»Vem, da je punca, saj ima na ritki špičko!«

Klemen Ogrizek je profesionalni glasbenik. Večina ga pozna kot bobnarja skupine Kingston, malokdo pa ve, da je Postojnčan lastnik največje slovenske zbirke tropskih žuželk, posnemalcev, paličnjakov in živih listov. Že nekaj časa v njegovi glavi zori ideja, da bi odprl Hišo živih draguljev. Pri prvem koraku so mu pomagali v postojnskem Zavodu Znanje, ko so mu omogočili postavitev razstave teh zanimivih živali v galeriji Kulturnega doma.

Že odkar pomni, je Klemen velik ljubitelj živali. Vseh vrst. Doma je imel vedno pravi zverinjak. Ko so se njegovi vrstniki navduševali nad kužki, mucki, zajčki, je Klemen k hiši pripeljal udava, pitona in par kajmanov. »Verjetno se za to lahko zahvalim svojemu staremu očetu. V vasici Torka pod Ratitovcem, povsem na samem, je imel hiško. Obdana je bila z gozdovi, travniki in hribi,« pripoveduje Ogrizek. »V otroštvu sem vsaj mesec ali dva na leto preživel tam. Res sem bil socialno omejen, bilo pa je dovolj priložnosti za neposreden stik z neokrnjeno naravo in divjimi živalmi. To me je zelo navduševalo in mislim, da je to obdobje usodno vplivalo name. Tudi na televiziji so me zanimale le poljudnoznanstvene oddaje.«

Ko je prišel v najstniška leta, so ga začeli privlačiti plazilci. »Narava mi je bila predstavljena pozitivno, a ko smo prišli do kač, denimo, se je vse ovilo v skoraj mitološke tančice. Otroci smo tekmovali, kdo je videl kaj večjega, strašnejšega, če pa so se kače približale hiši, so jih starejši sistematično pobijali. Otroci tega nismo smeli gledati in se živali dotikati. Morda je bilo prav to krivo, da me je kasneje premagala radovednost,« razmišlja Klemen. »Začel sem raziskovati, se počasi znebil predsodkov in domov, kar v žaklju, iz mariborskega terarija prinesel prva dva krokodila. Starša sta bila histerična, češ tega pa ne bomo imeli v hiši, ko pa sem ju spustil v akvaterarij, sta izjavila, da sta kar lepa. Ko sem se kasneje odpravil na kakšno daljše potovanje, je skrb za te živali prevzela moja mama.«

Za paličnjake je »kriva« Zarja

Zasluge za največjo zbirko paličnjakov in živih listov pa gredo Klemenovi petletni hčeri Zarji, saj je iskal vrsto žuželk, s katero bi navdušil njo in njene prijatelje v vrtcu. »Prvega paličnjaka smo dobili iz jajčka,« izstreli Zarja, ki je že komaj čakala, da se bo vključila v pogovor. »Kadar greva s Klemenom v trgovino z živalmi, prosim prodajalko, če smem pobožati zajčka ali hrčka, pa tudi pitona sem se že smela dotakniti.«

Pripoved o začetku zbirke paličnjakov prevzame Klemen: »Ko sem dobil družino, plazilci seveda niso bili več najprimernejši prebivalci našega doma, a se mi je zdelo, da bi otroku moral približati naravo. Zarja je že tri leta v vrtčevski skupini, kjer zelo spodbujajo sodelovanje s starši. Naša družina je že uprizorila predstavo – o živalih, seveda. Del tega projekta je bila tudi postavitev živega kotička v njihovi igralnici. Vzgojiteljice so predlagale paličnjake, ker je skrb zanje preprosta. Izbrali smo najpreprostejšo in najpogostejšo vrsto, vietnamskega paličnjaka.«

Klemen je začel takrat zagrizeno raziskovati posnemalce, njegovo zanimanje pa je kmalu preraslo zgolj ljubiteljske razsežnosti. »Bil sem presenečen, ko sem odkril, da je na svetu tri tisoč vrst, najrazličnejših oblik in barv, največ pa je tropskih. Ta podatek je spet obudil mojo živaloljubsko žilico in z Zarjo sva se odločila, da bova otrokom predstavila pestrejšo zbirko paličnjakov.«

Punce so večje od fantov

In tako sta šla v akcijo. Nekatere primerke sta dobila pri slovenskih rejcih, za tiste bolj eksotične sta morala pogledati v tujino. »V Franciji, denimo, obstaja podjetje, ki jajčeca paličnjakov pošilja naročnikom po svetu. Tudi večina živalic iz najine zbirke se je zvalila iz jajčec, kot je prej omenila Zarja. Dobili smo tudi nekaj nimf, to je ena od stopenj v razvoju paličnjaka, kot ličinka pri metulju, denimo, po nekaj odraslih pa sem se odpeljal v Italijo ali Španijo. Zdaj sem se že dobro spoprijateljil s strastnim zbirateljem in rejcem paličnjakov, ki dela v Luksemburgu. On je dober vir za bolj eksotične vrste, in kadar pride v Slovenijo, mi pripelje kakšno novo.«

V pisani žuželčji zbirki imata Zarja in Klemen že skoraj 50 vrst paličnjakov in živih listov iz Malezije, Avstralije, s Filipinov, iz Peruja ... Najbolj sta ponosna na paličnjaka z Bornea, saj je v naravnem okolju menda že izumrl, ker so požagali gozd, kjer je ta vrsta živela. Seveda je svoj terarij dobil tudi edini predstavnik, ki živi v naravnem okolju v Sloveniji – Rossijev paličnjak, ki ga lahko najdemo le na Primorskem.

