Tiskane izdaje
Milano – »Litva pomeni deževna dežela, to je verjetno država z največ dežja v Evropi,« mi razodene skrivnost litovskega vodnega izobilja mlada Litovka in ponudi košček njihovega sira. Na velikem plakatu medtem preberem, da se je Litva lahko kulturno in gospodarsko razvila zaradi svoje ekstremno ugodne strateške geografske lege. Menda je postavljena skoraj v središče sveta.
Litva v središču sveta? Šele na svetovni razstavi v Milanu sem spoznal, da se mi ne sanja o geografiji, saj sem doslej mislil, da je središče sveta v Sloveniji. Po nekaterih zagotovilih nekje ob Šubičevi ulici, občasno tudi kje ob slovenskem morju. Ko se zjutraj zbudim, sem celo prepričan, da se skriva kje pod mojo posteljo. Toda, roko na srce, središče sveta se je prvega maja za 184 dni preselilo v Milano, na bistveno povečano milansko sejmišče, ki so ga arhitekti zasnovali natanko med dvema velikima prav tukaj križajočima se italijanskima avtocestama (A4 in A8). Težko si predstavljam, da bi na teh dveh ali treh kilometrih zemljišča med dvema zelo nabitima avtocestama imeli Milančani rodovitna polja in kakšno posebej dragoceno naravo. Mogoče pa je Milano moral postaviti takšen sejemski ekstrem nekam na rob zelo vrvečega mesta, katerega prebivalstvo po številu menda že presega slovensko (odvisno, katera naselja štejemo za mesto).
Dvajset milijonov obiskovalcev
»Kot velik Gardaland za odrasle,« je nekdo dejal o Expu 2015. Ocena je malo krivična. Gardaland za odrasle bi bil nekaj poneumljajočega, svetovna razstava pa je vsekakor nekaj več. Je želja sodobnega človeka, da se sreča s sočlovekom z drugega konca sveta, da spozna nekaj novega, da neusmiljeno išče nekaj lepega, boljšega, uporabnega, nekaj, kar mu daje možnost samorefleksije, je referenčna točka, ki zahteva nenehno primerjavo: kaj je tisto, kar lahko odnesem domov, kaj me lahko naredi bogatejšega, modrejšega, bolj mišičastega ...? Udeležencem razstave so ponudili iztočnico: povejte, kako bomo poskrbeli za dobro hrano, kako bomo nahranili sedem, osem, čez dvajset let morda devet milijard ljudi. In kako bomo izkoristili energijo, ki nam jo ponuja svet, ne da bi okoli njega nevarno kopičili plast ogljikovega dioksida.
Naloga se zdi preprosta, a vendar šele množica zelo pestrih zamisli dokazuje, da je bilo hrano in energijo težko zgrabiti za roge. Nekaterim še ni uspelo dokončati svojih razstavišč, drugi so nalogo razumeli kot preprosto turistično promocijo ali še huje – politično propagando. Je pa kar nekaj takih, ki so pokazali tudi obilje iskrivih domislic in ustvarjalnega talenta.
Sodba, da so Italijani zapravili del Milana, da so veliko investirali in da bodo večino denarja pobrali najbogatejši in mafija, da bo denar šel za beton, špekulacije in malverzacije, da so izgubili delovna mesta, ni najbolj pravilna. Samo na razstavišču je vsak dan zaposlenih 16.000 ljudi, najmanj tisoč jih skrbi za varnost in red. Ko nekdo preživi dva dneva na Expu in mu uspe bežen ogled samo tretjine razstavišča, ko prešteje, da je v dveh dneh za prevoze, hrano, vstopnino, hotel ..., torej za najnujnejše, odštel »pičlih« 250 evrov, bo lahko kaj kmalu izračunal, da je ocena o petih milijardah evrov zaslužka v šestih mesecih pravzaprav konservativna.
Organizatorji so pričakovali, da bo Expo obiskalo dvajset milijonov ljudi. V prvih petih dneh jih je bilo več kot 800.000, prodali so že 11 milijonov vstopnic. Milanski Expo bo presegel pričakovanja, si upamo zapisati po prvih petih dneh. Ne samo zato, ker se širi glas, da je na njem mogoče veliko videti in preizkusiti, ampak zato, ker se je mogoče veliko naučiti. V tednu dni lahko človek dobi vsaj bežen vtis o svetu oziroma 145 državah. Vidi lahko zelo pestro arhitekturo, prav nič domiselne in tudi zelo domiselne paviljone, veliko povprečne, največ hitre ali »mcdonalds« hrane, a tudi okusi izjemne dobrote in umetnine.
Slovenska goveja juhica
Marsikdo je razočaran, ker je prvi vtis, da hrana ni pretirano pestra. A to je le prvi vtis. Kdor se malo potrudi, lahko odkrije vse dobrote tega sveta. Res je velika večina hrane pripravljena za velike množice. Na območju Expa je približno dvesto restavracij, barčkov, kioskov, ki morajo v konicah pripraviti več kot pol milijona obrokov na dan in nahraniti tudi do 250.000 gostov v enem dnevu.
