V vsaki epizodi skoči na drug konec sveta

Marko Grilc je deskarski nomad in v tujini pravi »lord of the board«. Potuje, snema, tekmuje, skače, dela in uživa.

Objavljeno
03. januar 2015 12.15
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Južna Afrika, Dubaj, Avstralija, Bosna in Hercegovina, Kalifornija ... Najbrž prva asociacija ni deskanje na snegu, kajne? No, Marko Grilc, že vrsto let eden najboljših slovenskih deskarjev v prostem slogu, je vse te »eksotične« dežele povezal v svojo serijo Grilosodes. V vsaki epizodi se s svojo ekipo poda na drug konec sveta in odkriva (pogosto tudi njemu) še nepoznane razsežnosti tega športa.

Marko Grilc je 31-letni Ljubljančan, ki je doma nekje med najboljšimi deskarskimi parki na svetu. Tako je že od nekdaj, odkar je pri osmih letih prvič stopil na snežno desko. Ta šport je postal njegov način življenja, a živi ga drugače kot večina (slovenskih) profesionalnih športnikov. Niso ga uokvirjala tekmovanja pod okriljem Mednarodne smučarske zveze, ki se jih je svojčas tudi udeleževal, s svojimi triki je bil mojster preizkušenj, kot so Air & Style, X-games in Burtonove serije, ki v deskarski srenji pomenijo veliko več. Poleg tega se je že pred nekaj leti začel posvečati snemanju deskarskih filmov, pri čemer je še posebno ponosen na svoje Grilozode.

»Zdaj smo v Koloradu, snemamo naslednjo epizodo, tukaj je prava zima, sneg in mraz,« se je Grilc iz ZDA oglasil po skypu in začel pripoved o svojem nomadskem življenju. »Grilozode delamo četrto leto. Ves čas potujemo, obiskujemo nenavadne, privlačne lokacije. Sicer pa se profesionalno z bordanjem ukvarjam kakšnih 16 let. Prej je bilo malo manj potovanj, a že tedaj je bilo zelo pestro, takšen je moj način življenja že kar nekaj časa,« je povedal o svojih začetkih. Grilozod se je domislil sam, in četudi se je to še pred nekaj leti zdel zelo nenavaden korak, je verjel v projekt. »Ko smo začeli, je bilo težko, nihče ni natanko vedel, kako se vsega skupaj lotiti, toda skozi sezono se je pokazalo, da je bila to pametna odločitev. Podprli so nas sponzorji in nam dali še več zaupanja, da smo lahko imeli še več svobode,« je opisal.

Našel zimo sredi Dubaja

Pod okriljem Red Bulla in še nekaterih drugih pokroviteljev Grilozode ustvarja slovenska ekipa, Grilca in njegovo poigravanje z desko v zraku budno spremljata snemalca Andro Kajzer in Mark Pirc, v fotografski objektiv ga lovi Janez Kocbek. To je stalna zasedba, ki pa na vsako potovanje vzame še kakšnega uveljavljenega deskarja, ki se tako lahko na nenavadnih terenih predstavi širši publiki po vsem svetu. Menjajo se torej gostje, menjajo se tereni, zato ta šov ni nikdar dolgočasen, pravi Grilc. Koliko časa pa snemajo eno epizodo? »Ponavadi sedem snemalnih dni, skupaj s potovanji, recimo, devet dni. A je treba upoštevati, da vedno lahko pride kaj vmes. Za zdaj smo imeli srečo, v 30 epizodah se še ni zgodilo, da bi nam vreme toliko ponagajalo, da ne bi mogli posneti tistega, kar potrebujemo. No, v tem je tudi neki čar, nikoli ne veš, ali ti bo uspelo.«

Torej: skoraj 90.000 kilometrov, 80 dni, 20 držav, 15 deskarjev, osem epizod, ena serija. Najboljšo predstavo o Grilozodah ponudi klik na youtube ali www.grilo.si. Četrto sezono so odprli s potovanjem v Južno Afriko, spremljal jih je obetavni finski deskar Roope Tonteri, ni manjkalo surfanja na valovih, skejtanja in kajpak deskarskih vložkov na snegu. Zanje je bilo treba v park Afriski v Lesothu, ki nobenega iz ekipe ni pustil ravnodušnega. Tako kot tudi pot v Avstralijo ali v dvorano na Nizozemskem. V prejšnji sezoni je Grilc navdušil tudi, ko je deskal kar na suhem v Halifaxu v Veliki Britaniji ter preizkusil bazen z valovi in zimo sredi vročega Dubaja. »Neverjetno je bilo že to, da smo sploh našli te kraje. Ko smo prišli tja in videli, da ljudje tam že deskajo, me je to le še bolj navdušilo. Svet je velik, veliko je takih kotičkov, po drugi strani pa zelo majhen, priti se da marsikam. To je bila odlična izkušnja, tudi stvari, ki jih še načrtujemo, bi lahko bile zelo uspešne. V tej sezoni bomo šli še po Balkanu, nato v Avstrijo pa nazaj v Kalifornijo, aprila bodo v Flachauu posebej za nas zgradili velik objekt, na katerem bomo izvajali trike,« je še povedal o svojem delu, ki ga težko dojema kot službo. Niti ga nihče resno ne vzame, ko pove, da se s tem preživlja. »Če gledaš to le od zunaj, ne razumeš, koliko je odrekanja in dela, da izpeljemo projekt, kot so Grilozode. Ampak zame je to tak užitek, da ga res ne jemljem kot službo. Če delaš z ljubeznijo, je vsako delo lažje.«

