Tiskane izdaje
A prav to se mu je zgodilo. Na pragu srednjih let, kot pravi sam, mu je usoda porinila v roke lesene čoke, debla, štore in vsakršne kose lesa, iz katerih je potem začenjal z dleti izvabljati oblike in podobe, ki so se mu zdele lepe in vredne oblikovanja. »Vedno več je bilo izdelkov, na razstavah sem mnoge pokazal tudi javnosti. Rezbarska dejavnost me je izpolnjevala in dopolnjevala moje novinarsko delo. Postala je uresničenje vsega avtorskega, kar sem bil v tistem trenutku sposoben dati od sebe. Izpolnil sem kar nekaj zamisli, ki mi jih je navrglo iskanje izraznih možnosti v lesu.«
Potem ko je leta 1980 našel kos velikega topolovega štora, se poglobil v njegove grče in špranje ter v njem prepoznal obliko obraza, »me je neka nedoumljiva sila povabila, naj iz tega lesenega kosa napravim in ustvarim nekaj več. No, pridobil sem si nekaj ravnih dlet, les vpel v mizarsko mizo in začel,« pojasni sogovornik. »Iz grč so počasi nastajale oči, iz največje špranje so se usta raztegnila v širok, režeč smehljaj in nenadoma me je z delovne površine opazoval čuden obraz. Nenavaden spak me je gledal pri početju, ki mi je sčasoma postalo tako zelo ljubo.«
Zgolj fizična izpolnitev
Matjaž, ki si je dal na vizitko pomenljivo natisniti, da je »iskalec miru, resnice, smisla in sreče v ustvarjalnosti«, takrat seveda še ni vedel, da se je v njegovem življenju začelo nekaj novega, velikega, zanj zelo pomembnega. »Pobrskal sem po literaturi in ugotovil, da so ravno to, kar je meni usoda namenila za prvi izdelek, počeli že davni narodi, afriški pa to počnejo še danes,« pripomni. Tudi sam je začel strastno oblikovati afriške maske. Iz Kopra, kjer so se ustavljale ladje, ki so na celino dovažale tudi afriški les, mu je uspelo dobiti nekaj naročil eksotične surovine. »Pravzaprav so bili to odpadki. Začel sem dolbsti v mehak in lahek tropski les. Izpod dlet je prišla vrsta mask, njihova naličja pa so govorila svojo strašljivo in grozljivo govorico.«
Sogovornik pravi, da so ga kasneje pritegnile »tematsko pomembnejše stvari«, zato se je njegovo dleto odmaknilo od tujerodnih podob. »Lotil sem se izdelovanja starih pisav, inicialk in drugega zanimivega gradiva, kar pa me je izpolnjevalo zgolj fizično. Potem se je prav kmalu zgodilo, da sem v neki knjigi naletel na Brižinske spomenike. V gimnaziji sem se le bežno in bolj na hitro seznanil z njimi, tedaj pa sem v njih odkril novo vrednost. Zavedel sem se, da je minilo celo tisočletje, odkar sta patra, nekje pri Vrbi na Koroškem, zapisala takratne molitve v slovenskem jeziku.«
Ko je skušal razvozlati, kaj pravzaprav piše v teh dokumentih, se mu je nenadoma utrnila misel, »da bi vse to bogastvo starega slovenskega izraza in preprostost spokorniške misli prenesel na novo sporočilno gradivo, na les. Od tod je bil le še korak do dejanja,« pravi.
Z episkopom je prenesel besedilo na zid, od tam je šlo na papir, s papirja, ki mu je podložil indigo, pa na les. Na velikih tablah je potem zaživelo celotno besedilo Brižinskih spomenikov, ki ga zna Matjaž povedati tudi na pamet. »Vse od spovedne molitve, pokore in misli o tem, kakšna ravnanja so nekoč med ljudmi veljala za greh, danes pa ni več tako,« razmišlja.