Velika napaka in najpogostejša kritika Expa so precej visoke cene hrane v nacionalnih paviljonih. Brazilsko posebnost, meso na žaru »churra scaria«, so prvi dan ponujali po 55 evrov za krožnik, dan kasneje so ceno znižali na še vedno zavidljivih 45 evrov. Najcenejši je McDonaldov hamburger za 1,50 evra, big mac prodajajo po osem evrov. Mogoče je dobiti špagete s paradižnikom za pet evrov, največ pic, špagetov, lazanj, rižot prodajajo po približno deset evrov, krožnik ocvrtih drobnih ribic po 14 evrov, trije koščki polente z bakalajem stanejo 16 evrov.
Precej slabo reklamo so si privoščili Španci, ki za res majhno porcijo paelje računajo 16, za zelo majhno tortiljo s krompirjem pa 12 evrov, španski tapas s svojim dobrim pršutom Jamon Iberico de Bellota prodajajo po 35 evrov. V restavraciji Identita Golose (v njej je po odprtju jedel Matteo Renzi z družino in prijatelji) vsak teden gostuje en kuharski chef, ki se postavlja z Michelinovimi zvezdicami.
Med štirimi tujci bo en teden gostoval tudi Tomaž Kavčič iz dvorca Zemono (gostilna Pri Lojzetu). To je ena redkih slovenskih stvari, ki štrlijo iz slovenskega povprečja in o njej radi pišejo tuji časopisi. Chefi svoje umetnine prodajajo po 75 (manjši obroki) do 90 evrov (večji obroki). Tomaž Kavčič se že več tednov pripravlja na nastop. Najprej se bo 25. in 26. maja predstavil v slovenskem paviljonu v okviru ponudbe street food. Toda veliko resnejši bo njegov nastop v Identiti Golose, kjer bo rdeča nit njegove ponudbe goveja juhica v izjemnih izvedbah (a na tradicionalni slovenski osnovi). Za sladico bo ponudil mineštro iz petih zelenjav in sedmih vrst sadja.
Rekorderji v cenah hrane so Japonci, ki enega svojih najdražjih obrokov Kaiseki Hana prodajajo po 110 evrov, kozarec vode pa po štiri do pet evrov. Seveda je mogoče naročiti povsem spodoben krožnik z mehkim mesom Sukyaki Zen za 35 evrov in celo druge cenejše različice hitre hrane, ki pa pri Japoncih ni tako »hitra«, kot smo vajeni, saj se s palčkami človek vendarle ne more prav hitro zelo najesti.
Organizatorji so postavili zelo stroge kriterije razstavljavcem, da ne smejo deliti zastonj hrane. Toda to pravilo marsikje kršijo v želji vzbuditi čim več pozornosti in privabiti čim več ljudi. Zato ni nič posebnega, če vam torej Litovci ponudijo v pokušnjo sirček, če vam Poljaki vržejo dobro jabolko in če vam pri Lindtu širokogrudno podarijo en čokoladno nebesni čokolatin.
Pred vsemi paviljoni ni vrst
Države so ubrale zelo samosvoje in različno domiselne pristope predstavitev. V dveh dneh je težko videti več kot tretjino razstavišča, zato so ocene takih »fast obiskovalcev«, kot sem bil jaz, lahko sporne in pristranske. Nekatere države se ne držijo rdeče niti svetovne razstave, kjer bolj kot na vseh olimpijskih igrah velja pravilo: pomembno je sodelovati. Če torej Hrvatov ni, so si sami krivi. Brazilci sicer nimajo dolgih čakalnih vrst, kar pa ne pomeni, da nimajo velikega obiska. V svoj paviljon so čez vso površino in dvignjeno od tal razpeli veliko, pohodno in zibajočo se mrežo, na katero hočejo stopiti prav vsi. Občutek je podoben tistemu na trampolinu, ljudje se sprašujejo, kakšen pomen naj bi imela ta mreža, ampak pomen tokrat nima smisla, pomembno je, da pritegne množice.
Te derejo tudi v kitajski in ameriški paviljon, kjer pa kakšne posebne kreativnosti nismo opazili. Kot da je največjim zmanjkalo idej. Veliko lepši in na več načinov privlačnejši je ruski paviljon, za katerega pa so menda zapravili čednih dvesto milijončkov evrov. V dobro jim lahko štejemo, da so goste vabili z manjšim študentskim simfoničnim orkestrom in da nikjer nismo opazili Putina, medtem ko ZDA ne morejo brez Obame in Kitajska ne brez Huja.
