Tiskane izdaje
Govorili bomo predvsem o zakonski nezvestobi, a vendarle povejte, s čim se sicer še ukvarjata.
Josip Aleksej: Še preden se začnemo pogovarjati o konkretnih delovnih področjih, je treba poznati pravice in dolžnosti detektiva. (Mi preda kopijo izseka iz zakona o detektivski dejavnosti.)
Vi pa nimate licence za detektivko?
Urška: Tako je. Z Josipom sva se spoznala pri mojih trinajstih (on je pet let starejši, op. a.) kot soplesalca v latinskoameriških in standardnih plesih ter že takrat postala par. Nekoč sem se šalila, da bo verjetno potreboval tajnico, ko bo dokončal pravo, in da si želim to biti jaz. Nasmejal se je, me objel in odvrnil, da imam pri njem za vse življenje tako službo kot dom, in zares sem moževa tajnica že približno dvajset let. (Nasmeh.) Sicer imam prav tako izobrazbo, diplomo iz slovenskega jezika pa še eno nedokončano iz pedagogike, a v teh poklicih nisem delala nikoli. Ves čas delam z možem.
Zakaj vas je kot pravnika začelo zanimati prav to področje?
Josip Aleksej: Pravniško delo je dokaj statično. Veliko se sedi in glede na mojo športno naravo se mi je to zdelo predolgočasno. Iskal sem bolj dinamično dejavnost in detektivstvo je bilo ljubezen na prvi pogled.
Kako zahtevno je bilo pridobiti licenco?
Josip Aleksej: Detektiv lahko po zakonu postane vsak, ki izpolnjuje določene pogoje, kot je končana fakulteta oziroma visoka šola katere koli smeri, opraviti pa mora seveda tudi izobraževanje za detektiva. Moje pravno znanje je ogromno pripomoglo k temu, da sem izpit naredil prej in laže. Pravzaprav si težko predstavljam detektivsko delo brez pravne izobrazbe, saj gre ne nazadnje za poseganje v zasebnost.
Za kaj vas stranke najpogosteje najamejo?
Josip Aleksej: Podjetja imajo težave z delavci, tega je največ.
Takrat, ko delavec izkorišča bolniški dopust?
Josip Aleksej: Tako je, pa tudi kar zadeva potne stroške in druge disciplinske kršitve, denimo ko imajo v podjetju občutek, da jim uhajajo informacije oziroma kdo krši konkurenčno prepoved.
S katerimi težavami pa se na vas najpogosteje obrnejo fizične osebe?
Josip Aleksej: S premoženjskimi in dolžniškimi vprašanji, ko denimo poizveste, koliko ima nekdo, ki vam je dolžan, premoženja, na podlagi česar sledi odločitev, ali je sploh smiselno sprožiti postopek za izvršbo. Pa seveda vprašanje zakonske zvestobe.
Koliko je takšnih primerov?
Josip Aleksej: V praksi precej manj kot na drugih področjih.
V čem vidite razlog? V denarju? Menda je za takšno poizvedovanje treba odšteti približno tisočaka.
Josip Aleksej: Morda je to res glavni razlog. Po drugi strani ljudje raje trpijo v slabih odnosih. Si rečejo: Kar ne veš, ne boli. Vsakdo se mora sam pri sebi vprašati, koliko bi mu pomenil podatek, da je njegov partner nezvest. Kadar lahko normalno tudi živi z zavedanjem, da je to mogoče res, potem nima smisla, da nas najema. V nasprotju s tistim, ki ga dvom tako razjeda, da ne more več normalno delovati tako zasebno kot v službi. Nekateri si partnerju preprosto tudi ne upajo izpovedati, kaj jih bremeni, da dvomijo o njem oziroma se v razmerju slabo počutijo, zato je zaradi njihovega psihičnega in fizičnega miru bolje najeti detektiva.
Menda vas v ta namen kličejo predvsem ženske?
Urška: Ravno nasprotno.
Josip Aleksej: Več je moških strank.
Kakšen je ta profil moških? Poslovneži?