Do narodovih korenin
Ko je v kleti njegovega doma slovesno mesto našlo vseh 34 tabel z vrezanimi besedami iz korenin našega naroda, ga je gnalo naprej. Novinarska žilica ga je silila v nova raziskovanja, v nove zamisli. V lipov les je vrezal še Stiški rokopis iz davnega leta 1428. »Besedilo tega dokumenta, enako kot Brižinski spomeniki, prinaša veliko lepih, nenavadnih misli, ki mi še danes izvabljajo veselje, izražajo duhovni mir in izpopolnjujejo moja seniorska leta življenja, ki mi jih je ozaljšalo prav delo z nožiči in dleti starih rezbarjev. A ne gre le za rezljanje. Pomembnejše se mi zdi doživljanje globokih sporočil, ki jih ta starodavna besedila nosijo,« poudari veliki mojster izbranih besed, Matjaž Brojan.
V skoraj štirih desetletjih je svojo staroslovensko besedilno zbirko v lipovini obogatil še s Celovškim oziroma Rateškim rokopisom, Trubarjevim Abecedariumom, pridigami prvega slovenskega mojstra Janeza Svetokriškega in vsem ljubo Prešernovo Zdravljico. Ta je še posebej zanimiva, saj jo je Matjaž vrezal v deske, pobarvane z refoškom. »Saj je vendar pesnitev o vinu! Najprej sem poskusil z žlahtno kapljico, pa se je na lesu komaj kaj poznalo. Potem sem obiskal nekega vinarja, ta mi je priskrbel drož, ki sem ga posušil, zdrobil v možnarju in polil s kropom. Nastala je intenzivna barva, plohi pa še danes prijetno dišijo po refošku,« je pokazal še skrinjo, kjer ima shranjen ta zaklad. »Prešeren je Zdravljico napisal ob novini, ob mladem vinu, leta 1844, natanko sto let pred mojim rojstvom. No, poglejte, tudi na tej skrinji je vtisnjena letnica 1844.«
Ni še prav dolgo od tega, ko je Matjaž ta dragulj odkril na posestvu daljnih sorodnikov: »Tam je živela sestrična moje mame. Skrinjo so imeli pred hlevom, v njej so bili seno, stari škornji in težka veriga. Na prošnjo so mi skrinjo podarili. Sam sem ji izdelal noge, mizar pa mi je pomagal do čim bolj avtentične replike pokrova, ki se je na kmetiji izgubil. Naključje, da sem skrinjo našel, se mi je zdelo neverjetno. Takoj sem vedel, da bo nadvse primerno mesto za Zdravljico.«
Matjaž Brojan se je dogovarjal z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, da bodo njegova lesena, narodoslovna dela krasila stene nove stavbe te ustanove. A ta nesrečna gradbena zgodba se vleče že skoraj tri desetletja. Ker se je Matjaž naveličal čakanja, se je odločil svoje delo ljudem predstaviti s knjigo, ki jo je izdal v samozaložbi.
Prinaša čarni svet rezbarja in čarni svet zaljubljenca v slovenski jezik pa tudi pogled na velike table, na katere je ustvarjalec za vse večne čase vrezal kulturno dediščino našega naroda. »Knjigo sem zasnoval tako, da lahko vsakemu gimnazijcu olajša razumevanje in dojemanje teh pomembnih dokumentov slovenskega pismenstva, ponudil sem jim razlago, ki sem jo sam pogrešal, ko sem bil njihovih let, zato se me vsebina in pomen sporočil takrat nista dovolj dotaknila,« pojasni in doda, da bi knjiga gotovo prišla prav tudi vsakemu profesorju slavistike.
Z njo pa je na neki način nagradil tudi sebe: »Za dolge ure, mesece in leta, ki sem jih prebil sklonjen nad lipovimi deskami, prevzet nad svetom, ki se je iz preteklosti, iz vrednostnega sveta prednikov, pretočil vame. Ta občutek je zame edino pa tudi najbolj dragoceno plačilo, ki sem ga za svoje delo mogel dobiti. To sem spoznal, ko sem ob začrtanih linijah črk na velikih in debelih lipovih plohih z nožičem zarezoval v leseno tkivo slab centimeter globoko, z dleti pa še globlje. Črko za črko, besedo za besedo sem reliefno izbezal na dan. Večkrat ko sedem k svojim lipovim plohom in k zapisanemu na njih, bolj mi postajajo domači besede, sporočila, misli in tisto, kar skušajo iz davnine povedati bralcem v sedanjosti. Tedaj ugotovim, da mi je lepo, da sem privilegiranec med vsemi, ki bi se tudi lahko podali v ta svet, pa se pač niso.«
