Tiskane izdaje
Sulec je kralj slovenskih voda in Slovenija je zadnje kraljestvo za lov tega kralja. Ulov te izmuzljive ribe je tako pomemben dogodek, da sulca še najbolj izkušeni veterani premerijo do centimetra natančno, kot bi si najstniki merili ... no, saj veste, kaj. Pa smo ga šli še mi poiskat najprej v Bistro in Ljubljanico, a ga našli šele nekaj dni pozneje – v Savi Bohinjki.
Upravičeni presežniki na račun sulca, najbližjega sorodnika postrvi, pa vendarle skrivajo nekaj pomembnih podrobnosti o sulčelovu. Ker je lovna sezona nanj odprta pozno jeseni in pozimi do sredine februarja, dolge ure ob rekah vendarle niso najbolj užitkarsko opravilo pod soncem. Še posebno ker ta čudovita zverina v vabo zagrabi tako poredko, da je dobila tudi vzdevek riba tisočerih metov. Toda premagovanje mraza in v upanju ali obupu, da morda v naslednjem metu vendarle uspe, je pozabljeno in tisočkrat poplačano tisti trenutek, ko se sulec še tako poredko znajde v mreži.
Zrcalo zdravja voda
Toda ne gre zgolj za sulčevo velikost, kjer metrska pošast ni nič tako presenetljivega, temveč tudi za zelo pomembno dejstvo, da je njegova prisotnost zrcalo zdravja voda. In tu se ne glede na hidroelektrarne in nove načrte zanje vendarle lahko pohvalimo, da so med Slovenijo in Albanijo prav pri nas ostale najboljše razmere za sulca, saj so najpomembnejši habitat vode osrednje Save. V zadnjih sezonah se je menda precej povečal tudi ulov kapitalnih sulcev, zato ribičem še pogosteje dviguje temperaturo.
»Sulec in sulčelov v Sloveniji sta eden najsvetlejših biserov naše naravne in kulturne dediščine. Sulec je največja salmonidna riba sladkih voda. Samo Slovencem ga je uspelo ohraniti v takšnem številu, da je zanimiv tudi za športni ribolov in ribiški turizem,« zagotavlja Stane Omerzu, večni zagovornik trajnostnega športnega ribolova in športnega turizma, avtor in med drugim urednik obsežne knjige Sulec in sulčelov v Sloveniji od osvoboditve do osamosvojitve, ki nadgrajuje zbrana dela o sulcu v slovenskem jeziku od Valvazorja do druge svetovne vojne v prav tako njegovi knjigi Sulec, slovenski sulčarji in sulčja lov do II. svetovne vojne. Kar 17 let je zbiral gradiva.
»Čeprav je Slovenija še zadnja oaza, kjer lahko sulca še vedno uspešno lovimo, civilizacija zahteva svoj davek tudi od kralja naših voda. Jemljemo mu življenjski prostor. Uničujemo njegova starodavna drstišča. Vendar so se med našimi ribiči vedno našli ljudje, ki so s svojim znanjem, zavestjo in ljubeznijo znali pokazati pot, da Slovenci sulca še imamo. Naše vode so čistejše kot pred leti, umetno vzrejamo sulca in razvijamo ribiški turizem. Ta razvoj moramo nujno predstaviti svetovni ribiški javnosti kot bogastvo, s katerim gospodarimo,« je opozoril. V delu je zdaj še tretja velika monografija o sulcu.
In kako se lotiti sulčelova? S partnerjem. Ribiškim, ne osebnim, kajti ure frustracij ob vodi bi kaj lahko privedle do družinskega razkola. Pravzaprav je ribolov sulca v dvoje skorajda povsod zapovedan v pravilnikih. Iz povsem varnostnih razlogov, kajti v zimskih razmerah ob vodi lahko gre hitro kaj narobe in v teh primerih je rešitev zgolj takojšnja pomoč. Ne nazadnje se riba v dvoje hitreje osvobodi bodic in vrne v vodo (čeprav je mogoč tudi odvzem primerkov z več kot 80 centimetri dolžine). Vijačenje je najbolj razširjena tehnika lova, muharjenje pa je cesarski približek kralju. Vabe so predpisano večje od decimetra, da v stimuliranju sulca ne bi razdražili primerkov postrvi ali tudi ščuk, ki lahko postanejo kolateralna škoda.