Urška: Različno.
Josip Aleksej: Moški verjetno laže plačajo takšno storitev.
Urška: Ali pa jim več pomeni.
Menda se v 80 ali celo 90 odstotkih izkaže, da je sum o varanju upravičen?
Urška: Skoraj v vseh primerih.
Ali ženske varajo bolj spretno, znajo bolje skriti?
Urška: Verjetno, ker ženske običajno vnašajo varanje v svoje prostočasne dejavnosti, popoldanske in večerne konjičke. Moški pa pogosteje varajo med službenim časom oziroma na službenih potovanjih.
Josip Aleksej: Takšni so najini podatki iz prakse. Moški imajo najpogosteje zunajzakonska razmerja s sodelavkami ali pa obiskujejo prodajalke ljubezni. Osredotočeni so v prvi vrsti na seksualnost. Ženske se zapletajo v bolj globoke, čustvene zveze.
Kakšna je za vas nezvestoba?
Josip Aleksej: Nezvestobo pojmujeva kot kakršno koli skrivno izkazovanje pozornosti, zanimanje za tretjo osebo ali razkrivanje samega sebe tretji osebi brez vednosti partnerja. Oblik in načinov je nedoločljivo veliko. Že takrat, ko se denimo poročen moški z drugo žensko dobiva na kavah, ji posveča čas in naklonjenost brez vednosti žene, je to za naju varanje oziroma ena od oblik nezvestobe. Imava torej precej strogo definicijo.
Urška: Toleranca pa je seveda različna. Nekateri kot varanje razumejo le spolni akt.
Kako tega dokažete, saj denimo ljudi v zasebnih prostorih ne smete fotografirati? Do kod lahko posegata?
Josip Aleksej: Menim, da je pravica do osebne zdravstvene varnosti in zaščite skupnega premoženja zakonca pred pravico do zasebnosti drugega zakonca. V zvezi z zbiranjem podatkov o domnevnih zlorabah z zakonsko zvezo sklenjenega dogovora o telesni in čustveni zvestobi ter iskrenosti med zakonskima partnerjema se zato zavzemam za stališče, ki je praksa tudi v svetu, da lahko detektiv pri zbiranju podatkov na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora, kot pešec in s pomočjo prevoznega sredstva, kot so kolo, motor, avtomobil, osebno zaznava gibanje in ravnanje zakonskega partnerja ter o tem drugemu zakonskemu partnerju, svojemu naročniku pisno ali ustno poroča. Detektiv pa med osebno zaznavo pri nadzorovanem zakonskem partnerju ne sme povzročiti občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, sicer bi storil prekršek po 1. odstavku 6. člena zakona o varstvu javnega reda in miru. Pri tem lahko uporablja naprave za slikovno snemanje, denimo fotoaparat, kadar je to nujno za zavarovanje dokazov.
Torej če vas prav razumem, sploh ne sprejemata primerov, ko partnerja nista poročena?
Josip Aleksej: Tako je, sprejemava izključno primere, ko je med partnerjema sklenjena zakonska zveza. Vse druge oblike prijateljevanja nimajo zakonske podlage oziroma pred matičarjem zapisane zaveze o spoštovanju, zvestobi, iskrenosti in drugih obveznostih. Kadar se namreč dva ne dogovorita o razmerju v obliki pogodbe, potem lahko na eni strani prevladuje neko prepričanje, medtem ko drugi od partnerjev vidi povsem drugačno sliko. Posledično prej ali slej nastane tudi konflikt; denimo prvemu se zdi, da sta v resnem razmerju, si tega močno želi oziroma upa, da takšno nekoč bo, drugi pa vse skupaj dojema kot prijateljsko odprto zvezo, ko ima možnosti oziroma pravico, da si premisli in ustvarja nova razmerja. Torej, če se poseže v zasebnost takšnega posameznika, ki je gledal na zvezo kot na prijateljevanje, to ni prav, pa čeprav je z vidika druge osebe njegova opredelitev ponižujoča.
