Tiskane izdaje
Mogoče se skozi čas ni razvijala kakor Emona, Poetovio ali Celeia, vendar si je tudi Walzana letos prislužila častitljivo obletnico. Danes naselje poznamo pod imenom Volče. Tisočletje ljudje teptajo zemljo tam pod Mengorami in vznožjem Kolovrata, čeprav so jim vmes šestkrat Benečani, Avstrijci, Francozi, Italijani in bratski narodi prinesli svoje zastave.
Sodobna volčanska duša je bila nekoliko neučakana, saj je že leta 1995 izdala zbornik Podobe volčanske župnije skozi 1100 let. Danes za nekaj stoletij ne bomo pikolovski. Še posebno, ker so vrabci kar uspešno sčivkali, da je leta 1015 prošt oglejskega patriarha Janeza IV. dobil pravico do desetine od volčanskih kmetov. Vendar tudi neučakani niso udarili mimo. Slovani so imeli namreč polno kapo dolge poti z vzhoda, tudi bližnja Soča jih verjetno ni nič manj očarala kakor nas danes, pa so se naselili ob svetem studencu v Črnem logu – tam danes stoji samotna cerkev svetega Danijela –, še preden je gospoda v bližnjem Čedadu podelila pravico do desetine. Volčani so dobili ime plebe quae vocatur Walzana. Menda po volku. Reševanje dileme, kaj je (bolj) pravilno: Volče ali Vouče, je izguba časa. Edino pravilno so Uče, kajti v teh krajih je volk uk.
Naseljenci so bili dolgo pogani, potem pa so te posoške kraje menda prvi pokristjanjevali irski menihi. Zato se ni čuditi, če imajo nekateri še dandanes precej radi kakšno rujno kapljico – preveč. Sicer je prva deseterica Volčanov Kristusa sprejela že davnega leta 790 v Čedadu. Nato so sprejeli prioritete in v duhu časa kakopak najprej sezidali cerkev. Zgodovinopisje je tukaj nezanesljivo, vendar je msgr. Josip Kragelj, Volčan in nekdanji šolski nadzornik za Tolminsko, ugotovil, da naj bi cerkev na tisti ravnici stala že leta 891: »Ta cerkev velja, odkar ljudje pametujejo, za najstarejšo v Soški dolini. Omenja se za patriarha Valperta (875–901), vrstnika sv. Cirila in Metoda in dobrega znanca patriarha carigrajskega Fotija (u. 891). Ko sta solunska brata za vero trpela in je učeni in slavohlepni Fotij razkol pripravljal, so imeli Volčani že svojo lastno hišo božjo.«
Po ustnem izročilu so celo prvi kristjani iz Bohinja nosili pokopavat svoje mrtve v Volče. In če je kakšen nesrečnik izdihnil pozimi, so ga v dimniku sušili do spomladi, dokler ni izginil sneg v hribih. Sicer pa sta v buli papeža Celestina III. iz leta 1192, s katero potrjuje oblast čedajskega kapitlja v zgornjem Posočju, poleg volčanske omenjeni še župniji v Bovcu in na Šentviški Gori. Sveti Danijel pa je od leta 1695, ko je v vasi zrasla farna cerkev svetega Lenarta, le še pokopališka cerkvica. Farna cerkev je dobro obiskana, vendar dušni pastirji pač ne rasejo kar na bližnjem polju, zato župnijo danes vodi upokojeni dušni pastir. »Upam, da bomo našli duhovnika. Predvsem zaradi ljudi, ne nazadnje pa tudi zaradi dolge in bogate župnijske tradicije,« se je pridušal predsednik krajevne skupnosti Aleš Bizjak.
Ponižnost in pobožnost vasi in domačinom skozi zgodovino nista kaj prida pomagali. Leta 1309 so kobilice požrle vse, kar je bilo zelenega. Za vsak primer so se čez 20 let vrnile. Nato je januarja 1348 potres poškodoval večino hiš. Da bo mera polna, je kraje zajela še kuga, ki je dve leti morila in ponekod pokončala cele družine. Za vsak primer – drugič – se je črna smrt vrnila čez stoletje – leta 1479, nedolgo po tem, ko so vas oplenili Turki. Ob koncu kuge so Volčani v vasi ob izviru studenca sredi vasi postavili kužno znamenje, ki tam stoji še danes. To je kamnito gotsko znamenje, najstarejše pri nas, ki ga stroka šteje med najlepša na slovenskih tleh.
