Tiskane izdaje
Turki slovijo po gojenju odličnega bombaža in številnih tekstilnih tovarnah, ki ga predelujejo v metre blaga za zahtevne evropske trge. Vendar turška industrija ne temelji več samo na proizvodnji surovin, ampak je turška konfekcija enakovredna ali celo boljša od marsikatere znamke evropske potrošne mode. Valilnica sodobnega turškega oblikovanja je seveda svetovljanski Istanbul, kjer so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja častili francosko visoko modo. Danes imajo kreatorje oziroma kreatorke, ki jih cenijo celo v Parizu, kot sta, denimo, turški sestri Ece in Ayşe Ege, ki sestavljata uspešni modni tandem Dice Kayek.
Ece in Ayşe sta po diplomi v Parizu že leta 1992 ustanovili svoje modno podjetje Dice Kayek. Z diplomsko kolekcijo petnajstih belih svilenih srajc sta pritegnili pozornost nekaj ključnih ljudi v modni industriji, kar jima je odprlo veliko modnih vrat in ju usmerilo na pravo pot. Nadaljevali sta s kolekcijo belih srajc, po katerih sta postali prepoznavni, ter jim vsako leto dodajali nove kroje. Leta 1993 je tandem predstavil prvo celovito kolekcijo konfekcije na pariških modnih brveh, kar ni ostalo brez odziva. V oktobrski številki revije Women’s Wear Daily so takrat zapisali: »Njune prozorne bluze in na okroglo krojeni plaščki so hitro navdušili modne romantike, kar je vredno še posebne pozornosti, sploh ker je to prva modna revija turških sester.«
Njun vzpon v prve modne vrste tako v konfekciji kot v visoki modi je bil za razmeroma eksotično modno znamko bliskovit, saj sta že leta 1994 postali članici francosko-angleške zveze modnih oblikovalcev. Zelo močni sta danes na Japonskem, kjer sta leta 1996 s podporo modne skupine Mitsui & Co. lansirali svojo blagovno znamko Pink Label, šest let pozneje pa prevzeli umetniško vodenje japonske modne hiše Hanae Mori. Leta 2004 ju je turška skupina Ayaydın-Miroglio Group povabila k snovanju njihove sodobne konfekcijske znamke Machka, in postali sta njeni umetniški in oblikovalski vodji. Leta 2013 je turško oblikovalsko podjetje Demirden Design v okviru mednarodnega pohištvenega sejma Salone del Mobile v Milanu povabilo šest oblikovalcev, da bi naredili inštalacijo iz turškega marmorja v okviru razstave Kopanje v svetlobi. Med izbranimi oblikovalci so bili, denimo, francoska oblikovalca Matthew Lehanneur in Arik Levy ter tudi turški oblikovalski tandem Dice Kayek. Ece in Ayşe sta za to priložnost ustvarili inštalacijo, ki sta jo poimenovali Nebula in je predstavljala integracijo kamna in minimalistično osvetljene tradicionalne turške kopeli.
Letos sta bili sestri uvrščeni na seznam prejemnikov nagrade jameel, ki jo je pred tremi leti začel podeljevati kultni muzej Viktorije in Alberta iz Londona. To je mednarodna nagrada za sodobno umetnost in oblikovanje, ki navdih išče v islamski tradiciji z namenom raziskovanja bogate dediščine islamske umetniške tradicije in obrti v povezavi s sodobnostjo ter današnjo vlogo islamske kulture v svetu. Za razstavo, ki je bila v muzeju organizirana v prvi polovici letošnjega leta, so bile izbrane tri obleke iz kolekcije visoke mode, ki sta jo sestri poimenovali Nasprotja Istanbula. Kolekcija je imela v mednarodni modni areni velik uspeh. Z njo sta prvič nastopili že leta 2010 v pariškem muzeju Musée des Arts Décoratifs, njen fokus pa je bil usmerjen v praznovanje leta Turčije oziroma predstavitev turške kulture v Franciji.