Kako poskrbite, da vas opazovana oseba ne opazi?
Josip Aleksej: Predstavljajte si, da sedimo v vrtu na prostem in se pogovarjamo. V tem primeru smo pozorni kvečjemu na okolico v razdalji desetih metrov. Detektiv največkrat opazuje izbrano osebo z razdalje tridesetih, štiridesetih in petdesetih metrov, pa še vedno dovolj razločno vidi, ali se denimo dva na javnem kraju objemata, poljubljata ali si kako drugače izkazujeta pozornost. S sodobnimi fotoaparati je to mogoče ujeti brez večjih težav. Za prepoznavanje obrazov zadostuje že desetkratni zum. Takšni dokazi so tudi dovolj dobri za morebitno uporabo na sodišču, ko denimo eden od partnerjev zaradi zunajzakonskega razmerja že odtujuje skupno premoženje. Včasih pa zadošča že samo poročilo detektiva kot očividca.
Vidva sta par že 22 let in stavita na zvestobo.
Josip Aleksej: Tako je, opažam pa, da vse manj vrstnikov vztraja v zvezah tudi zato, ker se jim s partnerstvom preprosto ne da ukvarjati, vanj vlagajo premalo energije.
Urška: Mislijo, da bo vedno tako zanimivo in lahko kot na začetku, ko si zaljubljen. Večinoma zmotno iščemo boljšo partijo, namesto da bi iz tega, kar imamo, naredili najboljše. Oba se morata potruditi. Partnerstvo in ljubezen se začneta zares graditi takrat, ko se znajdeš pred težavami.
Josip Aleksej: Šele s problemi lahko začneš zvezo zares zidati.
V težavah je tudi najlaže varati, da tako nekako pobegneš.
Urška: Drži. Si denimo rečeš: Ah, na živce mi gre, ne da se mi ukvarjati z njim!
Josip Aleksej: Pa se preprosto preusmeriš na drugega.
Urška: Tu bi pozvala predvsem ženske in jim rekla: Najlaže je osvojiti novega partnerja, večji izziv je zares osvojiti sedanjega.
Na facebooku in drugih družabnih omrežjih je ogromno možnosti za ustvarjanje lažnih profilov in zmenkarije. Koliko lahko pri svojem delu posegate na to področje?
Josip Aleksej: Kadar gre za komunikacijo po zasebnem telefonu, ki ga ima uporabnik ves čas s seboj, je varanje težko nadzorovati. Malce drugače je pri skupnih računalnikih. V večini partnerji, ki varajo, uporabljajo skrite račune z lažnimi identitetami ter se dogovarjajo za zmenke. Moški se hočejo prej ali slej dobiti v živo, ker si želijo fizičnega stika, medtem ko se ženske velikokrat zadovoljijo že s spletnim sanjarjenjem. Prav zato je moške laže zalotiti pri varanju, večinoma je to le še vprašanje časa.
Urška: Lahko vam zaupam, kako sem za hec preverila moža, ali mi je zvest. Odprla sem nov račun na gmailu z lažnim profilom in sliko, mu napisala, da mi je všeč in ga poznam, občudujem ter da bi ga rada povabila na zmenek. Ves dan mi ni ničesar povedal in bila sem že precej na trnih, iz ure v uro bolj jezna, a izkazalo se je, da do večera ni odprl poštnega nabiralnika. Potem ko ga je, mi je pismo takoj pokazal. Rekla sem mu, zakaj se pa ne bi dobil z njo na kavi, on pa se kljub temu ni in ji je zelo lepo odpisal, da se sicer lahko zmenita za pijačo, a da ima svojo ženo najrajši na svetu in je nikoli ne bi zamenjal ter da kakršna koli romantična oziroma intimna zveza ne pride v poštev. Naposled sem mu le povedala, da sem bila za tistim profilom skrita jaz. (Nasmeh.)
Josip Aleksej: (Pokima.) Zelo dobro je to izpeljala in do konca nisem posumil.
Kakšni so odzivi strank, ko se sum o varanju potrdi?