Med obiska vrednejšimi paviljoni sta zagotovo francoski in britanski. V francoskem diši po sivki, po sveže pečenih bagetkah, visi na stotine steklenic vina, pršutov, razstavljeni so skoraj vsi francoski siri: tukaj so dobro ujeli vsebino in izstopajočo kreativnost v lesu. Francozi imajo pred paviljonom posajena paradižnik in krompir, ki že cvetita, in celo vrsto drugih domačih vrtnin ter trte, seveda. Britanci so izdelali futurističen jekleni panj, v katerem »brenčijo« čebele in dobra glasba, pred panjem pa je travnik z domačo, divjo »slovensko« (sploh nič angleško) travico. Zdi se, kot da vsemu svetu prodajajo slovenski Pepin vrt. Japonci delajo vtis s tem, da spuščajo v paviljon počasi. Tako se naredi vrsta. In ljudje (kot običajne ovce) zelo radi stojijo v vrstah. Mi smo čakali 35 minut zato, da so nas v notranjosti gnali še 50 minut. Malo sebično od Japoncev: če bi za vsak paviljon porabili toliko časa, bi morali ostati v Milanu mesec dni.
Slovaški paviljon je veliko bolj obiskan kot slovenski, ker pač znajo bolj pritegniti: pa čeprav s plesom brhkih deklet pred svojim razstaviščem, z instalacijo golih ženskih lutk, s 23.000 let staro arheološko najdbo. Slovenci imamo arhitektonsko lep paviljon, tudi v notranjosti deluje čisto, vendar daje minimalizem vtis praznine in sterilnosti. Tudi vhod je tako skrit, da ga težko najdeš. Arhitekti in sestavljavci programa niso dobro izkoristili lege in niso vzpostavili stika z glavno ulico, mimo katere se vali množica radovednežev. Vrste pred slovenskim paviljonom ni. Še največ dogajanja je konec prvega tedna ponudila Solinarska družina, ki je vabila mimoidoče, naj poprimejo za gaver (solinarske grablje) in obujejo taperine (solinarske cokle), za nagrado so dobili vrečko sečoveljske soli. Kakšno zvezo ima s hrano in sodobno energijo 15 parov Elanovih smuči na steni, ugiba marsikdo, vendar izve vsaj to, da smo dobri oblikovalci. Prostora v paviljonu je dovolj, da bi lahko pokazali več. In še imamo čas, da kaj popravimo, na primer.
Kdor želi obiskati Expo, mora biti telesno dobro pripravljen. Dostop s podzemno, vlakom ali avtobusom je precej preprost. Z avtom iz Milana pa ni prav lahko. Vsaj prve dni celo naprave GPS niso znale pripeljati kogar koli na pravo mesto. Celo taksisti so imeli kar precej težav z orientacijo. Zato je vprašanju racionalnega dostopa treba posvetiti dovolj pozornosti.
V predprodaji so bile vstopnice 27 evrov (zato so jih prodali že več kot enajst milijonov), študentska zdaj stane 29, navadna pa kar 39 evrov za en dan. Vstop na razstavišče vzame ob koncu tedna več kot pol ure, saj pregledujejo ljudi vsaj tako natančno kot na letališčih.
Kljub obilici hrane ne manjka kulture. Med opaznejšimi je zagotovo izbor dvesto izjemnih del italijanskih sodobnih umetnikov, ki jih je izbral in v paviljon Eataly postavil italijanski kulturno-umetnostni guru Vittorio Sgarbi. Medtem ko številni obiskovalci niti ne zaznajo, kolikšno umetniško vrednost imajo razstavljena dela, pa je bil Sgarbi odločno kritičen do italijanskega paviljona. Dejal je, da je Expo lep, da pa je Italija slabo porabila sto milijonov evrov, ki jih je investirala v svoj glavni paviljon.
Poleg številnih umetniških del, ki jih ponujajo paviljoni (na slovenskem je opazna monumentalna slika Ivana Groharja Postojnska jama), so na svoj račun prišli številni arhitekti. In če na tem področju obiskovalci ne vidijo erupcije kreativnosti, imajo pač premalo izostreno oko. Prevladujejo mojstrovine v lesu (francoski, japonski), kar nekaj stavb je oblečenih v travo, žito, koruzo, mah ... Živih solin nismo srečali nikjer, še na slovenskem jih je premalo. Izraelci dajo misliti, ko sporočijo naslednje: Če smo lahko iz slane zemlje in puščave naredili vrt, če lahko osem milijonov prebivalcev v takih razmerah izvaža hrano, potem je mogoče s takim znanjem, tehnologijo in pridnostjo nahraniti ves svet. Dobro, reka Jordan je izsušena, je komentiral nekdo.
Pri Italijanih je treba dodati, da so res zmedeni in slabo organizirani. Ampak vse to znajo popraviti s prijaznostjo in človečnostjo. Zato se nam kljub bolečim nogam, mišicam, pekočim stopalom in zvezdicam v križu razstavišče na prvi pogled zdi prijazno. Vprašanje je predvsem, koliko znaš sam potegniti iz tega babilonskega stolpa.