Osredotočili sta se na prikaz najpomembnejših simbolov Istanbula ter raznolike in vizualno izjemno bogate turške kulture skozi oči mode. Modni kritiki so bili navdušeni. Novinarka italijanske revije Vogue Elisa Pervinca Bellini je zapisala: »Močan poudarek v kolekciji sester je na svetlobi, simbolih in privlačnosti starega Konstantinopla.« Kolekcija Nasprotja Istanbula je zaradi svoje vizualne privlačnosti postala potujoča razstava, ki so jo videli v Parizu, Londonu, Amsterdamu ter seveda v izvornem Istanbulu, sestrski tandem pa je leta 2011 odprl tudi trgovini v Parizu v veleblagovnici Les Galeries Lafayette ter veleblagovnici Fenwick v Londonu. V Franciji zelo cenijo njuno delo, saj sta prejeli tudi nagrado za ženske dosežke oziroma prispevek h krepitvi ustvarjalnih vezi med Francijo oziroma Evropo nasploh ter Turčijo.
Istanbul je osnovni vrelec njune ustvarjalnosti, saj v magiji njegovih kulturnih in geografskih nasprotij vedno najdeta navdih. Istanbul je edina svetovna metropola, ki leži na dveh celinah. Je mesto, ki je v zgodovini nosilo več imen: Carigrad, Bizanc, Konstantinopel, ter bilo prestolnica več cesarstev: Rimskega, Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega, Latinskega (ki so ga ustanovili križarji) in Osmanskega cesarstva, danes pa je največje in najbolj vitalno mesto v Turčiji. Sestri zlasti navdihuje posebna svetloba, ki jo ustvarja že širina mesta, ki se razteza na bregovih Evrope in Azije, zraven pa še mistična islamska arhitektura s številnimi mošejami, značilnimi orientalskimi geometrijskimi vzorci, med katerimi je tudi tipični turški tulipan. Tu iščeta izvor svojih nenavadnih arhitekturnih krojev in silhuet. Zelo radi imata plastenje blaga, za katero sta osnovni navdih spet poiskali v turški arhitekturi, v kateri je pogosto ponavljanje iste forme, denimo kupole ali stebrov.
Poleg arhitekture jima je všeč forma tulipana, te danes kultne in nekoč divje rože. Tulipan je iz osrednje Azije in turških vrtov, kjer so ga prvič umetno vzgojili pred tisoč leti, v sedemnajstem stoletju s pomočjo Carolusa Clusiusa, takrat uglednega dunajskega biologa, pripotoval v zahodno Evropo in na Nizozemsko, ki si je s kultiviranjem te rože pridobila svetovno slavo (Clusius je čebulice tulipana, ki jih je potem prinesel v Evropo, dobil od prijatelja, flamskega diplomata Ghiselaina de Busbecqa, takrat avstrijskega ambasadorja v Konstantinoplu). Nedvomno je tulipan posebna roža, kajti njegove čebulice so bile v letih 1636 in 1637 v Amsterdamu tako dragocene, da si zanje lahko plačal enako vsoto denarja kot za hišo v mestu.
Očitno so bili tulipani vredni tolikšnega bogastva, kajti tulipomanija je povsem okupirala Nizozemsko in jo spremenila v sodobno svetovno cvetlično velesilo. Da pa tulipan v resnici izvira iz Turčije in da njegova domovina ni Nizozemska, kot nekateri mislijo, nas opozarja logotip turške turistične zveze, v različnih oblikah in barvah pa ga boste našli zlasti kot dekorativni element na znamenitih turških keramičnih ploščicah. Na to nas navaja tudi njegovo ime, ki izhaja iz turške besede turban, saj si oba delita značilno pokončno zavito formo, ki spominja na vrtinec vetra, in je, kot pravita turški modni oblikovaki Ece in Ege, tako imenitna za oblikovanje krila, naborkov in plisejev.
