Tiskane izdaje
Janko Selinšek, ki je diplomiral iz agronomije in ekonomije hkrati, je prve sadike sivke na svoji kmetiji posadil leta 2010. »S klasičnim kmetovanjem in običajnimi poljščinami majhno gospodarstvo v sedanjih razmerah pač ne more preživeti,« je poudaril. »Mislim, da moramo pridelovati rastline z dodano vrednostjo. Sivka je ena takih. Ta kulturna rastlina je primerna izbira za gojenje v našem okolju. Nekaj k temu pripomorejo tudi podnebne spremembe, saj vidite, da se mediteransko vreme zajeda vse bolj v notranjost naše pokrajine. Če se sprehodiva samo po naši ulici, boste na vsakem drugem vrtu našli sivko. Mi smo jo le nekoliko več posadili. Tudi pri nas je lahko Provansa in to ni nič čudnega.«
Prej so na hektaru zemljišča, kjer je Janko zdaj posadil 15.000 sadik omamno dišeče in za oko prijetne sivke, rasle običajne poljščine. Največ koruze in pšenice.
Fotografije Tadej Regent/Delo
Sicer pa kmetovalski začetki Selinškovih segajo v leto 1922, ko sta se Jankov dedek in babica naselila na posestvu v takratnem Št. Janžu na Dravskem polju, v sedanjih Staršah. Kar obsežna kmetija je bila takrat usmerjena v živinorejsko-poljedelsko proizvodnjo, v majhnem delu pa so imeli tudi nasad zelišč. Tako so kmetovali vse do leta 2008. Takrat, že pod Jankovim vplivom, so se zaradi sprememb v kmetijstvu odločili, da bodo v prihodnje intenzivno razvijali le še pridelavo in predelavo zelišč.
»Zdaj imamo certificirano ekološko pridelavo štajerske sivke,« je povedal Janko. »Že pred sedmimi leti sem začel razmišljati o tem. Žena je bila takrat precej previdna pri podpori, mene pa je hudo gnalo naprej. Pa smo se odločili. Rekli smo, 'imamo zemljo, znanje in voljo, zakaj ne bi poskusili'. Iz tujine sem prinesel seme, na Inštitutu za hmeljarstvo v Žalcu pa so nam vzgojili sadike. Prenesli smo jih na polje, med gredice sivke smo posejali belo deteljico, da veže dušik iz zraka in sivki zagotavlja naravno gnojilo. Umetnega nismo nikoli dodajali. Zdaj, po petih letih, smo dali zemljo v analizo, in pokazalo se je, da je preskrba s snovmi, ki zagotavljajo dobro rast še precej boljša, kot je bila prej,« je povedal Selinšek. Na analizo so poslali tudi sivko in strokovnjaki so iz eteričnih olj razbrali, da gre za pravo sivko, Lavandulo angustifolio.
Široke možnosti uporabe
Pri delu na poljih sivke Janku z veseljem pomaga žena Leonida, v delo pa se radi vključujejo tudi njuni otroci. »Brez njihove podpore ne bi šlo. Sicer pa moram poudariti, da od tega ne bi mogli živeti. Vsaj za zdaj še ne. Precej dolgo traja, da se vložek povrne,« je pripomnil. Ja, tako je danes, najbrž, z vsako novostjo.
Janko Selinšek pa se je sivke lotil zelo resno. Za žetev je s Kitajske pripeljal stroj, ki ga tam uporabljajo na obsežnih poljih čajevcev. »Zelo dobro se obnese pri sivki. Rastline reže polkrožno, zato da tudi potem, ko ni več cvetov ostanejo v obliki grmička. Za podobnimi škarjami, kot jih poznamo pri obrezovanju žive meje, so nameščene posebne cevi, zrak, ki piha iz njih pa cvetove lepo nalaga v koše na zadnjem delu stroja. Polne spraznimo na kamion, ki sivko pelje v destilarno,« je razložil Selinšek.
Lani so naželi dve toni cvetov. A, pozor, iz tega so dobili le dobrih dvajset litrov eteričnega olja. »Ja, zato pa je v majhnih stekleničkah,« je malo za šalo malo zares pripomnil Janko in zelo resno dodal, da je to olje zanje v bistvu polsurovina: »Zgodbo o štajerski sivki želimo pripovedovati od začetka do konca. Sami jo želimo predelati, oblikovati končne izdelke in jo tržiti pod lastno blagovno znamko. Za različne izdelke eterično olje sivke uporabljamo po kapljicah. Ta rastlina slovi po zelo različnih možnostih uporabe. Že mi smo pripravili kar 50 nasvetov.«
Povedal je, da so pri sivki zdravilni tako cvetovi kot listi, vendar je najbogatejše s sivkinim oljem ravno cvetje. Leonida ga je dopolnila, da za zdravje začnejo cvetove nabirati že junija, takoj ko se začnejo odpirati: »Pozneje jih nabiramo za druge namene. Po zaslugi svoje zunanje lepote in čudovitega vonja je sivka nepogrešljiva v domu, saj šopki precej dolgo prijetno dišijo in so dekorativni, vsi pa gotovo poznamo tudi njeno uporabo za odganjanje moljev. Žal, ugotavljamo, da nekateri še vedno sivko povezujejo le z njimi. Pa še daleč ni le za to.«
Od pomirjevala do razkužila
Janko je povedal, da s sivko, ki jo posadimo v korita in postavimo v bližino vhoda v bivalni prostor, na primer, učinkovito poskrbimo za odganjanje komarjev: »Iz nje lahko naredimo tudi odličen repelent. Če pa koga insekt že piči, si lahko pomaga tako, da na mesto vboda, kapne kakšno kapljico eteričnega olja.«
