Tiskane izdaje
Če mislite, da so urbano čebelarstvo pred nekaj leti izumili hipsterji, se hudo motite. Gojenje čebel v mestih je staro vsaj 3000 let, toliko, kot so stara prva mesta. Mestni čebelarji so pravzaprav predhodniki klasičnih, pravi predsednik društva Urbani čebelar Gorazd Trušnovec.
Najstarejši neposreden dokaz organiziranega ukvarjanja s čebelami v mestih so lončeni valjasti panji z arheološkega najdišča naselbine Tel Rehov iz desetega stoletja pred našim štetjem. Panji so se ohranili, ker je mesto zajel požar, v katerem je zgorela tudi glina, ki ji je bila s tem tako rekoč podarjena nesmrtnost. »Po rekonstrukciji naj bi na tej lokaciji pridelali do pol tone medu na leto. Verjetno je bila to prava gospodarska dejavnost,« je na predavanju v okviru srečanja članov društva Urbani čebelar povedal Trušnovec. Starejši dokazi o obstoju čebelarjenja na območju naselbin, denimo jamske slikarije iz katakomb pred 9000 leti, slikarije iz egipčanskih grobnic in hieroglifi iz Mezopotamije, so posredni in zato manj verodostojni.
Tudi iz stare Grčije so ohranjeni le posredni artefakti, na podlagi katerih pa je mogoče sklepati o intenzivnem čebelarstvu predvsem na kmetijskih območjih, ne v mestih. Vseeno je urbana oblika čebelarstva obstajala na agori v samem središču Aten. Iz srednjega veka dokazi o razširjenosti čebelarjenja na najbolj nenavadnih lokacijah prihajajo iz škotske kapele Rosslyn, kjer so med obnovo kamnite panje našli v nekaterih stolpičih. Nizozemska grafika iz leta 1670, ki v ospredju prikazuje čebelarja ob pletenem panju, in v ozadju hišo, pa nakazuje, da panji nikoli niso bili daleč od človeških naselbin.
Pariz – svetovna prestolnica mestnega čebelarstva
Zasluge za zadnji val priljubljenosti mestnega čebelarjenja ima predvsem en človek, Francoz Jean Paucton, ki je pred 25 leti prisluhnil notranjemu klicu po ukvarjanju s čebelami. Panje je postavil kar na strehi svojega delodajalca, pariške opere, kjer je delal kot scenograf. Ugotovil je, da se čebele sredi mesta počutijo odlično, saj so bile dobrega zdravja in dajale bogat meden pridelek.
Čebelarstvo v Parizu je bilo razvito že pod vladavino Napoleona, ki je čebelo in orla izbral celo za simbola svojega imperija. Cvetelo je do 50. let prejšnjega stoletja, nato je med kot glavno sladilo izrinil cenejši sladkor iz sladkorne pese. Danes francoska prestolnica velja za svetovno prestolnico mestnega čebelarstva. Čebele gojijo na strehah številnih kulturnih institucij, nebotičnikov v poslovni četrti, katedrale Notre Dame, državnega zbora in blokovskih naselij. Pariški čebelarji so vse bolj podjetniško usmerjeni. Svoj med pridelujejo restavracije in hoteli, ki poudarjajo lokalno samopreskrbo, kupiti ga je mogoče na tržnicah in v delikatesah prestižnih blagovnic.
V Parizu so se v mestno čebelarstvo tudi znanstveno poglobili. Raziskava iz leta 2012 je pokazala, da so mestne čebele praviloma krepkejše, dolgoživejše in manj dovzetne za bolezni, kar je pripisati pestrejši paši v mestu, manjši uporabi pesticidov in na splošno boljšim razmeram za čebelarjenje v mestu kot na podeželju.
V Berlinu, drugem pomembnem evropskem središču mestnega čebelarstva, je bilo to v obdobju železne zavese pomembna preživetvena strategija vzhodnih Berlinčanov, hkrati pa je imelo vlogo kulturnega zbliževanja prebivalcev z obeh strani zidu, saj so z medom in čebelarskimi pripomočki trgovali. Danes je v nemški prestolnici dvajset čebelarskih društev in več kot šeststo registriranih čebelarjev. Veliko mestnih čebelarjev imajo tudi Sydney, Hongkong, Johannesburg, Vancouver in od leta 2010, ko so mestne oblasti čebelarjenje legalizirale, tudi New York. V Londonu se je mestno čebelarstvo že tako razširilo, da ponekod čebele zaradi pomanjkanja paše stradajo. »Takšne težave v Ljubljani še dolgo ne bomo imeli,« se nasmehne Trušnovec.
Ljubljanskim čebelam
Tudi v Sloveniji začetki urbanega čebelarstva segajo daleč v preteklost. Družina Lapajne je leta 1925 v Idriji, najstarejšem slovenskem industrijskem mestu, postavila čebelnjak, ki so ga pred leti obnovili, vendar žal ne v duhu izvirnika. V Ljubljani so čebelnjaki stali za Bežigradom, v Trnovem in Šiški, ko so bile četrti še na mestni periferiji, nato so se s širjenjem mesta z njo zlile. Prvič pa je bil čebelnjak na Slovenskem, ki je stal na ižanskem gradu, upodobljen v grafiki v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689).
V Ljubljanski kotlini deluje pet čebelarskih društev, Urbani čebelar pa združuje ljubiteljske čebelarje znotraj prstana ljubljanske obvoznice. Deluje tretje leto, »bolj aktivno pa zadnje«, pove njegov predsednik Trušnovec, in ima dvajset članov. Društvo ima »zelo dobro starostno in spolno strukturo, kar je v čebelarstvu redkost«, o pristopu njegovih članov k čebelarjenju pa Trušnovec pove, da je »dinamičen in mladosten«.
