Tiskane izdaje
Kapljale so druga za drugo, nasmejane, ker se spet vidijo in ker bodo spet lahko vzele v roke vazo, ki jo gnetejo, oblikujejo, vrtijo, praskajo, barvajo ... že dva meseca. Vsak četrtek dopoldne se dobijo v lončarski delavnici Slovenskega etnografskega muzeja, da ne bi njihovi izdelki preveč zašli na kriva pota, pa pazi njihova mentorica, akademska kiparka Eva Peterson Lenassi.
Skupina upokojenk se zbira okoli mize v lončarski delavnici več let, nekatere so se začele družiti ob glini že v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje in njihovo poznanstvo traja že več kot desetletje. Pa daleč od tega, da bi bila leta pomembna, kajti vse so mladostne in živahne, čeravno jih morda kdaj zaboli v križu. Z mentorico Evo Peterson Lenassi so na »ti«, in če jih življenje ne bi naučilo potrpežljivosti, bi si jih kaj lahko predstavljali kot skupino otrok, ki učiteljico vlečejo za krilo in sprašujejo, kaj naj zdaj storijo.
»Eva zna prepoznati zamisel. Počaka, da se ta začne razvijati, šele potem pomaga z nasveti. Nikoli ne vsiljuje svojih idej,« jo je hitela opisovati dejala Alenka Lobnik Zorko. Eva Peterson Lenassi je sprejela pohvalo »po moško« in resno odvrnila: »Zavedam se, da so to zgrajene osebnosti, zato obremenjevanje s teorijo ni smiselno. Treba jih je samo usmeriti.« In tudi tako jih, kakor je bilo mogoče opaziti že na eni sami seansi, prav pošteno pregnete, ravno tako kot učenke gnetejo glino in se sproti učijo, kakšne so njene razsežnosti ustvarjanja.
Dame in njihove vaze
Vaze izdelujejo od jeseni (dobivajo se namreč samo enkrat na teden). »Dva meseca delamo samo to,« so se smejale, ko so razpirale plastične vreče, v katere so spravljene v mokre cunje povite vaze. Te se namreč v času, ko čakajo na naslednje srečanje, ne smejo posušiti, kajti potem jih ni več mogoče oblikovati. Ko je glina enkrat suha, je konec, je dejala mentorica in vzela v roke vrečo, na kateri je pisalo Cirila. »Cirile Demšar tokrat ne bo, ker je zbolela. Zato me je prosila, naj malo zmočim vazo, da se do prihodnjič ne bo posušila.«
Poleg nje je svoj izdelek pozorno odvila Jožica Skubic. Visoka podolgovata vaza je že imela obliko, med tednom se je na njej zaradi vlage nabralo nekaj plesni. Njena oblikovalka jo je počasi in pazljivo odstranila ter ob njo postavila fotokopijo vaze, ki jo poskuša posnemati. Tudi Valerija Janhar Černivec, kakor se je predstavila naslednja članica ekipe, je prinesla na mizo svoj izdelek, ki je nekoliko drugačen. Vazo v obliki čaše bo uporabila kot posodo za rože, zato je morala prevrtati dno. »Podobne posode v obliki keliha so me navdušile v Provansi,« je navdušeno dejala. Ni bilo težko ugotoviti, da kar vidi eno takšnih na svojem vrtu.
Kakšne barve pa bo? »Če bi jo zdaj končevala, bi nanjo narisala motive štirih letnih časov, kakor je na sliki, po kateri se zgledujem, potem pa bi jo obarvala modro. Toda pogosto se razplete povsem nepredvidljivo in mi Eva svetuje, naj naredim drugače. A vselej je super.« Posoda je bila še malo postrani: »Z Evo se nama je zdelo, da je lepo ravna, a ko sva naredili podstavek, se je izkazalo, da je postrani,« se je smejala in opazovala čašo pred sabo. Njena glavna pripomočka sta bila tokrat nožič in nekakšno strgalo. Valerija Janhar Černivec se je skupini pridružila med zadnjimi, začela je pred približno tremi leti. Sprva se je hotela samo malo poučiti o lončarstvu, da bi to lažje uporabila pri delu na zavodu za gluhe, potem pa je kar obtičala.
Alenka Lobnik Zorko je v skupini le malo dlje, štiri leta, a ima z oblikovanjem že precej izkušenj. Pred 40 leti je začela izdelovati nakit in ga prodajala v Ars galeriji. »Potem pa so prišli služba in trije otroci ...« se je nasmejala nekdanja novinarka Naše žene. Pred njo je bila replika korejske vaze iz 14. stoletja, tako zglajena in po obliki popolna, da je bilo težko verjeti, da so se z njo ukvarjale le človeške roke. Ker je bilo treba izrezati v njo črte, jo je mentorica poslala pred vreteno. Na ploščo je postavila vazo, naslonila roko na obod naprave in nožič na vazo. Vrtela se je in nastajale so črte.
