V Begićevem brlogu

Za še svež portret dolgoletne ravnateljice Narodne galerije dr. Anice Cevc je nanizal obsežen opus študij, ki si ga želi tudi razstaviti.

Sat, 30.01.2016, 12:00

»Stopite noter«, je akademski kipar Mirsad Begić vljudno povabil v svoj brlog, kakor imenuje svoj atelje v kleti v neposredni bližini ljubljanske Drame, v katerega se zaradi modelov, študij, negativov ... še komaj da vstopiti. Tu ustvarja od začetka 80. let, tu so se rodili – pri livarju Borutu Kamšku v Volavljah pa končali – njegovi največji projekti in tudi še svež portret dolgoletne ravnateljice Narodne galerije v Ljubljani dr. Anice Cevc.

»Tam je ena, en manjši je tam zadaj, to so negativi,« je s prstom kazal na številna poglavja v svojem zadnjem raziskovanju, študiji, ki je pripeljala do bronastega portreta dr. Anice Cevc, ki so ga v sredo odkrili na slovesnosti v prenovljeni Narodni galeriji. Raziskoval je predvsem z mislijo na umestitev njenega portreta v prostor, med druge velikane, ki so prispevali k razvoju likovne umetnosti in nacionalne galerije. Če bi bil portret Anice Cevc v naravni velikosti, bi bil ob kipih Riharda Jakopiča in Ivana Hribarja na vrhu stopnišča ob Zlati dvorani, kamor bo v kratkem premeščen iz vhodne avle, majhen in nebogljen. Upoštevati pa je bilo treba tudi različne materiale oziroma obdelavo teh plastik. »Izkoristil sem svoj (zgodovinski) čas svobodnega umetniškega izražanja in v bron vtisnil karakter Cevčeve brez detajlov. Morda daje vtis, kot bi umetnik začel delati, potem pa ga zaradi bolezni ali smrti pustil nedokončanega. Toda ravno to je ta modrost, da kip ostane svež, da bron poje in nagovarja z minimalnimi detajli in maksimalno izraznostjo,« je končni portret Anice Cevc opisoval sogovornik, potem pa iz ateljeja povabil do novih razsežnosti svojega umetniškega tipanja – na temačen hodnik, v katerem so v prišleka prav tako zrle različne podobe Cevčeve.


Kot neka sfinga

»Če pogledava, ta je samo kot študija, ki se smeji, je duhovita, tu je ena manjša ... Osebnost Cevčeve me je motivirala kot neka sfinga, ki je naredila čudež, saj je s svojim spretnim krmarjenjem med cerkveno in državno oblastjo dosegla, da je galerija rasla in pridobivala, zato sem jo za lastno veselje upodobil tudi v nadnaravni velikosti. Ženska poetika pa po drugi strani lahko v prostoru deluje kot nekakšen monstrum, zato je bilo zelo težko določiti pravo velikost za ta namen. Tam je ena mlada, tu pa je starejša gospa,« je opisoval in našteval študijski opus, ki bi ga rad predstavil tudi na razstavi. Dodal je, da se je vrtel v nekem ustvarjalnem krogu, dokler si ni rekel, da je čas, da izbere pravo, pri izboru pa je svoje mnenje zastavil tudi avtor nove galerijske postavitve Ranko Novak.

Dr. Anico Cevc, ki je za kip proučeval tudi na fotografijah iz različnih življenjskih obdobij, je sam spoznal kot zgovorno in zelo radovedno osebo, ne glede na to, ali se je pogovarjala s pomembnim politikom ali preprostim človekom, je bila sogovorniku vselej naklonjena. »Bila je ena tistih svetovljanskih osebnosti, ki so presegale svoj čas in sledile svojemu poslanstvu, in so v opomin, da danes živimo mnogo bolj zaplankano in zaprto, kot v časih, ki so šteli za takšne,« je na glas razmišljal ob kopici fotografij in barvnih printov svoje portretiranke. Zelo ga vznemirja izziv, da izrazi tisto ženstveno nežnost, ženskost, ki jo bo iskal tudi pri kipu Ivane Kobilce za Podbrezje. Končan mora biti do maja, mesec prej pa kip Prežihovega Voranca, ki bo pred istoimensko osnovno šolo v središču Ljubljane stal namesto lani ukradene plastike Stojana Batiča.

