Tiskane izdaje
Doma z območja današnjega kliničnega centra je Vurnikovo stavbo, izstopajočo tako po lepoti kot velikosti, občudoval že med vojno na poti v šolo. Od znotraj jo je spoznal šele po vojni, ko so k vadbi vabili vsakogar. S sošolcem Rudijem Zieglerjem sta se odzvala v 4. razredu nižje gimnazije. Takrat je bil sokolski duh še zelo živ, se spominja, upoštevanje spodbudnih navodil starih telovadcev pa je kmalu rodilo prve uspehe. Leta 1951 je osvojil 2. mesto med mladinci 1. razreda na orodni telovadbi na republiškem tekmovanju, z Leonom Mesaričem, Brankom Drozgom, Janezom Podbojem in Petrom Modicem pa so še istega leta v Splitu med mladinci prvega razreda (do 18 let) slavili naziv državnih jugoslovanskih prvakov. Zupanc je posamično dosegel še 3. mesto. Leta 1953 je že nastopal za jugoslovansko reprezentanco in v mnogoboju v Splitu osvojil 5. mesto. Na Taboru je iz telovadca tekmovalca, ki je nastopal tudi na srečanjih in zletih, zrasel do vodnika vrste, vodnika mladinskega oddelka in nato mlajših članov, postal je načelnik za moške (strokovni vodja) in nazadnje še član uprave. Bil je tudi trener gimnastike, za svoje delo na področju športa pa mu je mesto Ljubljana leta 1994 podelilo nagrado Marjana Rožanca.
Bučno odmevalo v spalnici
Taborska stavba je med letoma 1964 in 1977 postala tudi njegov dom. Z ženo Marijo sta pomagala pri obnovi doma in zunanjega telovadišča, bila sta vodnika, pozneje tudi načelnika, telovadila sta tudi njuna otroka. Dodelili so jim približno sto kvadratnih metrov veliko stanovanje, ki je bilo urejeno po zgledu meščanskih. »Od ponedeljka do petka sva bila v telovadnici, ob sobotah in nedeljah sva sodelovala pri plesih, vmes so bile čajanke in druge prireditve. Tudi v drugih stanovanjih so živeli aktivni člani društva. Odlično smo se razumeli, si pomagali in se družili tudi na igrišču. Otroci so se igrali, mamice smo se ukvarjale z ročnimi deli,« opisuje utrip Marija Zupanc. Nepozabni so bili zlasti plesni vikendi, zaradi katerih je bučno odmevalo tudi v njuni spalnici, ki je mejila na dvorano. Plesi, ki so se ob sobotah razpotegnili skoraj do polnoči ter ob nedeljah do 20. ure, so privabljali množice. Vselej je prišel plesni mojster Adolf Jenko, pogosto s svojimi izurjenimi plesalci, pod njegovim vodstvom pa je vsa dvorana plesala četvorko. Marija Zupanc se spominja, da so morali za skladbe plačevati tudi tantieme. Sama je bila med članicami društva, ki so pobirale vstopnino in točile malinovec, moški so bili redarji. Plesi, ki so bili z drugimi prireditvami in državno dotacijo poglavitni finančni vir društva, pa so bili tudi priložnostni. Poleg lovskega, bančnega in srčkovega plesa so vsako leto priredili silvestrovanje in maškarado, na kateri je akrobatsko spretni Rudijev telovadni kolega Leon Mesarič kot klovn zabaval otroke.
Nikoli po stopnicah domov
Tudi 84-letni Leon Mesarič, ki na OŠ Toneta Čufarja Jesenice najmlajše še danes dvakrat na teden trenira akrobatiko in skoke z male prožne ponjave, pritrjuje, da so v mladostnih letih na Taboru telovadili, če je bilo le mogoče, cele dneve. Drugega tako ni bilo. Ko se je otoplilo, so se preselili na telovadišče pred dvorano. S taborsko dvorano se je prvič srečal leta 1948, ko se je vpisal na srednjo tehnično šolo v Ljubljani in bival v internatu na Vidovdanski ulici. »Naša peterka je bila nerazdružljiva. Vadili smo pod vodstvom starih sokolov in olimpijcev Staneta Derganca in Staneta Vidmarja in že leta 1950 osvojili 3. mesto v kategoriji 2. razreda mladincev,« pripoveduje. Tudi sam se spominja slavja zaradi skupinskega naslova jugoslovanskih prvakov v Splitu, sam je k uspehu dodal še 2. mesto med posamezniki. »Na splitskem nogometnem stadionu smo navdušili v značilnih sokolskih uniformah, temnih hlačah in belih majicah, ki sta nam jih posodila mentorja. Ti prvi koraki v gimnastiki, čeprav smo med gostovanjem spali v šoli, na klopeh in slami iz vseh jugoslovanskih republik, so bili zame najlepši čas mladosti. Vladala je neverjetna zagnanost za telovadbo,« se spominja. In to kljub skromni prehrani.
Konec sanj,
Oktobra 1954 se je vrnil v Ljubljano, na študij metalurgije. Tedaj je na Taboru tudi živel; v sobici podstrešnega stanovanja gospodarja društva Save Bense. »Vsak večer sem bil v telovadnici, tudi po takih celodnevnih maratonih pa sem se do svoje sobice iz telovadnice dvignil po petmetrski vrvi le z rokami. Tudi spustil sem se vselej po njej, nikoli po stopnicah,« opisuje svojo zagnanost. Do leta 1960 je v taborski dvorani treniral vsak dan, najprej dečke mladinske skupine, ko je ob študiju končal še srednjo baletno šolo, pa je prevzel dekleta. Od Tabora se je poslovil, ko se je po diplomi leta 1960 in služenju vojaškega roka zaposlil v železarni na Jesenicah, a je treninge deklic nadaljeval v tamkajšnjem društvu Partizan. Za svoje delo v športu je bil večkrat odlikovan.
Celo na olimpijske igre v Rim
V njegovi nekdanji telovadni vrsti pa je bil Franc Mihelič, ki ga je na Tabor vpeljal sokrajan iz Dolskega in takratni jugoslovanski reprezentant Karel Janež. »Od leta 1953 sem živel v Ljubljani in od tedaj treniral orodno telovadbo. Po približno dveh letih sem moral na služenje vojaščine v Pulj, a sem imel srečo. S prijateljem Francijem Jakopičem sva prišla na športni oddelek, tako da sva vodila športne tečaje za oficirje. S slovenskim oficirjem Julijem Kosom smo pripravljali na zlet ob dnevu mladosti v Beogradu leta 1959 kar 650 vojakov mornarjev. Poleg tega sva trenirala in učila tudi v puljskem Partizanu,« pove.
Po vrnitvi je na Tabor pripeljal še Jakopiča, s katerim sta uvedla tako imenovane vaje z vesli, ki so jih izvajali v mornarici, vključili so jih tudi v nastop v Ljubljani leta 1960. Na orodjih so bili aktivni šestkrat na teden po tri ure, ob nedeljah tudi po osem. »Tabor mi je bil kot drugi dom in nam je omogočil celo ogled mnogoboja na poletnih olimpijskih igrah v Rimu. To je bilo res nekaj posebnega v tistih časih!« se spominja. Sam se je uvrščal med najboljše telovadce na tekmovanjih proti Mariboru, leta 1960 je bil okrajni ljubljanski prvak med člani 1. razreda. Dve leti zatem sta se z Jakopičem zaradi dela odselila v Švico in nadaljevala v tamkajšnjem telovadnem društvu Status, za katero sta naslednjih šest in sedem let nastopala in tekmovala.