Rad ima mestne spektakle

Pa vendar snemanje teh filmčkov ni njegov edini izziv. Še vedno se rad udeleži tudi kakšne tekme, na katere so povabljeni le najboljši na svetu, zlasti mestni spektakli so mu pri srcu. Nazadnje je na enem takih nastopil sredi Züricha. »Rad imam tekmovanja, ogromno sem že tekmoval in tudi veliko dosegel. Vendar se ne želim v nedogled udeleževati istih tekmovanj, zdaj gre bolj za to, da premagujem samega sebe, večji izziv je zame to, kaj lahko dosežem sam, kot to, da se borim proti drugim tekmovalcem,« razmišlja 31-letnik, ki o letih in deskanju pravi: »Ne nehaš bordati zato, ker bi bil star. Star postaneš, ko nehaš bordati.«

Na svojo kariero lahko gleda s ponosom, doma ima veliko zbirko kolajn in pokalov, bil je štirikrat mladinski svetovni prvak, dvakrat zmagal na prestižnem tekmovanju Air & Style na smučarski skakalnici v Innsbrucku, osvojil kolajno na X-igrah. Med najodmevnejšimi filmskimi podvigi je bil Grilomentary, dokumentarec o njegovem življenju, pred tem je snemal tudi z nekaterimi največjimi zvezdniki tega športa, denimo Shaunom Whitom in Markom McMorrisom, nastopil je v filmih 91 Words for Snow, The B in še številnih drugih. Onstran luže je torej pravi »lord of the board«, a v Sloveniji je to področje vendarle precej nepoznano. »To govorim že veliko let, deskanje ne dobiva pozornosti, ki bi si jo zaslužilo. Pri nas še vedno prevladuje smučarska kultura, četudi rezultati z zadnjih OI kažejo, da je gledanost bordanja veliko večja. Prepoznavnost mi niti ne pomeni veliko, bolj pomembno se mi zdi, da koga navdušim s kakšnim svojim projektom in morda spodbudim, da tudi sam poprime za desko ali katerikoli drug šport,« pravi Grilc in hkrati priznava, da ima tudi v svoji domovini vedno več somišljenikov. »Sploh z novo generacijo so ekstremni športi čedalje bolj priljubljeni. Počasi se premika, veseli me, da dobivajo tudi pri nas priložnost.«

Nora družina

Pred njim je torej še ogromno projektov, zato že razmišlja tudi o prihodnji zimi, ko bo njegovo življenje postalo še nekoliko bolj pestro. »Grilo« je namreč že očka dveletnemu Maxxu, z dekletom Nino, ki se ukvarja z glasbo, pa kmalu pričakujeta še punčko. Kot pravi, so se doslej vedno dobro usklajevali, velikokrat odšli skupaj na pot, zadnja tri leta živeli v Londonu. Daleč od tega, da bi bili tradicionalna družina, a se razumejo in komaj čakajo, da so skupaj. »Marsikdo, tudi najini starši, si najbrž mislijo, da smo malo nori. A nam gre dobro. Odrekamo se drug za drugega, da živimo in delamo tisto, kar je za nas pomembno. Smo drugačni, netradicionalni, vendar je pestro in zelo zanimivo, vsi uživamo,« pravi Ljubljančan, ki se po vseh potovanjih vedno rad vrne tudi v domače mesto. Zaveda se, da v nedogled ne bo mogel voditi otrok s seboj po svetu, a o tem za zdaj ne razmišlja, družina se bo skupaj odločila, kako bo živela. Morda pa bo že kmalu navdušen deskar tudi njegov mali Maxx, ki je na deski stal, še preden je dopolnil dve leti.

Ko se je Grilc pred leti sam podal v svet, ni bilo menedžerjev, pokroviteljev, tako dobrih in poceni letalskih povezav, razširjenega svetovnega spleta. Iz Slovenije, kjer ni bilo niti enega deskarskega parka, se je odšel dokazovat v tujino in se dobro znašel. Pravi, da ne zato, ker bi imel za to žilico, temveč kratko malo ni imel druge izbire. »Življenje me je izučilo, kako je treba voditi svojo pot. Ljudje včasih sami sebi postavljajo omejitve in si govorijo, da kaj ni mogoče, ampak ko gledam nazaj, sem vedno verjel, da se stvari lahko zgodijo.« In so se.