Prava mera
Medtem je bilo na mizi že toliko vaz, da je bilo težko slediti, kaj se dogaja z njimi. Zdenka Gregorc je osvobodila vrečke visoko ozko čašo, ki ji je manjkal še podstavek, pozorno in nežno jo je gladila. »To je res nekaj čudovitega. Včasih samo gnetem glino in že to je pravi balzam, čisti odklop,« je zadovoljno ugotavljala. »Eva nas spodbuja, da delamo velike reči, naj se nikar ne bojimo začeti.« Delale so že skulpture in kipe in Zdenka Gregorc je tako domov prinesla, recimo, »glavo moža«.
Oblikovanje glav je zelo pri srcu Saši Brinjšek. Roko je stegnila proti stropu, od koder je gledal kip Marije, kakršne so ravno tako izdelovale. Glave tudi rada riše, je še izdala dama, ki jo je sicer najprej pritegnilo slikarstvo. Tudi tokrat je imela v rokah čopič in poskušala čim bolj natančno risati črte na črno vazo, narejeno po vzoru helenskih. »Zelo je težko, ker je površina ukrivljena,« je dejala in malce zaskrbljeno pogledovala k fotografiji z motivi. Ob njej sta bili knjigi z grškimi vazami, ki si jih je marljivo vzela za čtivo.
Eva Peterson Lenassi se je premikala med vazami in med tem, ko je svetovala eni, je imela oči še na drugih ter po potrebi vskočila s kakšnim inštrumentom ali kar s svojimi rokami. Akademska kiparka se je na področju keramike izpopolnjevala v ZDA, po vrnitvi v Slovenijo je najprej razstavljala, a ker se je s tem tako rekoč nemogoče preživljati, je začela še poučevati. Poleg številnih drugih projektov je začela sodelovati tudi z Univerzo za tretje življenjsko obdobje; sprva so delali v njenem ateljeju na Trnovem, potem pa se je preselila v delavnico SEM, kjer je sicer velik prostor že do zadnjega kotička napolnjen s kipi, skodelicami, figuricami, posodicami z najrazličnejšimi inštrumenti, strojem za peko izdelkov, velikimi pomivalnimi koriti ... Tam pripravljajo različne tečaje, med najnovejšimi sta Igra v dvoje in Igra v glini, namenjena odraslim. »Koncept sem uvedla po izkušnjah, ki sem jih dobila v stiku z ljudmi.«
V dvoje vrteti vreteno
Ugotovila je, da ljudje nimajo možnosti za ustvarjanje, predvsem pa je prepoznala nekakšno terapevtsko vrednost gline in ustvarjanja iz nje. »V dvoje je zelo lepo vrteti vreteno,« je z nasmehom dejala in se spet ozrla po mizi ter preverila, v kakšnem stanju so vaze. »To je skupina z najširšim opusom, z njo se lahko lotimo vsega od kiparstva do lončarstva,« je ugotavljala. In ni prav dolgo trajalo, ko je ena izmed učenk, Ana Babnik, toliko dodelala svojo vazo, da jo je lahko prepustila sušenju. Vaza, izdelana iz rjave gline in pobarvana z belo glino, v katero je spraskala motive listja, bo počakala na barvanje in emajliranje.
Trenutek, ko gredo izdelki v peč, je za mentorico precej stresen, kakor je priznala, saj se lahko zgodi, da katera (če ima, denimo, skrite razpoke) poči, to pa bi lahko bilo veliko razočaranje, še zlasti če izdelek dolgo oblikujejo. A se je kmalu pokazalo, da se vsem drugim zdi nesreča bistveno večja kakor tisti, ki je izdelek naredila. Navsezadnje so tam tudi zato, da se družijo, poklepetajo, spijejo kavo in pokusijo piškote, ki jih kajpak same spečejo. »Pa saj to je podobno kot oblikovanje iz gline,« se strinjajo.
Pomenek je živahen kakor dame, giblje se od zdravja do lončarjenja in je posejan z resnicami, ki jih rodijo življenjske izkušnje. Ena izmed njih je, da je treba znati nehati. »Več ko je dekoracije, več je dodatnega dela,« je ugotavljala Alenka Lobnik Zorko, ki se je že kakšno uro ukvarjala samo z dekorativnimi luknjicami na vazi. Te so zelo veliko prispevale h končni podobi izdelka, je poudarila mentorica. A včasih je skušnjavo, da bi še kaj dodal, bolje premagati: »Takrat rečemo: 'Odloži in nehaj, preden uničiš!'« je vzkliknila Zdenka Gregorc.