Ustvarjalni nered v Begićevem Brlogu, kamor se z domačega naslova na Poljanskem nasipu vsak dan odpravi zgodaj zjutraj, oplaja tudi nove projekte. Tu rojeva nove ideje in portretira, izvedbe pa naredi v livarni Boruta Kamška Volavljah v bližini Janč. »Umetnik vselej piše eno knjigo, ta pa ima seveda poglavja, otroke, do katerih čutiš enako ljubezen,« je razlagal v eni od sob kletnega ateljeja, v katerem so nastali vsi njegovi največji projekti od vrat ljubljanske stolnice in novomeške škofijske cerkve do kipa ljubljanskega župana Ivana Hribarja in velikih razstav, kakršni sta bili Ohraniti sanje v Kostanjevici na Krki ali Veliki čuvar v starem skladišču soli v Portorožu. Ustvarjalni nemir mu nikoli ne da miru in vztraja štirindvajset ur na dan, skicirke ima vselej v žepu, risanju, se prepušča tudi na kavi – s kavo. »Veste, tudi ko pijem kavo, utegnem v gospe, ki sedi zraven, prepoznati poteze aktualne portretiranke. Celo vi imate en del Cevčeve,« navrže in doda, da je človek človek, kolaž iz detajlov, le umestitev in kompozicija sta pri vsakomur nekoliko drugačni. Umetnik pa v umetnino podzavestno vkomponira še sebe, svoj avtoportret.


Najti poslanstvo plastike

Dr. Anico Cevc je osebno poznal, kako pa je s pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi, ki jih pozna le iz zapisov, podob, fotografij? Umetnik mora vselej najti poslanstvo plastike. Pri kipu slavnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki je s svojimi dejanji pokazal na edinstveno veličino prvega moža v mestu, je bilo izraziti njegovo samozavest in držo, zaradi katere se je pognal v Ljubljanico. »Pri njem se mora v likovnem izrazu čutiti, da je pomembna zgodovinska osebnost. Drugače je pri osebi, ki jo poznaš ali jo v živo portretiraš. Pri slednji zapišeš izbrani trenutek, ko pa portretiraš nekoga, ki si ga poznal, a ga ni več, v materijo transformiraš tudi svoje videnje človeka kot osebnosti in podzavestno še nekaj dodaš,« razkriva. Njega so najbolj zaznamovali kanoni antične umetnosti, ki jih je med študijem na slavni londonski umetniški šoli Saint Martin's School of Art spoznaval v depojih Britanskega muzeja. Portret dr. Anice Cevc je poseben še v enem pogledu, je pojasnil potem, ko sva stopila do Narodne galerije, kjer je s čiščenjem potez na njeni bronasti podobi opravil še zadnje dejanje pred slavnostnim dogodkom. Stoji namreč na kamnu iz cerkve, ki se je porušila leta 1976 v Breginju na Tolminskem in ga je dobil v dar od nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča. Vsa ta leta ga je hranil za pravo priložnost. Ker je bil mož dolgoletne ravnateljice Narodne galerije akademik dr. Emiljan Cevc prav tako umetnostni zgodovinar, ki se je posvečal zlasti gotskemu kiparstvu, sta se kip in kamniti fragment sestavila v eno zgodbo.



Skoraj neverjetno pa se je zazdelo, da je prav v tistem trenutku do Mirsada Begića stopila soproga nečaka dr. Anice Cevc, umetnostna zgodovinarka Nataša Stergar. »To je teta in sem jo prišla pogledat in sem zelo vesela, da ste jo vi naredili. Od vseh kiparjev nove generacije vas je najbolj cenila. Bom povedala po pravici: ko sem se vzpenjala po stopnicah, se mi ni zdela prava, od tu pa lahko rečem samo, da ste jo zares zadeli! Ta njen nasmešek in radoveden pogled ... Zdaj, ko sem stopila bliže, jo kar vidim in slišim, časovni trak se mi je zavrtel in so me preplavili spomini,« mu je zaupala Nataša Stergar, kar je umetnika navdalo z velikim zadovoljstvom. To je po njegovih besedah tista najdragocenejša nagrada, s katero so poplačani vse napori in trpljenje umetnika.

Prijavi sovražni govor