Hiter in lep plenilec
Sulec je lepa riba. S svojo torpedasto obliko z veliko glavo in kljukastimi zobmi ter veliko zadnjo plavutjo je plenilec, ki je kljub svoji velikosti bliskovito hiter. Menjava sivo-rjavih kombinacij telesnih barv je odvisna od vodotoka, medtem ko v času drsti postane bakrene barve. Po ne povsem preverjenih podatkih naj bi nekoč na Donavi ujeli 185 centimetrov velikega sulca, ki da je tehtal kar 59,5 kilograma. Bolj preverljiv pa je podatek, da je rekordni ulov s 135 centimetri in 26,5 kilograma pri nas uspel ribiču Edu Janušu na Savi.
Nekega dne se v družbi ribiškega vodnika Uroša Kristana k vodi nisva podala podirat rekordov, a se je izjemno težko znebiti prevelikih pričakovanj, ko te vse okoli tebe draži z metrskimi kapitalci, ki imajo pravzaprav dva metra. A o ribiških zgodbah ob kakšni drugi priložnosti. Na povelje se je bilo treba že ob šesti uri zjutraj naslikati ob Tehniškem muzeju v Bistri, od koder je le korak do vode, kjer prebivajo predstavniki kraljevske sorte. Da je treba ob prelomu noči in dneva že stati ob vodi, ni kakšna ribolovna posebnost. Je pa priporočljiva. Je pa zgodnje jutro kljub vsemu vsaj malce neprijetno, ko v razmerah med dežjem in snegom ne čutiš prstov na roki že takoj po vezavi prve vabe na najlonsko vrvico. »Za lov sulca moraš biti malce poseben. To ni za vsakogar,« se je nasmehnil Uroš.
Včasih bi se marsikdo začudil, kje v Bistri, ki se je vse bolj kalila ob topljenju snega, se najde meter velika riba. Ko pa je po vsega nekaj minutah ribolova nekaj sunkovito zategnilo vrvico, je bilo to takojšnje potrdilo o prisotnosti kralja. V adrenalinskem navalu pač ribič naredi, kar mora, a je sledilo v istem sunku tudi razočaranje, ker se je sulec očitno izognil divjem plesu z ribičem. Dolg sprehod po barjanski ravnici ni bil več nagrajen, toda kljub dežju in mrazu je bila izkušnja vse prej kot dolgočasna. Ob kosilu nama je družbo delal predsednik Ribiške družine Vrhnika Vladimir Mikec, ki je radodarno delil svoje bogato znanje o sulčelovu. Odgovor na eno samo osnovno novinarsko vprašanje je trajal nič manj kot tri četrt ure. Toda bolj kakor odgovor je bilo pomenljivo njegovo odkrito navdušenje in spoštovanje sulca.
Poskusiti srečo
Teorij za kar največ ribolovnega uspeha je več kot ribičev, a se na koncu vse skupaj z izkušnjami kljub vsemu skrči na precej preprost načrt. »Preprosto ni pravila. Treba je poskusiti srečo čim bolj pogosto. Vsekakor pa ne gre zamuditi nenadnih otoplitev iz temperatur krepko pod ničlo na malo nad ničlo, ko ni vetra in ko začne padati čisto rahel sneg ali celo dež. Če je takrat voda višja od normalne in ne čisto bistra, samo palico v roke in za vodo,« je dejal Mikec.
Glede na premočeno obleko bi sulca pričakoval ob prvem naslednjem metu. A ga niti Ljubljanica ni namenila še ves popoldan do noči, ko je treba priznati poraz ne glede na trud. Očitno sva z Urošem opravila »zgolj« 999 metov.
Trenutno razočaranje ni premagalo velikega pričakovanja. To pomeni, da se je bilo treba v najkrajšem možnem času dogovoriti za novo izkušnjo. K sreči tolminskemu ribiču Klemnu Kuštrinu, ki ga kljub letom tudi največje soške postrvi spoštljivo vikajo, ni bilo treba dvakrat reči in že sva se nekega jutra znašla na Savi Bohinjki, pripravljena na podvig. In ko še nisem začel šteti metov, je tam sredi od dežja dvignjene in nekoliko motne vode nekaj tako sunkovito zagrabilo vabo, da bi mi skorajda palico izpulilo iz rok. Moč sulca je impresivna in s pomočjo dokaj močnega vodnega toka me je peljal na hudičevo naporni 20-minutni sprehod, preden se je vdal. Namerila sva mu 98 centimetrov. Po kratkotrajnem občudovanju je mogočni lepotec osvobojen odbrzel v reko, da bo lahko še naprej »raubal« in preganjal druge ribe. Nato sva do kosila še dvakrat vriskala – na Klemnov račun. Ima pa za kakšen centimeter krajšega.
