Veščina »pikadorjev« iz Grlave odmeva v Evropi

Kažipoti vodijo do Križevcev, naprej pa le še navodila domačinov. Pri obcestnem razpelu se odcepi pot desno proti Banovcem in pri gasilskem domu spet desno, če želimo najti Grlavo. Igralci pikada najdejo ta med visoko koruzo skriti kraj, škrbino v Wikipediji, skoraj z zavezanimi očmi.

Avtomati za pikado v edini vaški gostilni tako rekoč nikoli povsem ne utihnejo. Čeprav je ponedeljek in je Bar Grantaša v poletnem večeru ovit v soparno sparino, je v njem živahno kakor v panju. Športno društvo Strelec ima v klubski sobi nad gostilno svoj trening. Možje in žene, mlado in staro, se izmenjaje postavljajo pred utripajoče tarče in odmetavajo vanje drobne pikade. Kovinska telesca s plastičnimi osmi in ravnotežnimi peresci s precizno natančnostjo usmerjajo v različna polja na tarčah. Te same, z veliko utripanja in zvončkljanja, seštevajo in odštevajo vrednosti zadetih območij. Zagrizeni metalci so zapleteni v medsebojne spopade za točke in čast in predirnega oglašanja svetlečih avtomatov sploh ne zaznavajo.

Odmik v šport

Čeprav je le uradni trening, je v zraku čutiti nepopisno strast do igrice, ki so jo Angleži igrali že v 15. stoletju in jo v začetku 20. stoletja prinesli v svoje pube, da bi si popestrili deževne večere v lokalnih krčmah. Pikado si je tudi k nam utrl pot najprej v gostinske lokale, kjer je stregel zabave željnim pivcem. Zamenjal je glasbene džubokse in skupaj z avtomati za poker in druge hazardne igrice napovedoval neke nove čase. Ti so do zdaj že močno zbledeli, avtomati za pikado pa so se na splošno umaknili gostilniškemu direndaju v klubske prostore, kjer mojstri malih puščic k njim pristopajo s pravo športno vnemo in zavzetostjo.

Na stenskih policah, kamorkoli se obrne oko, enakomerno razvrščeni pokali, dokazujejo, da veščina igralcev daleč presega meje vaškega naselja. »To so pokali za osvojena državna in evropska prvenstva, klubski naslovi prvakov, tako v moških kot v ženskih, tako v mladinskih kot v članskih selekcijah, vseh pokalov je v naših prostorih kakšnih 140, brez tistih, ki so jih naši člani osvojili kot posamezniki,« zanosno pripoveduje Jože Grantaša, predsednik Strelca in predsednik Pikado zveze Slovenije. V okviru te zveze delujejo kar tri državne lige v različnih kategorijah in še nekaj regijskih lig; v vseh skupaj nastopa več kot 150 ekip, ki štejejo skoraj 1000 članov. Desetina jih prihaja iz društva Strelec, ki je vse od leta 2001 najuspešnejše pri nas in nikoli slabši od 9. v Evropi (v samem vrhu Evrope je od leta 2008 ves čas tudi slovenska reprezentanca). Društvo je leta 1997 ustanovil Grantaša skupaj s štirimi mladeniči, ki so še danes njegovi klubski sopotniki: »Takrat se mi še sanjalo ni, da je to začetek zgodbe o uspehu in prijateljstvih. Tudi tega, koliko obveznosti mene in moje družine ter seveda vseh igralcev je prinesla ta odločitev, se zavedam šele zdaj, ko je za nami 18 uspešnih let.«

Tudi na letošnjem evropskem prvenstvu, ki je bilo junija v Poreču, so ekipe Strelca (Top Gun) nadaljevale odlične uspehe s tretjim mestom v moški konkurenci v ligi državnih prvakov med 52 ekipami iz vse Evrope. S tem uspehom so se uvrstili v evropsko ligo šampionov, a o sodelovanju v njej še razmišljajo, saj finančna bremena ostajajo na njihovih ramah. Vsi od igralcev do organizatorjev pri Pikado zvezi Slovenije in pri športnem društvu delujejo povsem amatersko in prostovoljno. Pred vrati je še eno evropsko prvenstvo, v okviru druge evropske zveze (EDF), ki bo konec meseca v Olimju, in strelci, zbrani v klubski sobi, se nanj se pripravljajo z vso zavzetostjo.

Za šest ton projektilov

Da resna igra pikada še zdaleč ni tako lahka in nedolžna, kot je bila nekoč videti v kotu gostilniške sobe, kažejo tudi njihovi prepoteni obrazi, ko brez odmora ponavljajo en sam gib, en sam zamah roke, ki izstreli drobni projektil proti elektronski tarči. Na takšnem dve- do triurnem treningu opravijo igralci po kakšnih 1000 metov. In se pri tem tudi nadvse zabavajo. Med piske tarč se mešajo veseli zvoki smeha in nagajivega medsebojnega zbadanja, izsušena grla se ne branijo vrčka piva. Resnost vadbe zato ni prav nič načeta, prav nasprotno, sproščenost je prvi pogoj za natančno ciljanje, in, hvalabogu, pravi predsednik, kozarček hmeljevega ali grozdnega napitka ni okvalificiran kot doping; niti na velikih tekmovanjih, ki znajo biti precej naporna. Skoraj neverjetna je statistika – če seveda drži ta izračun –, da na velikih tekmovanjih, kjer potekajo dvoboji ves dan, včasih tudi do 12 ur, prehodi igralec med tarčo in izhodiščno črto, približno tri metre tja in še tri nazaj, skupaj kar 16 kilometrov in izmeče z več tisoč meti skupaj kar 6500 kilogramov.

