Urbanizem po kitajsko: Mesta duhov za 3,4 milijarde ljudi

Če bi se vsa Poljska odločila preseliti na Kitajsko, bi vsakega od njenih 38 milijonov prebivalcev že čakalo stanovanje. Toliko je namreč praznih stanovanj v kitajskih »mestih duhov«. S tem izrazom označujejo nova, prazna urbana naselja, ki so zadnja leta vznikala po vsej državi.

Zamislimo si še eno podobo: če seštejemo površino vseh teh stanovanj, bi zadostovala za namestitev celega Madrida. Vse odkar je kitajsko gospodarstvo izgubilo čarobno paličico, s katero je zadnjih dvajset let ustvarjalo kitajski čudež, je postala migracija glavni vir rasti. Konkretno to pomeni urbanizacijo. Glede na to, da si vsaka regija prizadeva dati svoj prispevek h gradnji novih urbanih naselij, se samim Kitajcem zdi, da je načrtovanje urbanega prostora ušlo izpod nadzora.

Zidajo v vseh provincah

V Evropi je proces urbanizacije potekal tako, da so se že obstoječa mesta širila. Ponekod so se raztegnila čez svoje meje, ponekod pa rasla v višino. Na Kitajskem pa to poteka tako, da zgradijo nova mesta. Ker so se zidanja lotile vse province, je tiskovna agencija Xinhua prejšnji mesec opozorila, da bodo v primeru nadaljnjega nereda in nenadzorovanega načrtovanja urbanizacije vsa ta naselja zadostovala za naselitev 3,4 milijarde ljudi. Celo za najbolj obljudeno državo na svetu z 1,4 milijarde prebivalcev zveni to nesmiselno veliko.

Kljub opozorilom se asfalt nezadržno širi. Na primer: Zhengzhou, glavno mesto pokrajine Henan v osrednji Kitajski, se razprostira na površini 134 kvadratnih kilometrov. V njegovi neposredni bližini je bilo zgrajeno novo mesto s površino 500 kvadratnih metrov. To pa je zgolj eden od primerov. Tiskovna agencija Xinhua je zapisala, da so lokalne oblasti v neki zahodni pokrajini zaprosile za dovoljenje za gradnjo povsem novega okrožja, ki bi bilo skoraj osemkrat večje od površine glavnega mesta pokrajine. Ko ni več smiselno vlagati v proizvodnjo, ker izvoz upada, domači trg pa ne raste, potem je gradnja mest pogosto edini način za zaposlitev milijonov ljudi in vzdrževanje dinamike gospodarske aktivnosti.

Rok trajanja: 30 let

Ker pa je naseljevanje teh naselij šele druga faza, ki ni niti malo preprosta, so to večinoma »mesta duhov«. Stanovanja so prazna. Nakupovalni centri so prazni. Stadioni so prazni. Trgi so popolnoma opusteli. Toda vse to temelji na državnem načrtu, po katerem naj bi do leta 2030 v mestih živela več kot milijarda Kitajcev. Na Zahodu so »mesta duhov« ponavadi zapuščena naselja, na Kitajskem pa so to mesta, v katera se bodo ljudje šele vselili. Ko se vozite z vlakom po deželi, se pogosto znajdete na območju, kjer ne pričakujete, da je na njem karkoli živega, a vendarle opazite betonski pas nekaj deset nebotičnikov. Videti je povsem nadrealno. Vsaki zahodni možgani se seveda vprašajo, komu lahko to koristi.

Na Kitajskem so vsa zemljišča v lasti države, in ko se gradbena podjetja spuščajo v takšne projekte, od lokalnih vlad odkupijo pravico do uporabe zemljišča, najpogosteje za 72 let. Cena kvadratnega metra, ki jo gradbinec takrat plača, je desetkrat nižja od tiste, ki jo bo zaračunal kupcem stanovanj in poslovnih prostorov. Ker pa je povprečen rok trajanja zgradb na Kitajskem okoli 30 let, lahko v času trajanja zakupa zemljišča nepremičnine zgradijo in prodajo dvakrat. Izračun je povsem preprost. Ostane samo še vprašanje, kdo bo v teh naseljih kupil stanovanje.

