šele pri 60 letih sem šel prvič na potovanje.« Bil je kot Odisej, ves čas na potovanju v romantičnem škveru. Ves čas je svet prihajal k njemu, on je lesenjače samo gladil. »Za koliko mi prodate to staro sidro? Dam vam tisoč evrov zanj,« ga preizkusim. »Ga ni denarja!« odreže.

Lesenjače propadajo, ker izginjajo ljudje, kakršen je Buco, kot mu pravijo znanci. Zakaj ne bi država financirala šolanja nekaj mojstrov, da bi se izobraževali in negovali dediščino pripadnosti morju? Se Slovenci res še nismo zares usidrali na morju?