Tiskane izdaje
Ni stvari, ki je lastniki psov ne bi odrekli svojim najboljšim kosmatim prijateljem. Pustimo jim, da se raztegujejo na kavču, valjajo po naši postelji, jedo hrano z naših krožnikov in imajo glavno besedo pri marsičem drugem. Ko gre za pravico do spolnosti, pa jim jo hladnokrvno odvzamemo.
Ko naši pasji kosmatinci spolno dozorijo – tako so nas poučili veterinarji –, jih moramo odpeljati na klinike za male živali, kjer samčkom pristrižejo moškost in samičkam odstranijo del ženskosti. Domov se vrnejo Reksiji in Lajke s krožniki okoli vratov, s katerimi so videti, kakor da lovijo signale iz vesolja, in prav kmalu ugotovimo, da so se naši kosmatinci dejansko spremenili.
Čeprav bi morali biti na vrhuncu mladostniških moči, postanejo brezvoljni, se polenijo, nekateri prav grdo razlezejo, čeprav jih hranimo enako kot prej. Kakšen postane celo sladkorni bolnik, psičkam začne dlaka podivjano rasti, kot bi jo zalivali z mineralnim gnojilom. Žival se nam smili, morda si kdaj pozneje zaželimo tudi njenih mladičev, a za vrnitev v prejšnje stanje je prepozno.
Skriti jezik živali
Povsem drugačno življenje psov je pred leti na počitnicah v Tuniziji opazoval veterinar Tilen Klevišar. Zasmilile so se mu shirane psičke, ki so se potikale po tunizijskih plažah, zdelane od številnih kotitev, in odvisne od milosti turistov. Tudi psi imajo pravico do normalnega spolnega življenja, je prepričan Klevišar. Če se človek v odnosu do njih že igra boga in sebično odreja, ali bodo imeli mladiče, koliko teh in ali jih morda raje nikoli ne bi imeli, naj to počne vsaj tako, da jih bo čim manj prizadel.
Doktor veterinarske medicine je že kmalu po koncu študija ubral drugačno pot od večine drugih kolegov. Ker se ni mogel sprijazniti, da konvencionalne metode diagnostike in zdravljenja rešujejo tako malo pacientov – po njegovem mnenju zdravniki, tudi tisti iz veterinarske stroke, svoje paciente obravnavajo kot skupek organov, namesto celostno –, se je izučil še za opravljanje kitajske medicine, kiropraktike in homeopatije.
Poleg diagnostičnih in terapevtskih metod, ki jih izvaja v veterinarskem in tehnološkem centru Caballus Carniolus & Amsterdamus, te alternativne metode uporablja pri zdravljenju svojih pacientov, večinoma konj športnih reprezentanc številnih evropskih držav. Poleg rentgena, ultrazvoka in drugih klasičnih medicinskih diagnostičnih orodij pri živalih ugotavlja, kaj jih teži, tudi tako, da se z njimi zlije ter prepozna njihove misli in govorico.
Rezultat drugačnega pristopa k zdravljenju je tudi kontracepcijska spirala za psičke, ki sta jo razvila z bosanskim veterinarskim kolegom Almirjem Karabegovićem. »Vsakič, ko človeku ali živali odstraniš kakšen organ, mu povzročiš delno invalidnost. S sterilizacijo psička prav gotovo postane desetodstotni invalid. Vsaka brazgotina namreč blokira normalni pretok energije v telesu, poleg tega nastopijo številne druge težave, kot so utrujenost, depresija in prebavne motnje, pojasnjuje Klevišar. Kontracepcijska spirala v primerjavi s sterilizacijo in peščico drugih do zdaj znanih kontracepcijskih sredstev nima negativnih zdravstvenih posledic. Najpomembneje pa je, da se jo kadar koli lahko odstrani in imajo psičke lahko mladiče, poudarja njen izumitelj.
Normalno spolno življenje
Kontracepcijska spirala je mehanska oblika preprečevanja nosečnosti, ki deluje po vzoru enakega kontracepcijskega sredstva za ženske, le da je oblikovana po pasji maternici. Deluje tako, da povzroči minimalno vnetje maternice, ki ga samica ne čuti, vendar zaradi tega ne more zanositi, pojasnjuje Klevišar. Baker, iz katerega je narejena ena različica spirale, pobija spermije, še preden ti pridejo do jajčeca, in hkrati deluje protivirusno in protibakterijsko. Če je psička preobčutljiva na to kovino, je zanjo primernejša srebrna spirala, za zdravljenje cist in polipov pa se ji ob srebrni lahko vstavi še zlato spiralo, saj zlato zdravi.
Spirala je izdelana v treh velikostih – glede na velikost psičke oziroma njene maternice –, vstavlja pa se jo v veterinarski ambulanti pod vplivom blagega pomirjevala. Splošna anestezija kot pri sterilizaciji ni potrebna. Najzgodnejši primeren čas za poseg je po besedah Klevišarja po dosegu spolne zrelosti psa, po izkušnjah delovanja bakrenih kontracepcijskih spiral za ženske pa bi morala zagotavljati preprečitev nosečnosti od osem do 12 let, medtem pa ima psička lahko povsem normalno spolno življenje. »Normalno spolno življenje psa je del kakovosti njegovega življenja in v tem pogledu je spirala fantastičen napredek,« meni Klevišar. Če se lastnik nekega dne odloči, da bi vendarle rad imel pasje mladičke, pa jo lahko da odstraniti in psička bo brez težav zanosila.
Rešitev za potepuške pse
Da psičke spirale ne zaznavajo kot tujka oziroma jo dobro prenašajo, sta se Klevišar in Karabegović prepričala z njihovo vstavitvijo 28 potepuškim psičkam iz Bosne pred tremi leti. »Nobena nima težav, zabeležili nismo nobenega vnetja maternice, njihov organizem je spiralo dobro sprejel,« izkušnje povzame Klevišar. Novo kontracepcijsko sredstvo je po njegovem mnenju rešitev za vse lastnike psov, vzreditelje pasemskih, ki morajo biti zelo pozorni, s katerimi samci se družijo njihove psičke, in tudi za države z velikim številom potepuških psov, ki živijo v slabih razmerah, poleg tega pa so nevarni za ljudi.
Do zdaj je spirale, ki se prodajajo po spletu, kupilo največ potrošnikov iz Nemčije in Velike Britanije. Veterinarska stroka inovacijo, ki sta jo avtorja zaščitila s patentom, veljavnim za ves svet, vztrajno ignorira. Klevišarja to ne preseneča, saj bi uveljavitev spirale kot najprimernejšega kontracepcijskega sredstva za pse močno zmanjšala zaslužek veterinarjev. »Sterilizacija je velik biznis, spirala pa je usmerjena proti temu. Stane 30 evrov, poseg ob njeni vstavitvi pa približno 100 evrov, kar je še vedno precej manj od stroškov sterilizacije, ki znašajo okoli 300 evrov. Poleg tega pomeni manjše tveganje od sterilizacije in je povraten postopek.« Ali bi jo psički hotel vstaviti tudi kakšen slovenski veterinar? »Poskusite,« se nasmehne Klevišar.
