Tiskane izdaje
V delu Nebotičnika, ki ne sega »skoraj do neba«, je balkon, ki je poleti drugačen. Na njem se s številnimi cvetovi bohotijo rumene in rdeče begonije, sredi njih se po stebru, značilnem za to znamenito ljubljansko hišo, vzpenja divja trta. Nemogoče spregledati – toda le če se ozremo navzgor.
Ravno v tem je trik: da malokdo dvigne pogled. Takšen je tudi odziv Ale Peče - Kolarič, gojiteljice begonij, ko jo pokličemo z željo, da bi se pomenili z njo o njenih »rož'cah«. Navsezadnje v središču Ljubljane ni prav veliko balkonov ozaljšanih s cvetjem, predvsem pa ne v delu, ki ima resnobne in velepomembne sosede, kakršna sta Banka Slovenije in ministrstvo za notranje zadeve. »Imam jih že več kot dvajset let, a kaj, ko nihče ne pogleda navzgor, da bi jih opazil!«
Rahlo zadrego, v kateri se znajde sogovornik, zlasti če je kot večina mimoidočih najpogosteje zaverovan v pot pod nogami, hitro prežene z dobrohotnim nasmehom. Toda tisti, ki njene lončnice vendarle opazijo, se vselej, ko spet gredo mimo, ozro proti tretjemu nadstropju na Štefanovi 5. »Včasih mi kdo reče: Letos pa se vidi, da vreme ni kaj prida, ker tvoje begonije niso nič posebnega!«
Poletni kotiček
Če je sklepati po cvetovih na balkonu nekdanje novinarke Ale Peče - Kolarič, je letošnje poletje vsaj doslej napisano na liste njenim lončnicam. »To so gomoljne begonije,« me urno pouči gostiteljica. Z možem Kamilom Kolaričem, arhitektom, sta prav takrat preživljala čas v letnem delu njune »rezidence« – na balkonski loži. Na mizi je bilo razprostrto dnevno časopisje, med katerim so bile pomešane publikacije za urjenje sivih celic, z ulice skoraj ni bilo slišati zvokov, 83-letna hiša je dajala zanesljivo zavetje pred vročino. »Poleti sva večino časa tukaj,« povesta zakonca. Z balkona je v daljavi videti gore. »Gledamo proti Krvavcu, torej severu,« pokaže Kamilo Kolarič, »tukaj čez dan ni sonca, gomoljne begonije pa ne marajo neposrednega sonca, zato jim tako godi.«
V središču Ljubljane ni prav veliko balkonov ozaljšanih s cvetjem. Foto: Mavric Pivk
Kdaj je prvič postavila na ograjo cvetje, se Ala Peče - Kolarič ne spomni več prav dobro. Zato si pomaga s ključnim dogodkom v slovenski zgodovini: »Spomnim se večera pred osamosvojitvijo, pred nočjo, ko so v državo vdrli tanki. Sedeli smo na balkonu in nazdravljali. Takrat sem že imela begonije. Se pravi, da jih sadim več kot 25 let.« Prvič jih je opazila, ko je v Izlakah pripravljala televizijski prispevek o slikarju Nikolaju Beeru: »Takrat sem si rekla: takšne bi pa tudi jaz imela!« Kot novinarka RTV Slovenija je delala za izobraževalno redakcijo, med številnimi prispevki iz kulture je bila tudi serija oddaj o slikarskih, grafičnih in kiparskih tehnikah, za katero so snemali tedanje slovenske umetnike pri delu. Ob tem se nekoliko zresni, kajti zaskrbljena je, da se bo to dokumentarno gradivo izgubilo, potem pa spet vrne v sedanjost, na balkonsko ložo, in se nasmehne: »Zdaj sem že dvajset let upokojena in zelo lepo živim. Pravzaprav sem vedno lepo živela.«