Ponižnosti pa je bilo kmalu konec. Pa ne zaradi bičanja narave, temveč zaradi gospodarjev, ki so tlačili ubogo volčansko dušo. Najprej se oglejskim patriarhom in goriškim grofom stoletja ni uspelo dogovoriti, kdo bo vladal na Tolminskem. Vmes so še kmetom prepovedali trgovanje z Benečani, na primer, da so jim tako ukradli še glavni vir zaslužka. No, saj so trgovali še naprej. Kontrabant je cvetel. Očitno tako uspešno, da so se mu domačini odpovedali šele leta 1991, ko je meja z Italijo spet postala kolikor toliko človeška. Kakor koli, krivice niso več dobro prenašali, pa so se nekateri okoliški kmetje začeli zbirati na vzpetini tik nad vasjo. Na Mengorah so za vsak primer – tretjič – že pred tem sezidali novo cerkev in se ob njej sestajali, posvetovali in tudi pisali pritožbe. Ustanovili so kmečko zvezo Naša dežela in pobirali puntarski davek. Takrat še niso vedeli, da jih bo kasnejši upor proti cesarju leta 1713 stal glave in da jih bodo sredi Gorice razčetverili.
Je pa puntanje vseeno za nekaj časa zaleglo, toliko, da sta italijanski kralj in avstro-ogrski cesar v miru nabrala dovolj veliko vojsko, maja 1915 pa je počilo. Volče so se znašle med dvema ognjema, zato so šli Volčani v begunstvo. Ko so se po treh letih vrnili, so jih čakale ruševine. Komaj so vas spet spravili pokonci, se je nanje usula fašistična črna drhal. Volčani in okoliške vasi tega niso najbolje sprejeli in so se poitalijančevanju uprli najprej z aktivnimi kulturnimi in družabnimi aktivnostmi. Ker pa ni zaleglo, so se zbrali še v celico gibanja T.I.G.R. pod vodstvom zavednega Antona Majnika. Da danes v Volčah nima spomenika ...
Pa je šlo spet vse k vragu in začela se je druga svetovna vojna. Nemci so iz maščevanja, ker so pobegli mongolski ujetniki pri pobegu iz kasarne na bližnjem Čiginjskem polju ubili dva okupatorja, že začeli požigati vas. A so si na srečo premislili in domačinom dovolili, da požar pogasijo. Ob koncu vojne so Volče pristale v coni A pod ameriško zasedbo. Po dveh letih preobilja v primerjavi z obubožano sosednjo cono B pa so začeli domačini tuliti, da belega kruha pa že ne bodo jedli. Menda so Američani kakor duhovi izginili čez noč. Vse drugo iz zgodovine nam je bolje poznano.
Danes Volče štejejo 570 duš in približno tisoč z drugimi vasmi in zaselki v krajevni skupnosti. Težko bi govorili o kakšnem arhitekturnem presežku in za vas skrbno izbirali presežnike o lepoti. Že zato, ker jo grobo seka državna cesta iz zgornjega Posočja proti Gorici ter Volčane deli na Gorenjce in Dolenjce. Lepoto ji daje spoštovanja vredna zgodovina, s katero se ne more vsak kosati. In zdrav utrip turističnega društva, športno-kulturnega društva, edinstvenega kulturnega društva Myra Locatelli, pevskega zbora, društva Mengore, lovske družine, čiginjskih čebelarjev ... Vaško športno igrišče lahko vikamo. »Šola še drži ljudi skupaj, igrišče še posebej. Zdaj se bomo lotili še obnove kulturne dvorane. Negovali bomo naše posebne stike s sosednjimi Benečani,« napoveduje Bizjak.
Obenem so Volče vas z veliko priseljenci iz republik nekdanje bratske države. »Spodbujali smo jih, da bi se med celoletnim praznovanjem tisoče obletnice predstavili tudi oni s svojo kulturo, a nam ni uspelo. Škoda,« meni kulturnik Zdravko Duša. O današnjih Volčanih pa v svojem slogu pove: »Poglejte, recimo, samo glavni volčanski lokal. Dokler je na njem pisalo gostilna ali pa picerija, ni nihče vstopil. Zdaj, ko piše šola, je pa polno. Ker v šolo je treba iti, v gostilno pa načeloma niti ne.«