Josip Aleksej: Različni, a že pri izbiri strank se prepričava, da gre za uravnovešene osebe, da ne sledijo tragedije, kot so samomori in umori. Neki mož je želel biti prisoten, ko sta žena in ljubimec iz sobe hotela prišla na recepcijo, in se je mirno pogovoril z njima.
Je šlo za njegovega prijatelja?
Josip Aleksej: Ja, to je klasika. Zelo pogosto gre za prijatelje.
Urška: Ti si mi nekoč prav posrečeno rekel, da so moški prijatelji šakali, ki prežijo na tvojo žensko in planejo nanjo takoj, ko v zvezi prvič malo zaškripa. Prav zato je med nama dogovor, da nimava prijateljev nasprotnega spola.
Josip Aleksej: Menim, da moški ne potrebuje prijateljice, če do nje ne čuti spolne privlačnosti, z izjemo, če gre za poslovni odnos. Pri ženskah je malo drugače. Ženska je dejansko sposobna gojiti z moškim le prijateljstvo brez želje po seksualnosti.
Urška: Želi pa si njegove pomoči - bodisi finančne bodisi fizične. Torej vidi v njem druge vrste korist.
Končno to nekdo pove tako jasno.
Josip Aleksej: Govoriva iz izkušenj.
Včasih naletite na primere, ko je treba osebo spremljati nepretrgano tudi po 24 ur. Koliko trpi vajina zasebnost? Josip Aleksej: Glejte, detektivsko delo zahteva celega človeka.
Urška: To je način življenja. Vem, da ne bi mogla biti več njegova pomočnica, če bi postala mama.
Tudi vi greste na teren in ste skrita opazovalka?
Urška: Seveda, vedno sem z njim in pomagam.
Pa tako prijazna sta videti, oba.
Urška: (Smeh.) Videz včasih vara. Oba imava črn pas v tekvondoju in sva neustrašna. (Nasmeh.)
Josip Aleksej: Urjenje prav tako zahteva svoj čas. Vsako jutro vstaneva ob treh zjutraj in trenirava do sedmih, da se pripraviva na vsakodnevni stres tako psihično kot fizično.
Kaj pa počneta, ko ne delata, za sproščanje? Še plešeta?
Urška: Še, seveda.
Josip Aleksej: Imava tudi svoj tekvondo klub in hodiva na tekmovanja.
Urška: To je za naju najboljša zabava.
Josip Aleksej: Rezultatsko sva dejansko že tako dobra, da se prebijava med najboljše v državi.
Čestitam. Koliko je sicer zahtevno vajino terensko delo?
Josip Aleksej: Včasih izjemno.
Urška: To pomeni, da denimo ne moreš na stranišče ali pa zadovoljiti osnovne lakote ali žeje. Že minuta nepozornosti ti namreč lahko vzame ključen podatek. Vedno delava skupaj in ne moreva se izmenjevati.
Josip Aleksej: Tudi uradno si ne morem dovoliti, da bi ona sama opravljala kakršno koli aktivnost.
Vaju je kdo kdaj fizično napadel?
Josip Aleksej: Predvsem ko nadzorujeva bolniške. Takrat prideva do osebe in se z njo poskušava pogovoriti. Ta pristop pri nekaterih prebudi občutke strahu, ekonomske ogroženosti oziroma poseganja v njihove pravice, zaradi česar postanejo agresivni. Izkušnje z nasiljem strank imam v petnajstih letih za zdaj izključno s tega področja. Običajno takrat, ko oseba ugotovi, da se ne želim pretepati oziroma se je ne bojim, tudi sama odneha.
Za konec bi vas vprašala še to: pri vas opravite tudi poligrafski test, ko lahko partnerja drug pri drugemu preverita zvestobo. Koliko stane?
Josip Aleksej: Gre za kar obsežno testiranje, ki traja približno tri dni, za kar je treba odšteti sedemsto evrov. Tako je mogoče med drugim precej zanesljivo preveriti, ali število bivših partnerjev, ki jih je navedel partner, drži.