Del njenega življenja so tudi begonije. Vsako jesen njihove gomolje spravi v papir in jih shrani, nato januarja posadi v korita, ki jih postavi na notranje okenske police, in pusti, da vzklijejo. »Ponavadi sem jih šele v dneh okoli ledenih mož presadila v balkonska korita, v zadnjih letih, ko zime niso več tako ostre in dolge, pa to naredim že proti koncu aprila. Malo sicer pazim, da jih ne bi dosegla kakšna pozeba, toda tukaj na balkonu so tako ali tako v zavetju,« pripoveduje. Cveteti začno konec maja in nato jima cvetovi lepo zastirajo pogled in dajejo dodatno zavetje do oktobra. »Pred tremi tedni so najlepše cvetele,« vzklikne gostiteljica in pobere živorumen cvet, ki je prav takrat odpadel. »Za vsak cvet mi je žal.«
Hvalospevi Nebotičniku
Življenje v Nebotičniku se je, odkar živi v njem, korenito spremenilo, pravi Ala Peče - Kolarič. Foto: Mavric Pivk
Po časopisnih zapisih sodeč so jo slavili še nekaj desetletij, potem pa so opise ljubljanskega ponosa in simbola v glavnem spremljale besede, kot so sramota, polomija, požarna ogroženost, zapleti, propadanje, še zlasti ko je bil govor o kavarni. Tako je bilo, dokler ga naposled niso prenovili, v zadnjih letih pa tudi ni slišati pripomb zaradi nebrzdanega veseljačenja na vrhu.
Ala Peče, ki se je rodila približno leto po odprtju Nebotičnika, se je preselila vanj leta 1951. »Moj oče je bil okrožni zdravnik v Mariboru. Kmalu po vojni so ga premestili v Ljubljano. Naša družina je takrat živela v Hutterjevem bloku,« pomenljivo pripomni. »Takrat je bilo zelo težko priti do stanovanja, zato se oče tistemu v Mariboru ni hotel kar tako odpovedati. Tako smo kar pet let čakali na ustrezno zamenjavo. K sreči se je prav v tistih letih eden izmed ministrov preselil v Maribor in smo zamenjali stanovanji.«
Drugi časi, drugačna poletja
Toda vstop v Nebotičnik za gimnazijko Alo ni bi tako vznesen, kakor bi morda vnaprej sklepali. Stanovanja v Hutterjevem bloku so bila bistveno bolje opremljena in urejena kot takrat v Nebotičniku, se spominja. »Gotovo pa je, da so bili prvi stanovalci Nebotičnika premožni ljudje, saj so bile najemnine zelo visoke. Ena izmed prvih stanovalk, gospa Klemenčič, je bila višja uradnica in imela lepo plačo, a je morala prav vso nameniti najemnini.« Tudi na življenje v Ljubljani se je težko privadila, toda človek nazadnje vendarle nekje požene korenine in Ala Peče - Kolarič je zdaj članica upravnega odbora Zadruge Nebotičnik, ki to hišo upravlja, pa tudi življenje v središču glavnega mesta ima svoje prednosti ... »Do Opere imam tri minute, do Narodne galerije štiri, do Filharmonije pet,« se nasmehne.
Samo navzgor je treba pogledati. Foto: Mavric Pivk
Življenje se je, odkar živi v Nebotičniku, korenito spremenilo. Še pred nekaj desetletji je veljalo za vrhunec nevljudnosti, če je nekdo sedel za mizo v kavarni, ne da bi si snel klobuk, kakor se je v Dnevniku leta 1983 pridušal stalni obiskovalec kavarne, zdaj nihče več ne ve, da je bila to gesta vljudnosti in spoštljivosti. »Danes nihče ne pozdravlja,« pristavi svojo opazko še Ala Peče - Kolarič. In spremenila so se tudi poletja v Ljubljani: »Ko smo se preselili, poleti zvečer nismo mogli sedeti na balkonu, ker je bilo prehladno.« In tako bi lahko tudi zloglasnim podnebnim spremembam pripisali del krivde za to, da na Nebotičniku cvetijo rože.
