Vsi morajo špilati in peti tako, kot Andreja maha

Impoljca je dom, kjer živijo drugačni ljudje. Prijazni, sproščeni, veseli. Zrušijo vse stereotipe o osebah s posebnimi potrebami. Naučili so se zaigrati in zapeti 38 pesmi, zaplesati znajo deset ljudskih plesov, imeli so že več kot štirideset nastopov. O njihovi glasbeni skupini Barve sveta so posneli celo film.

Kako oskrbovanci v Impoljci glasbo živijo, ustvarjajo in delijo drug z drugim, smo preverili pri njih doma. Že zgodaj zjutraj je po atriju odmevalo petje, pomešano z spodbudnimi besedami vodje, kar duše, glasbene skupine Andreje Homan Ban, ki je sicer v domu fizioterapevtka. Takole je povedala: »Začeli smo 15. aprila 2002. V skupino je vključenih dvajset stanovalcev doma in pet mentorjev, delamo pa po metodiki Heinricha Ullricha iz Nemčije, profesorja na šoli s prilagojenim programom v Frankentalu, ki nam je izdelal te instrumente. Posebna glasbila so označena z barvami in prilagojena na barvni notni sistem, ki omogoča našim glasbenikom, da se naučijo igrati na glasbila in vključijo v orkester. Imamo citre, metalofon, cevne zvončke, base, bendžo in akordne citre. V skupini tudi pojemo, poslušamo glasbo, plešemo, telovadimo, se pogovarjamo, nastopamo, praznujemo, oživljamo slovensko kulturno dediščino, predvsem ljudske pesmi, plese in običaje. Obudili smo običaj oferanja, podoknice za god ter vasovanja oziroma podoknice dekletom. Oskrbovancem in zaposlenim sodelovanje v skupini pomeni sprostitev, radost in veselje.«

Nobenega dvoma ni, da je govorila resnico. »Ste vi iz Ljubljane,« so zvedavo spraševali oskrbovanci doma Impoljca, potem ko so komaj (do)čakali obisk novinarke in fotografa. »Od katerega časopisa ste? Aja, od Dela. Je to tisti velik časopis? Bomo na televiziji, ali samo v časopisu,« so se vrstila vprašanja, dokler niso ponosno pristavili: »Tudi mi gremo v Ljubljano. Veste, film smo snemali, zdaj si ga gremo pa tja ogledat. Za cel avtobus nas bo.«

Od glasbe do filma

Ob deseti obletnici delovanja domske glasbene skupine Barve sveta so leta 2012 posneli film z naslovom Bogastvo v različnosti, ki ga bodo danes ob 11. uri zavrteli v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča. »Skozi film je predstavljena pot našega glasbenega ustvarjanja in življenja z glasbo. V oskrbovance je glasba zarisala pomembne sledi, zaradi njih je vsak bolj bogat, vedoželjen, vesel, razigran, povezan z drugimi in predvsem bolj srečen. Glasba deluje čudežno in preseneča s svojim univerzalnim jezikom,« je poudarila Andreja Flajs, direktorica Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca iz Sevnice pri Krškem in dodala: »Kot ste videli, pri nas živijo ljudje, ki zaradi različnih življenjskih okoliščin ne morejo bivati v domačem okolju. Skušamo jim priskrbeti čim bolj domačno bivanje s celovito, prilagojeno, oskrbo in jim ponuditi prostor za življenje po meri človeka. Naš dom je že dolgo dom ustvarjalnih posameznikov, vseživljenjskega učenja in skupnega zorenja. To se odraža v vsakdanjiku stanovalcev in zaposlenih. Zelo so ustvarjalni. Njihovi izdelki iz lesa in likovna dela so prave umetnine, še zlasti pa uživajo v glasbeni dejavnosti. Skupina Barve sveta je gotovo edina skupina te vrste v Sloveniji, verjetno tudi na svetu. Decembra 2008 so jo v Cankarjevem domu predstavili kot primer dobre prakse, ob deseti obletnici pa so šli v tudi v pravi studio, posneli nekaj pesmi in jih izdali na zgoščenki.«

V vseh letih delovanja se je v skupiniji zvrstilo 36 oskrbovancev in devet mentorjev. Veliko vaj je potrebnih, da glasba zveni tako kot mora. »Vadimo vsak ponedeljek zjutraj v dveh orkestrih. V prvem so pevci, v drugem instrumentalisti. Pomagajo jim mentorji, naši terapevti. To počnejo prostovoljno, zunaj svojih delovnih nalog. Glasbenikom s paličico pokažejo vsako noto, ki jo morajo zaigrati. No, pred nastopi seveda intenzivneje vadimo še vsak inštrument posebej, pa tudi skupnih vaj je nekoliko več,« je povedala Andreja Homan Ban, glasbeniki in mentorji pa so pokazali, kako ta reč deluje.