Nekatera pa le oživijo

Ameriški potopisec, arheolog in novinar Wade Shepard, ki je napisal odlično knjigo Kitajska mesta duhov, je poudaril, da se ta naselja polnijo. Sicer počasi in včasih kaotično, a življenje se vseeno seli v nekdaj prazne nebotičnike. V nekem eseju, ki je bil objavljen maja letos, je naštel pet »mest duhov«, ki so oživela. Čeprav danes malokomu pridejo na misel začetki Zhujianga, finančnega centra Kantona, ali Pudonga, futurističnega šanghajskega okrožja, so še ne tako davno novinarji pisali o »posnetku opere, ki stoji nasproti posnetka nakupovalnega centra, v bližini posnetka hotela, vse to pa stoji v posnetku mestne četrti, s katero nameravajo preslepiti tujce, kajti vse to stoji približno sto kilometrov proč od vasi, katere prebivalci živijo v globoki revščini«.

Konkretno so se te besede nanašale na Zhujiang, kjer je bilo v resnici potrebnih več kot deset let, da je zaživel in se napolnil z vsebino, ki so si jo od vsega začetka zamišljali njegovi ustvarjalci.

Danes je to eden najdražjih delov Kantona in ni več »posnetek«. Podobno kakor je bil Pudong, ki leži na vzhodni obali reke Huangpu, nasproti Šanghaju, dolga leta »mesto duhov«, je tudi v primeru Zhujianga vprašanje, »kdaj«, ne »ali« bodo oblasti prilagodile cene trgu in spustile življenje v že pripravljeno infrastrukturo.

Shepard pravi, da sta prav Zhengzhou in njegov novi satelit Zhengdong svetla primera, kako postajajo »mesta duhov« središča nove kitajske prihodnosti. Kmalu po tem, ko je nekaj tujih televizij tam snemalo prispevke na temo »zgrešenih investicij« oziroma »metanja denarja v prazno«, se je v novo naselje preselila Foxconnova tovarna, ki proizvaja iphone in ipade.

Kar naenkrat je tu zaživel »Apple City« s 300.000 delavci. V Zhengdongu je bilo ustanovljenih nič več in nič manj kot petnajst univerz, ki so pritegnile 240.000 študentov in učiteljev. Danes v naselju prebiva najmanj tri milijone prebivalcev. Nihče ne more trditi, da je mesto polno, toda prazno gotovo ni več.

Ne le mesta, tudi vasi duhov

Težava je predvsem to, da pravzaprav nihče ne ve, koliko je na Kitajskem »mest duhov«. Vznikajo vsepovsod, in to zelo hitro. Pogosto so posledica špekulacij trgovcev z nepremičninami. Nekateri kitajski preučevalci so hoteli izdelati natančnejši pregled nenaseljenih mest in so pri tem uporabili satelitske posnetke, na katerih je vidna nočna razsvetljava. Drugi so delali izračune na podlagi ponudbe in povpraševanja.

Skupina znanstvenikov z univerze Beida pa je uporabila največji kitajski spletni iskalnik baidu in podatke o geografski poziciji njegovih uporabnikov. Na podlagi teh podatkov so oblikovali algoritem, s katerim so izračunali, koliko stanovanj je praznih. Locirali so več kot petdeset mest, od katerih jih dvajset naseljujejo »duhovi«, preostala pa se polnijo in praznijo. Nekatera od njih so spremenjena v sezonska letovišča, druga so še naprej strašljivo prazna.

Na drugi strani »mest duhov« ležijo »vasi duhov«. Zapuščene, opuščene in zanemarjene. Kitajske migracije trajajo že dalj časa, a zdaj so prišle v kritično fazo. Za selitev v mesta je že vse pripravljeno, in to več od nujno potrebnega. Kitajska bo imela kmalu dovolj stanovanj za polovico človeštva.