V 50. največ idej za rešitev stanovanjskega vprašanja

Razstava Doma v Ljubljani med drugim izpostavlja, da se samograditeljstvo delavcev vije čez celo stoletje.

tor, 26.01.2016, 10:00

Kdor je doma v Ljubljani, bo na istoimenski razstavi v ljubljanski Galeriji Dessa lahko odkril kakšno tančico s stavbe, v kateri živi, četudi je ta zrasla pred nekaj leti. Izpostavljeni primeri, ki so v Ljubljani zrasli v dobrem stoletju, kažejo, kako so se stanovanja spreminjala predvsem zaradi družbenopolitičnih okoliščin, razvoja gradbene tehnologije in sprememb v načinu bivanja.

Za ločnico preučevanja razvoja stanovanj in bivanja v Ljubljani so si avtorji razstave umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, arhitektka Anja Planišček in sociolog Klemen Ploštajner vzeli ljubljanski potres. Predstavitev pa so končali v aktualnih razmerah, ko živimo v majhnih, težko dostopnih in od osamosvojitve dalje večinoma lastniških stanovanjih, ko se stanovanjske soseske, zgrajene med 60. in 80. leti 20. stoletja, starajo brez celovitega načrta obnove in ko za prevladujoč model šteje (samo)gradnja individualnih hiš. Zato razstava skuša problematizirati tudi današnje stanje ter hkrati pogledati na vzorne zgodovinske primere reševanja tega problema. Denimo, stanovanjske zadruge, ki so pospešeno gradile v 30. letih, ali ustvarjalna 50. in 60. leta, ko so arhitekti v nasprotju z današnjimi časi snovali mnogo manj standardizirane tlorise in si dovolili veliko več inovativnosti in eksperimentiranja.

Najrevnejši v lesenih barakah

Ob koncu 19. stoletja so izpostavili predvsem zasebne pobude za reševanje stanovanjskega vprašanja delavstva (delavska kolonija na Hranilniški ulici, 1887–1906) in Društva za gradnjo delavskih stanovanj, v katerem so se povezali podjetniki, da bi delavcem izboljšali bivanjske razmere. Gre za podoben model, kot so ga uveljavili kapitalisti starega kova, denimo Rockefeller v ZDA, ki so poskrbeli za delavce, ti pa so njihovo pomoč pri reševanju stanovanjskega vprašanja sprejeli, četudi so morali plačevati najemnino. Vse do 30. let 20. stoletja se je tloris stanovanj tudi premožnejših Ljubljančanov klasično delil na reprezentativne prostore s pogledi na ulico in na servisne prostore na notranje dvorišče, stanovanja so premogla stranišče, kopalnice pa so štele za prestiž. A so jih imele tudi stanovanjske stavbe za premožnejše najemnike, kakšna je bila Hribarjeva hiša. Na meščanske so spominjale tudi najemne večstanovanjske hiše, vendar so bile špekulantska gradnja s številnimi stanovanji s skupnimi stranišči na hodnikih in po eno pipo na stopnišču. Zgradili so jih za najemnike, med drugim obrtnike, v takratnih ljubljanskih predmestjih. Še skromnejša so bila delavska stanovanja, razdeljena na bivanjsko kuhinjo kot osrednji bivalni prostor ter skupno spalnico. Stranišča so bila redko v stanovanju. Najrevnejši sloj delavcev je živel v lesenih barakarskih naseljih na obrobju mesta.



Mestna občina je začela aktivneje posegati v reševanje stanovanjskega vprašanja v obdobju med obema vojnama. Omejili so višino najemnin, prazna stanovanja so dodeljevali tistim, ki so ga potrebovali, ter prepovedali spreminjanje stanovanj v pisarne. V 30. letih je občina po zgledu tipologije dunajske socialne gradnje začela gradnjo stanovanj za uradnike oziroma nastajajoči srednji sloj – denimo v Meksiki in Rdeči hiši – ter tako imenovanih četvorčkov, majhnih hišic z vrtovi, s katerimi so denimo na Poljanskem nasipu, ob Gerbičevi ulici in na Samovi za delavce poustvarili vaško naselje. Poleg tega pa je občina ponudila tudi zemljišča in posojila za gradnjo preprostih hišk, denimo v 20. letih na Galjevici, za katera je dala priporočila in usmeritve, naselje pa opremila s skupnimi stranišči in vodovodom. Toda tudi te niso bile za najrevnejše, ampak za tiste, ki so zmogli odplačevati posojilo. Martina Malešič v tem obdobju izpostavlja še kolonijo za Bežigradom arhitekta Borisa Kobeta, ki je z uvajanjem javnega programa – vrtca – ponudil urbanejši način življenja, ki že spominja na stanovanjsko sosesko, prevladujoč tip gradnje v desetletjih, ki so sledila.