Ljudje se za delo s čebelami odločajo iz notranje potrebe, ki bodisi izhaja iz spomina na mlajša leta bodisi iz želje po tesnejšem stiku z naravo. »Delo s čebelami deluje protistresno, poleg tega z njim narediš nekaj dobrega za naravo in družbo,« strni Trušnovec. Tudi sam ima proustovsko anekdoto z začetkov čebelarstva; v nosnice se mu je ujel vonj medu in ga spomnil na očetovega strica, ki je čebele vozil na pašo akacije k »noni« na Primorsko. »Ko je točil med, je po njem dišala vsa hiša. Za 30 let sem nanj popolnoma pozabil, naenkrat pa se je znova pojavil in rekel sem si: moram imeti čebele. Težava je, da živim v središču mesta, zato sem prva dva panja namestil kar na balkon vrstne hiše.« Sosedje niso imeli nič proti, bili so celo navdušeni, pove.
Razmere za čebelarjenje znotraj ljubljanske obvoznice so po njegovih besedah optimalne, saj je v premeru treh kilometrov, kolikor dolgo pot čebela povprečno preleti med panjem in pašnimi površinami, dovolj zelenih površin. Težke industrije v mestu ni več, problematični bi lahko bili le drobni prašni delci, a po besedah Trušnovca ne vplivajo na kakovost nektarja, saj čebele medičino črpajo globoko iz cvetov. Mestni čebelarji imajo manj težav z zimskim odmiranjem čebel kot čebelarji na podeželju, saj se v mestih porabi manj pesticidov. Večinoma čebelarijo sonaravno, kar pomeni, da pred zimo ne iztočijo vsega medu, uporabljajo naravna zdravila in apitehnične ukrepe.
Trušnovec ima panje na strehi Centra kulture Španski borci, na skupnostnem vrtu Onkraj gradbišča nasproti ljubljanske avtobusne postaje in na balkonu domovanja za Bežigradom. Lani je natočil 180 kilogramov medu. Čeprav so lokacije panjev oddaljene le slabe tri kilometre, je vsak pridelek drugačen. Med s strehe Španskih borcev je gozdni, saj tamkajšnje čebele odhajajo na pašo na Golovec, bežigrajski je cvetlični, ker je v okolici veliko sadnih dreves in rož, med s skupnostnega vrta pa mešan. Med s Španskih borcev ima tudi blagovno znamko kulturne ustanove, katere vodstvo ga deli kot protokolarno darilo.
Povpraševanje po ljubljanskem medu za zdaj še presega ponudbo, pravi Trušnovec. Da bi kdo v mestnem čebelarstvu iskal pravo poslovno idejo ali novo priložnost po izgubi zaposlitve, pa odsvetuje. Predvsem na začetku je težava veliko nepredvidenih stroškov. »Prvo leto čebelarjenja sem shranjeval vse račune, a sem pozneje odnehal, saj me je cena kilograma medu, ki sem jo naračunal, spravila v depresijo,« se nasmeji.
Poleg tega z drobnimi »kranjicami« ni malo dela. »Doseči moraš takšno stopnjo razumevanja čebelje družine, da vnaprej preprečiš težave. Vendar so te tako dinamične, da vseh težav ni mogoče preprečiti. Ko čebele začnejo rojiti ali spremenijo razpoloženje, je treba takoj ukrepati. Od aprila do septembra moraš biti ves čas zraven, zato čebelarji hodimo na dopust pozimi. Primarna družina se mora prilagoditi čebelji,« se nasmehne.
Promocijsko darilo
Brenčanje stričevih čebel, pri katerih mu je pomagal kot najstnik, je v odraslih letih željo po čebelarjenju obudilo tudi pri Francu Petrovčiču, ki bi ga lahko imenovali tudi slovenski začetnik sodobnega mestnega čebelarjenja. Leta 2005 je pri cerkvici Svete trojice na robu Ljubljanskega barja postavil prve nakladne panje, zgodba čebelarja s pariške opere pa ga je navdihnila, da jih je leta 2011 postavil na terasi strehe Cankarjevega doma, v katerem je zaposlen.
Že prvo leto se je pokazalo, da je v mestu mogoče odlično čebelariti, je povedal Petrovčič. »Biotska pestrost mestne vegetacije omogoča obilno pašo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Razvoj čebeljega življa je buren, glavna skrb je preprečevanje rojenja.« Ker so se ob vesti o prvem medenem pridelku na strehi nacionalnega hrama kulture sredi Ljubljane pojavili komentarji, da je med »črn od smoga in poln svinca«, je vzorce poslal na analizo v referenčni laboratorij v Bremnu. Ta je pokazala, da v medu ni težkih kovin, pesticidov in drugih neželenih snovi, zato je neoporečen.
Vodstvo Cankarjevega doma ga že pet let deli kot promocijsko darilo umetnikom in poslovnim partnerjem. Lani mu je bil podeljen tudi certifikat Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Leta 2014 je Petrovčič panje postavil tudi v nakupovalnem središču BTC City. Lani se jim je pridružil virtualni panj, s katerim življenje čebel predstavljajo vrtičkarjem in šolarjem.
Z ustanovitvijo Čebelje poti, ki povezuje različne ustanove, povezane s tradicijo čebelarjenja v Ljubljani, ter ponudnike medu in čebeljih izdelkov, je že zaživela blagovna znamka Ljubljanski med. Trušnovec za pomlad napoveduje tudi zagon storitve Najemi panj, ki bo pridelavo medu – samostojno ali s strokovno pomočjo – omogočila vsakomur.