Takšno pojasnilo zahteva, da si nekoliko bolj spoštljivo ogledamo »pikadorjevo« orodje. Drobna puščica, igralec igra s kompletom treh, sme tehtati največ 18 gramov. Kovinsko telo je narebrano, da zaradi znoja igralčevi prsti ne izgubijo oprijema. Ko je puščica nova, so zarezice izrazitejše in mu delajo otrdline na koži, pojasni Lali Kiraly, zdravnik iz Lendave, nekoč vsestranski športnik, ki je s pikadom začel po svojem 50. letu in po poškodbi kolena. On tekmuje s takšnimi, ki jih čas že nekoliko zgladi, ker držalo ne sme biti niti pregrobo niti pregladko, pravi. Ravnotežna peresca so plastična in nekateri igralci si dajo nanje vpisati svoje ime in priimek. Če se puščica odbije od tarče in pade na tla, se plastična konica rada skrivi, zato so rezervne konice sestavni del opreme.

Boljši komplet treh puščic stane od 30 do 60 evrov in igralci jih radi naročajo po spletu iz Anglije. Domovina pikada je tudi rojstni kraj profesionalnih lig, v katerih igralci mečejo puščice s kovinskimi ostmi v plutovinaste tarče brez elektronike. Nekateri, kot je Phil Taylor, menda najboljši strelec pikada vseh časov, imajo celo status zvezdnikov. Igralec, ki je bil 16-krat svetovni prvak in zmagal na več kot dvesto profesionalnih turnirjih, je pred kratkim podpisal štiriletno sponzorsko pogodbo za šest milijonov funtov.

Brezpogojna sproščenost

Tudi pikadorji z Grlave so vključeni v eno izmed lig klasičnega pikada, ki seveda ni profesionalna, ampak amaterska. Navdušenje nad zmago in adrenalinski naboj med tekmo sta njihovi edini nagradi, poleg potnine ter kakšne majice in malice, ki jih prispeva zveza za pikado moštvu, ki brani državne barve na mednarodnih tekmovanjih. Skoraj vsi brez izjeme imajo doma tudi svoje elektronske tarče, malo boljše stanejo okrog 2500 evrov, na katerih vsak dan urijo svoje strelske spretnosti. Nekateri njihovi igralci, kakršen je Andrej Gorjak, bi zagotovo lahko igrali tudi v profesionalni ligi, predstavi kapetana ekipe in reprezentance Jože Grantaša. Mož, ki doma obdeluje 25.000 trsov trte, nosi na tekmovanjih največje breme in ga tudi najbolje prenaša, pravi Grantaša. Sam skromno pove, da zna igralce v pravem trenutku bodisi umiriti bodisi spodbuditi ali okarati, vzeti odmor in podobno.

Čeprav brez fizične pripravljenosti ne gre, je v tem športu stabilno psihično ravnovesje najpomembnejše. Sproščenost, kakršno je čutiti na treningu, gre z roko v roki z osredotočenostjo, a je na velikih tekmovanjih vedno nekoliko zmanjka. Leon Mertuk, še do pred kratkim izvrsten mladinski reprezentant, se spominja, kako pri prehodu v člansko konkurenco nenadoma ni več zmogel dobrih rezultatov; na cedilu ga je zaradi strahu pred starejšimi tekmovalci pustila psiha. Da postane igralec dober, potrebuje kakšna štiri leta redne vadbe ne glede na to, v katerih letih začne z vadbo. Nikoli ni prepozno za to igro, pravi tudi Poldek Slanič, ki se na Grlavo vsak ponedeljek pripelje iz 60 kilometrov oddaljenega Maribora. Veseli Štajerec, ki je več let tekmoval v avstrijskih ligah in na njihovih turnirjih, je prleške strelce spoznal na tekmovanjih in se jim pridružil, ker so izvrstna ekipa, pravi.

Da se radi družijo, je pomembno tudi Nataši Krajnc, kapetanki sedemčlanske ženske ekipe, ki se s pikadom resneje ukvarja od leta 2010. Hkrati se, invalidsko upokojena, z igro razbremeni tudi depresivnega tuhtanja o njenih bolezenskih tegobah. Tako kot ona sta tudi Andreja in Monika oblečeni v enake, klubske drese. Dekleti nadaljujeta tekmo, ki sta jo začeli z ogrevanjem že na avtomatu spodaj v baru. Tam se bodo tekmovalci zbrali tudi po tem, ko bodo puščice za pikado varno pospravili v usnjene etuije. Včasih samo za hip, včasih pa tudi za prigrizek in klepet. Ritualno trkanje pesti v pest je tradicionalen pikadorski pozdrav, ko se druščina v temi razhaja med spokojne prleške ravnice.