»Nove bivalne koncepte pa so uvedle predvsem modernistične enodružinske vile, ki so prinesle sodobno delitev bivalnih prostorov na dnevne in nočne, s čimer so ustvarili tudi drugačen odnos med javnim in zasebnim znotraj družinske skupnosti,« pripoveduje Martina Malešič, Klemen Ploštajner pa opominja še na stanovanjske zadruge, ki so gradile za višje uradnike.



Stanovanje družbeno blago

Po drugi svetovni vojni je stanovanje postalo družbeno blago, praviloma dostopno vsem. V prvih povojnih letih se je država ukvarjala predvsem z razmeščanjem prebivalcev v nacionalizirana stanovanja pa tudi gradove, v drugi polovici 50. let pa so znotraj občin ustanovili stanovanjske sklade in lokalne zavode za stanovanjsko gradnjo s projektivnimi biroji. »Nobeno drugo obdobje ni postreglo s toliko različnimi idejami za rešitev stanovanjskega vprašanja. V okviru seminarjev na fakulteti za arhitekturo pa so se že porajale ideje o stanovanjskih soseskah. Toda že začetek 50. let je postregel tudi z današnjega vidika relativno razkošnimi stanovanji, kakršni so v litostrojskih blokih; z velikimi prostornimi sobami, ki se z balkoni odpirajo proti zelenju,« izpostavlja sogovornica. Prav v obdobju med 30. in 50. leti se je bolj izoblikovala tudi namembnost posameznih prostorov, torej katera soba je namenjena čemu. V sodobnih stanovanjih pa podobno kot v tistih s konca 19. stoletja funkcija prostorov ni tako zelo določena.



Ključen preobrat se je zgodil 1965. z gospodarsko reformo, ki je stanovanjsko področje odprla tudi za banke (posojila) kot tudi podjetja, ki so bila poslej dolžna poskrbeti za stanovanjsko vprašanje svojih delavcev. Tako se je razširila in uveljavila samogradnja kot najpomembnejši način reševanja stanovanjskega problema še za prihodnjo generacijo. V 70. letih so uvedli še solidarnostni prispevek za socialno najbolj ogrožene. »Vse to je skupaj s povojno nacionalizacijo zemljišč in urbanističnim načrtom Ljubljane omogočilo gradnjo stanovanjskih sosesk ob mestnih vpadnicah, sledile pa so skandinavskemu stanovanjskemu standardu, ki ga je v 50. in 60. letih tako kot celotna zahodna Evropa občudovala tudi Jugoslavija. Izmenjave s Skandinavijo je spodbujala oblast, ki je s tem kazala na težnjo po utrjevanju pozicije vmesnega pola med Vzhodom in Zahodom,« še spomnita sogovornika.

Največji poseg v stanovanjski trg sta v 90. letih prinesli privatizacija in denacionalizacija, ko se je še posebej v Ljubljani odprodalo ogromen del kakovostnih družbenih najemnih stanovanj, iz česar izvirata še dva današnja problema: prevelik delež lastniških stanovanj, katerih revni lastniki ne zmorejo obnavljati stavb in so tudi sami zato prisiljeni v slabe bivalne razmere, ter pomanjkanje neprofitnih najemnih stanovanj.



Po letu 2000 je za povrhu špekulantska gradnja izkoristila visoko rast cen stanovanj, a zgradila nekakovostna stanovanja iz cenenih materialov ter brez javnih površin (Mesarska, Celovški dvori), ki pa so zlasti po zlomu nepremičninskih trgov in s propadom gradbenih podjetij generirala nove probleme. Ta stanovanja so večinoma prazna in precenjena. Hkrati javni skladi v veliki meri gradijo stanovanja za prodajo, ne za najem.

Prijavi sovražni govor