Vesela znanost se vozi kar z mestnim avtobusom

Ustvarjalci iz Hiše eksperimentov so Ljubljančanom popestrili vožnjo na Hišabusu z zanimivimi podatki, nalogami in ilustracijami Boža Kosa.

Objavljeno
02. junij 2016 16.17
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
Po Ljubljani vozi mestni avtobus – pravijo mu Hišabus –, ki je okrašen z ilustracijami Boža Kosa in porisan in popisan z informacijami o Hiši eksperimentov. Na pot z njim smo se odpravili v družbi avtorja ideje, dr. Mihe Kosa, ilustratorjevega sina in zagovornika promocije znanja, znanosti in vseživljenjskega učenja, in Janeza Andlovica iz Ljubljanskega potniškega prometa (LPP).

Na dan našega eksperimenta je Hišabus vozil na progi številka 9. Dogovorili smo se, da bomo ob dogovorjeni uri nanj vstopili pri Bavarskem dvoru. Čeprav se je ravno takrat ulilo kot iz škafa in so ljudje na postajališču hiteli odpirali dežnike, smo že od daleč uzrli značilne Boževe ilustracije. Junaki, ki smo jih v otroštvu občudovali v Cicibanu, malo večji pa v Pionirskem listu, so bili natisnjeni na obleko mestnega avtobusa videti prav veličastno. »Oče bi bil na to zelo ponosen. Tudi meni je toplo pri srcu,« je priznal Miha, ko se je avtobus približeval postaji.

A glej ga zlomka, ker je bila na semaforju ravno zelena luč, je Hišabus postajo tudi hitro zapustil, mi pa smo, z dolgimi nosovi, lahko samo še mahali za njim. Andlovic se je po radijski zvezi nemudoma lotil organizacije »rezervnega« scenarija, Miho pa je popadel smeh. Zato sem pomislila, da nam je v svoji znanstveni vnemi na skrivaj zakuhal kakšen navihan eksperiment. »Tole je kot v kakšni detektivki,« je pripomnil, ko nas je Janez spravil na prvi avtobus, ki je za Hišabusom pripeljal na Bavarski dvor.

Pri Drami nam ga je uspelo ujeti. Zaradi dopoldanske ure ni bil pretirano natrpan s potniki, zato smo si med vožnjo lahko mirno ogledali vsa vprašanja, odgovore in zanimivosti, s katerimi so ustvarjalci iz Hiše eksperimentov opremili vozilo. »Poglejte, tamle si lahko preberete horoskop. Stoodstotno drži,« je poudaril Miha. »Ampak to ni običajen horoskop. Pri znamenju dvojčka, na primer, smo postregli z drugačnimi informacijami,« je dodal in prebral: »Pri nas se rodi približno odstotek dvojčkov. Pogosteje se rodijo materam, ki so jim do zanositve pomagali z različnimi načini zdravljenja. V povprečju se dvojčki rodijo mesec dni prej kot njihovi vrstniki enojčki ... Vidite, naš horoskop je zasnovan na znanstvenih dejstvih.«

Zanke in uganke

Ko sva se le malo odmaknila od vrat, sva na nasprotni strani naletela na novo ilustracijo, ki potnike na Hišabusu vabi k preprostemu eksperimentu. »Sklenite roki,« mi je velel Miha in to storil tudi sam. »Poglejte, pri vas je zgoraj desni palec, pri meni levi. Ste vedeli, da je to genetsko pogojeno,« je vprašal. Seveda nisem. »Tudi to, kako običajno prekrižate roki, je zapisano že v genetskem materialu. To kaže, kako smo si različni.«

Pa smo res. To je potrjeval tudi pogled po naključnih sopotnikih na Hišabusu. Nekateri so gledali v tla, drugi so skozi orošena okna nemo strmeli v deževen dan, so bili pa tudi takšni, ki so se z očmi zvedavo sprehodili po znanstvenih zankah in ugankah. »Bolj na začetku smo natisnili vprašanja,« je pojasnil Miha, »saj smo želeli, da bi ljudje med pomikanjem proti vratom razmišljali, odgovore pa jim ponujamo šele na koncu, ko izstopajo. Glejte tale je zanimiv: Pri zaviranju avtobusa potnike nese naprej. Kam bi zaneslo helijev balon, če bi ga imeli v roki? Naprej ali nazaj? Izkaže se ...,« nas je skrivnostno odpeljal v zadnji del avtobusa, »... da bi balon odneslo nazaj. Zakaj? Ker je človek gostejši od zraka, zrak pa je gostejši od helija. Ko pri zaviranju zrak nese naprej, se mora helij umakniti nazaj.«

Božo je bil genij!