Sivka ima res veliko zdravilnih lastnosti. Najbolj je znana po svojih pomirjevalnih učinkih. »S čajem, ki ga pripravljamo kot poparek, lahko blažimo glavobole, umirjamo živce ter preprečujemo omotičnost in omedlevice. Če kdo ne more spati, denimo, ga bo ta čaj lepo pomiril, če bo na vzglavnik nakapal še dve, tri kapljice sivkinega olja, pa bo učinek še boljši. Izvlečki sivke se uporabljajo tudi kot razkužilo pri blagih okužbah kože. Ko sem se zadnjič poškodoval, sem okrog rane razmazal nekaj kapljic sivkinega olja. Ne morete verjeti, kako hitro se je zaraslo, in to brez kraste,« je poudaril in nadaljeval: »Slavni francoski kemik Rene-Maurice Gateffosse, denimo, je leta 1910 zdravilno moč eteričnih olj odkril po naključju. Med izvajanjem poskusov v družinskem laboratoriju se je hudo opekel, najbližja tekočina, ki mu je bila v tistem trenutku na voljo, pa je bilo ravno eterično olje sivke. Opeklino je pogasil in ugotovil, da se je zelo hitro pozdravila. Brez kakršnih koli posledic. Ta dogodek ga je navdihnil za še temeljitejše raziskovanje vpliva in delovanja eteričnih olj in s tem je razvil aromaterapijo.«
Ko je beseda nanesla na kozmetiko, se je spet vključila Leonida: »Imamo že kar široko butično linijo kozmetičnih izdelkov. Zelo prijetne so pomirjajoče kopeli iz sivke. Učinkuje v boju z aknami, saj osvežilni tonik iz cvetov, sivkin hidrolat, ki je stranski proizvod pri destilaciji, deluje zelo antiseptično. Janko pa cvetove in eterično olje dodaja tudi milu, skupaj z izvlečki iz grozdnih pešk, ki jih sam pripravi. Masaža s sivkinim oljem pa odpravlja tudi bolečine v mišicah. Zelo ga pohvalijo športniki.«
Navdih umetnikom
Uporaba sivke pa postaja vse bolj popularna tudi v kulinariki. Zanimiva je kot dišava v džemih, sadnih solatah in želejih. Mlade liste sivke moderni kuharski mojstri že dodajajo kot začimbo k ribam, divjačini in raznim pikantnim omakam. Sveže cvetove pa kristalizirajo in uporabljajo za dekoracijo jedi. »Iz sivke lahko pripravimo tudi odličen liker, kis ali sirup. Tega morate preizkusiti skupaj s penino! Tako prijeten, malo sladek, ton ji vlije. Kot naročeno za ženske,« je poznavalsko povedala Leonida Selinšek, ki kljub temu, da hodi v službo, z veseljem vstaja rano zjutraj in možu pomaga v nasadu sivke: »Če se zjutraj sprehodim po rosni deteljici, med prekrasnimi vijoličnimi cvetovi, ki omamno dišijo, in opazujem pisane metulje, ki se zgrinjajo nanje, dobim moč za ves dan in temu užitku se res ne bi hotela odreči. Kot da bi bila na kakšni energetski točki! Ob tem čutim pravo zadovoljstvo. Verjetno ne bi s takim veseljem hodila delat na koruzna polja.«
Vse te ugotovitve želita Selinškova prenesti na čim več ljudi. Zato je Janko letos že drugo leto, čisto sam, pripravil festival štajerske sivke. »Ljudi bi rad privabil na deželo in jim prikazal celoten postopek vzgoje rastline, od začetka do končnega produkta. Ponavadi namreč vidijo le izdelek v trgovini, z nalepljeno etiketo,« je dejal. »Hkrati pa bi rad tudi druge male pridelovalce spodbudil, da bi začeli razmišljati in si upali prodreti s čim nenavadnim, namesto da čakajo na direktive, subvencije in podobno. Vesel sem, da lokalni predelovalec mleka že pripravlja sirni namaz s sivko.«
Festival v Staršah je lani obiskalo 1500 ljudi, letos že blizu 4000. Ni čudno, saj polja sivke v tem času brez težav očarajo obiskovalca. Cvetoči grmički privabljajo metulje, čmrlje in čebele, ki letajo s cveta na cvet, omamlja jih eterično olje sivke, ki dehti v zraku. Ni si težko zamisliti, da smo nekje v francoski Provansi, ki je navdihnila številne umetnike. Štajerska sivka pa je očitno ustvarjalna muza, ki je poljubila Janka Selinška. Ob letošnjem festivalu se je izkazal za pravega umetnika. Zelo se je potrudil za posebno predstavo, ki je ljudi popeljala v srednjeveško zgodovino obdravskega območja, ljudje pa so z občudovanjem opazovali tudi 18 živali v naravni velikosti, neverjetno avtentičnega videza, ki jih je Janko, čisto sam, izdelal iz slame in jih smiselno postavil med cvetočo sivko.
»Kar tri mesece jih je ustvarjal,« ga je ponosno pohvalila Leonida. »Izkazalo se je, da bi ljudje tudi te živali radi kupili. No, krave smo že oddali, imeli pa smo še zelo prepričljive prašiče, srne, tam v nasadu pa sta ostala še dva medveda.« Selinšek ima že polno glavo idej, ki bodo štajersko sivko še bolj utrdile v Sloveniji, njen sloves pa ponesle tudi čez meje. Z njegovim znanjem in mladostniško zagnanostjo, mu bo ob podpori družine zagotovo uspelo.
