Tiskane izdaje
Potem je prišlo na vrsto sodelovanje in z njim Mednarodna vesoljska postaja, katere kopija je skupaj s kopijo vesoljske postaje Mir na ogled v ruskem Zvezdnem mestu. Prav tja je 24 slovenskih dijakov decembra lani odpotovalo na kozmonavtsko ekskurzijo z naslovom »Ljudje Prihodnosti. Združitev«, že prihodnji teden pa v Rusijo potuje nova, še večja skupina mladih Slovencev.
Mesta s sila romantičnim imenom Zvezdno več desetletij ni bilo mogoče najti na nobenem zemljevidu, kažipotu ali celo avtobusnem voznem redu, čeprav leži nedaleč od Moskve in se na zunaj v ničemer ne razlikuje od podobnih v Rusiji. Sodilo je med številna za javnost dolgo zaprta mesta, v katerih so oblasti razvijale programe, s katerimi so med hladno vojno na vseh področjih poskušale prehiteti Zahod. V objemu gozda in skriti za visoko železno ogrado so sovjetski inženirji snovali sovjetski vesoljski program, tam pa je še zdaj Center za urjenje kozmonavtov Jurija A. Gagarina, ki je v mestu živel med letoma 1966 in 1968. Za obisk je še vedno potrebno dovoljenje ruskih oblasti, zato ne preseneča, da so slovenski dijaki po vrnitvi iz Rusije postali prave male medijske zvezde.
»Obiskali smo muzej Gagarina in njegov kabinet, kjer se zdaj v spominsko knjigo pred poletom v vesolje podpisujejo kozmonavti. Zanimivost v kabinetu je ura, ki je nastavljena na čas, ko je Gagarin umrl v nesreči z letalom. Ogledali smo si simulator vesoljske postaje Mir in vesoljske ladje Sojuz, kjer smo lahko v popolni tišini spremljali vajo dveh kozmonavtov, ki se pripravljata za polet v vesolje. Poskusili smo delo z rokavicami (Glovebox system), ki ga v vesolju opravljajo kozmonavti,« je Nejc Kavčič z gimnazije v Škofji Loki strnil v prispevku za Loški utrip.
Še zdaj vsi lulajo v naše vesoljsko stranišče!
V avtentičnem okolju so dijaki spoznavali zgodovino vesoljskih raziskav, vesoljske sprehode, živali v vesolju, pionirje v kozmonavtiki, življenje v vesolju ter priprave kozmonavtov. Psihologi pravijo, da vztrajnost ne sodi med vrline današnje mladine, zato je bil brez dvoma precej vzgojen podatek, da priprave trajajo od osem do deset let, s katerim jih je seznanil kozmonavt Saližan Šakirovič Šaripov iz Kirgizije. V Muzeju kozmonavtike v Moskvi so se srečali tudi s sinom Valentina Gluška, sovjetskega inženirja, ki je na vrhuncu vesoljske tekme med Rusi in Američani izdeloval raketne motorje.
Pionir osvajanja vesolja je Sergej Pavlovič Koroljov in natanko ob 50. obletnici njegove smrti so dijaki I. gimnazije v Celju predstavili vtise s svoje kozmonavtske avanture v Rusiji. »Ogledali smo si notranjost vesoljske postaje Mir, na kateri me je najbolj fasciniral WC. Deluje na vakuum. Rekel sem si, da bi sicer šel v vesolje, vendar bi šel prej raje doma na WC. Povedali so mi tudi, da je dragocena vsaka stvar, ki jo prineseš v vesolje, še zlasti pa voda. Celo človeški urin prečistijo in to vodo še enkrat porabijo. Na ta račun smo se šalili, da v vesolju vsak dan pijejo isto kavo,« je na predavanju naravoslovnega kluba dvorano dodobra nasmejal Urh Frlež. S svojo pripombo me je spomnil na moj obisk v Zvezdnem mestu leta 2011, med katerim je tudi mene najbolj fasciniralo prav vesoljsko stranišče, kar je razvidno iz članka Še zdaj vsi lulajo v naše vesoljsko stranišče!
Kdaj je človek
»Če hočete oceniti, ali je neka enciklopedija ali leksikon kakovosten, potem poglejte, kateri datum navaja kot datum pristanka človeka na Luni. Povsod piše narobe – 20. julij. Res je Apollo na Luni pristal že 20. julija, toda Armstrong je stopil nanjo šele šest ur pozneje, torej 21. julija. Ker se množično prevajajo knjige iz angleščine in ker nekritično kopiramo vse, kar pride z Zahoda, se zgodijo tudi takšne napake. Da se ne bomo razumeli narobe. Napačno je nekritično kopirati karkoli, pa naj bo z Vzhoda ali Zahoda,« jim je Kogej mimogrede navrgel koristen napotek.
Zvezdno mesto je bilo skoraj štiri desetletja rezervirano samo za kozmonavte in člane njihovih družin, po razpadu Sovjetske zveze pa je vrata na široko odprlo tudi tujcem.
V centru se je urilo že na stotine ruskih kozmonavtov in tujih astronavtov, ki so morali v ta namen usvojiti vsaj osnovne ruske fraze. Nič drugače ni z vesoljskimi turisti, ki mastno plačajo, če se želijo uriti v Zvezdnem mestu. Roko na srce je v njem v tem trenutku težko videti kaj pretirano zvezdnega, saj na zlata leta ruske kozmonavtike spominja le še spomenik Gagarinu.