Še polno zanimivih zagonetk je na Hišabusu. Mihu jih je uspelo zelo lepo povezati z vozilom, kjer se znanost dogaja. Tudi tole: »Kolikšno bi bilo atomsko jedro, če bi bil atom velik kot avtobus?« Po presenetljiv odgovor se je bilo treba prebiti le nekaj metrov naprej. »Vse na svetu je sestavljeno iz atomov, ki so zelo majhni. V sredini imajo jedro, okrog njih sta velika praznina in elektroni. Torej, če bi bil atom velik kot avtobus, bi bilo njegovo jedro veliko kot mušji kakec. Toliko praznega prostora je ob njem,« je pripomnil Kos in nadaljeval: »Zanimivo, kajne? V glavnem smo sestavljeni iz praznega prostora. Če komu rečemo, da so njegovi možgani prazni, je to dejstvo in ne žaljivka.«

Tudi na hrbtni strani vsakega sedeža so natisnjena vprašanja. Miha Kos: »Želeli smo spodbuditi potnike, da bi se med iskanjem rešitve pogovarjali med seboj. V avtobus ne sodijo tridimenzionalni eksperimenti, ker bi bilo to nevarno. Prav varnost potnikov je bila na prvem mestu usklajevalnih pogovorov z vodstvom podjetja LPP. No, nekaj podobnega smo skupaj preizkusili že leta 2005, v mednarodnem letu fizike, ko smo mestne avtobuse opremili z vprašanji s tega znanstvenega področja, leta 2009 pa smo se skupaj lotili astronomije, ker je bilo pač tisto leto zaznamovano z njo. Še potem, ko zadeva za nas ni bila več aktualna, so na LPP obdržali opremo, češ da krasi avtobuse.«

Z Miho nisva mogla mimo spomina na njegovega pokojnega očeta. »Božo je bil genij. Ko gledam njegove originalne ilustracije, ki jih imam doma, še vedno odkrivam marsikaj o njem. Za seboj je pustil na stotine metrov materiala, če bi papirje zložili enega na drugega. Zdaj drugače gledam na njegovo delo, kot sem v otroštvu. Imel sem silen privilegij, da sem mu lahko sedel v naročju, medtem ko je ustvarjal svoje junake. Trikrat lahko ugibate, od kod ime Miha, hahaha,« je navihano pripomnil.

Lastno avtoriteto in znanstveno integriteto si je Miha Kos gradil tudi na podoktorskem študiju v Ameriki. Tam se je prvič srečal s podobnimi stvarmi, kot jih s svojo predano ekipo zdaj udejanja v Hiši eksperimentov. »Rekel sem 'to moramo imeti tudi v Sloveniji'. Zadovoljen sem, da nam je uspelo izpeljati projekt, pri katerem se ljudje lahko sami naučijo česa novega in pri tem uživajo. Tako bi moralo biti tudi po šolah. Največja napaka je, da imamo tam učitelje. Pred učence bi morali postaviti navduševalce, ki bi jih na privlačen način pripeljali do tega, da bi se učili sami. Čisto preprosto je.«

Ni pa bilo za Miho Kosa prav preprosto med očetovim obsežnim ustvarjalnim opusom izbrskati primernih ilustracij za opremo Hišabusa. Kar dva meseca jih je iskal. »Prav užival sem. V marsikaterm njegovem zapisu sem odkril stavke, življenjske resnice, za katere sem mislil, da so moji, a sem videl, da jih je on zabeležil že pred tremi desetletji.« Mimogrede, Mihe tudi risarski dar ni povsem obšel. Skromno je priznal: »Večino slikovne opreme za Hišabus je očetove, kaj sem pa tudi sam dorisal. Nekaj mi je pa že moralo ostati, če sem ga vse življenje opazoval.«

Začel se je Znanstival

Med klepetom nismo opazili, kdaj je Hišabus pripeljal do končne postaje. Ker se voznika med vožnjo ne spodobi vznemirjati, smo ga med pavzo pobarali, kako se potniki odzivajo na natisnjene zanimivosti. »Prav dosti se ne smem ukvarjati s tem, ker moram paziti na cesto, a kljub temu opazim vesele obraze,« je povedal. »Pri vratih, na primer, je zapisano 'Pomahaj šoferju' in res mi, zlasti otroci, mahajo. No, kakšna mamica tudi. Včasih je treba zelo malo, da sočloveku polepšaš dan.«

Hišabus bo jutri, zaradi Znanstivala, ki se je začel danes, že tradicionalno pa so ga pripravili ustvarjalci iz Hiše eksperimentov, vozil na izredni krožni progi. »Ob 14. in ob 17. uri bomo na njem pripravili pravi znanstveni šov. Potniki bodo na Hišabus lahko vstopili pri Zmajskem mostu. To bo le del dogajanja na Znanstivalu. Kot v preteklih letih, bomo eksperimente tudi tokrat izvajali na ljubljanskih mostovih in v središču prestolnice,« je še povedal Miha Kos in na Znanfestival povabil vse bralce Dela.