Zarji so najbolj všeč veliki paličnjaki. »Tamle, v velikem zabojčku so,« pokaže na enega od mnogih, ki sta jih s Klemenom že pripravila za razstavo. »Zlasti punce so velike. Vedno so večje in tudi lepše od fantov. Všeč mi je džungelska deva, Euricanta calkarata pa mi je že lezla po obrazu,« z latinskim imenom osupne petletnica. »Vem, da je punca, saj ima na ritki špičko. Tako prepoznam leglico, fantek pa ima ritko ravno zaključeno. Leglica v posodico z zemljo izleže jajčka, potem pa se iz njih izvalijo mladički. Smešno je, da imajo paličnjaki tudi nosek pri ritki. Med členki tam zadaj imajo mreno in z njo dihajo. S Klemenom jih redno hraniva in škropiva. Najraje jedo kakšne robide, bršljan pa tudi praprot. Nekateri paličnjaki lahko celo letijo. Klemen, bom lahko pobrala jajčka? Ko sva z Evo opazovali tiste v velikem zabojčku, sem opazila, da jih je ogromno,« se med neprekinjenim pripovedovanjem s prošnjo obrne na očka, meni pa pojasni: »To so zelo krhke živalice, veš, lahko se jih sicer dotakneš, če ti zlezejo na roko, a moraš biti zelo previden. Kljub temu so pravi ljubljenčki, a včasih se moraš potruditi, da jih sploh najdeš v terariju, saj radi posnemajo liste, vejice, lubje ali mah.«

Nekateri so požrešni

Deklica je potem od nekod prinesla priročno škropilnico in začela z vodo pršiti po rastlinah v enem od odprtih terarijev. »Mi zelo lepo skrbimo zanje. Dajemo jim dovolj hrane, ki jo naberemo v naravi. Nekateri paličnjaki so zelo požrešni. Ena od samic je celo mah jedla, čeprav ga sicer ne marajo,« pripomni, po njeni rami pa se sprehodi njena najljubša samička.

Klemen budno pazi, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, in pojasni: »Posnemalci imajo razvite tudi različne obrambne tehnike. Naredijo se nevidne, otrpnejo ali pa zbodejo z bodicami, ki jih imajo na nogah. Če jih v naravi poskuša kakšna druga živalska vrsta pojesti, spustijo grenko tekočino. Nekateri primerki pa sproščajo kemične snovi, pline, podobne solzivcu, ki lahko dražijo dihala. Sicer pa sta na svetu le dve vrsti, ki veljata za škodljivca. Menda v gozdu na Floridi lahko kar slišiš, kako z dreves dežujejo jajca paličnjakov. Pri nekaterih vrstah so velika komaj milimeter, pri največjih do pol centimetra. Zanimivo je, da je tudi zanje, tako kot za odrasle živali, značilna mimikrija. Jajčeca so pogosto videti kot semena rastlin, ki uspevajo v tistem okolju. Inkubacija pri večini vrst traja tri tedne, pri večjih paličnjakih pa se nimfe izležejo šele po enem letu.«

Veliki ljubitelj in poznavalec paličnjakov poudarja, da so te živali zelo primerne za gojenje v domačem okolju. »Otroci jih lahko ves čas opazujejo in vedno odkrijejo kaj novega. Lahko spremljajo celotno razvojno fazo ene živali, ki traja približno leto in pol. Od rojstva in odraščanja do parjenja in smrti. Tudi to razstavo bo dobro večkrat obiskati, saj se življenje v terariju ves čas spreminja. To je tudi zelo humana oblika skrbi za živali, saj žuželkam res lahko vsakdo ponudi dobre življenjske razmere. Pa še nekaj je, če mi ne bi imeli paličnjakov, jaz verjetno ne bi vstajal zgodaj zjutraj in odhajal v gozd in bi bil tako prikrajšan za pravo jutranjo čarovnijo. Včeraj, na primer, je bila narava posuta z ivjem, s tal so se dvigale meglice, mimo mene pa je tekla čreda košut,« s sijočimi očmi opiše Klemen Ogrizek, njegova hči Zarja pa se medtem zavzeto ukvarja s svojimi krhkimi ljubljenčki.