Nihče nima treme

Ni videti enostavno. Kako osebam s posebnimi potrebami to uspe? »Brez težav. Glasba se mi dopade. Že v osnovni šoli sem rada prepevala. Ko pa sem hodila čistit v glasbeno šolo, sem rada špilala klavir,« se je pohvalila 53-letna Irena Župnek iz Šentjurja pri Celju, ki je pri Barvah sveta že od vsega začetka in igra citre. Tudi 45-letni Peter Košak je že dvanajst let v skupini, igra pa base: »Zelo rad imam glasbo. Narodno zabavno, pa zabavno tudi. Veliko mi pomeni, da lahko igram tukaj. Naučil sem se not, ampak zdaj znam že precej pesmi kar iz glave. Lepo špilamo in lepo igramo. Veselim se nastopov. V bistvu jih tako dobro zvadimo, da nihče od nas nima treme.«

Brežičan Slavko Živič jih šteje 65, skupini pa se je pridružil pred osmimi leti, kot ga je spomnila Andreja. »Lepa doba, kajne,« je rekel in nadaljeval: »Rad pojem in rad se družim. Tukaj je dobra klapa. Čeprav vadimo zgodaj, ni nobenih težav z vstajanjem. Če v domu kdo praznuje, mu oferamo ali zapojemo podoknico. Ljudje so veseli in nas pogostijo s kakšnim sokom. Verjemite, da bi mi bilo tu dolgčas, če ne bi pel v skupini. Prej pa sem 18 let igral rokomet.«

Za zgovornejšo se je izkazala tudi Štefka Medvešek. »Andreja, kako dolgo sem pa že jaz zraven,« je vprašala mentorico in se potem sama spomnila: »Kakšnih pet, šest let. Pojem. Vse glasove, kar hočete. Andreja me je povabila in sem zelo vesela, da sem tu. Zelo rada tudi plešem. Če je kakšna muzika me kar dvigne. Mentorica izbere pesmi, ki jih pojemo. Kakšna dva meseca vadimo, potem pa lahko že nastopamo. To mi je zelo všeč.«

Pomembna je le volja

Andreja Homan Ban je ob tem poudarila, da so nastopi zelo pomembni za samopodobo oseb s posebnimi potrebami in imajo posebne terapevtske učinke: »Glasba je od vseh zvrsti umetnosti najbolj abstraktna, slišiš jo in že je ni več. Vendar kot taka, seže najgloblje v človekovo dušo. V sozvočju z gibanjem in plesom te vsega prevzame. Naše življenje je ritem, urejeno sosledje napetosti in sproščenosti, ki se izmenjujeta v določenem zaporedju, v nekem redu. Ta red pa je v glasbi in plesu najmočnejši. Preko glasbe in plesa tako poteka učenje za življenje. Čeprav rezultatov glasbenih aktivnosti ne moremo meriti kvantitativno, učinke s pridom uporabljamo v terapevtske namene, za dobro počutje, boljši govor, lepše obnašanje, razvijanje socialne pripadnosti, sodelovanja, muziciranje pa odpira tudi senzibilne centre za sluh, vid in mišično gibalni sistem. Pridobljene spretnosti in znanja uporabljamo pri vseh dnevnih dejavostih in opravilih.«

Vsak oskrbovanec doma je dobrodošel v glasbeni skupini. Kako? Ni nobenih avdicij? »Nobenih avdicij nimamo. Pomembna je le volja. Vsakogar vzamemo. Pripravimo glasbene pripravnice, da jih naučimo, kar dolgoletni člani skupine že znajo. Doslej smo imeli že pet takšnih pripravnic. Nekateri so pač onemogli, drugih ni več med nami. Kaj hočemo, leta so tu,« je pripomnila Homan Banova, na vprešanje, kaj storijo, če v zborčku kdo fuša, pa smeje odgovorila: »Saj pri nas nihče ne fuša. Tako pač uredimo. Ne boste verjeli. Sicer pa morajo vsi špilati in peti tako, kot jaz maham. Kajne?«

Glasba odpira čustva

S to pripombo je zbudila vrsto pevcev, ki so hoteli v živo dokazati svoje glasovne sposobnosti. Najprej je 54-letni Mirko Uhan iz Ponikev pri Trebnjem zapel Slakovo uspešnico V dolini tihi je vasica mala, potem pa po vzoru predgovorcev povedal: »V skupini sem gotovo že deset let, kajne Andreja. Pravzaprav ne, prišel sem za Slavkom, torej bo kakšnih šest let. Rad pojem in v skupini se zelo dobro počutim. Znam igrati tudi na zvončke, pa bendžo. Vse znam igrati, tudi na kitaro in harmoniko. Rad imam oskrbovance in rad imam lepe punce. Joj, kako jih imam rad. Vas bi kar domov odpeljal, ampak zdaj ne morem, ker bom nastopal po Kanadi in Ameriki. Rad bi veliko zaslužil in imel lepe punce. Pa po Nemčiji, Italiji, na Tirolskem, po Romuniji in Bolgariji, pa na Japonskem bi tudi rad pel! Velika turneja bo. Solo. Z Romanom Strajnerjem bova šla. Skupaj pojeva. O, se zelo dobro ujameva skupaj. Škoda, da je zdajle odšel, če ne bi naju slišali. Obvestil vas bom o turneji. Bi šli z nama v Kanado in Ameriko? Novinarka bi nama prav prišla!«

No, tako prijaznega in spogledljivega povabila pa že dolgo nisem dobila! Mentorji so se ob tem ponosno muzali. Delovna terapevtka Tatjana Kolar, ki pri Barvah sveta kaže note je pripomnila: »Vidite, kako glasba povezuje in odpira čustva,« njen kolega Gorazd Pavčnik pa je dodal: »Nič nam ni težko, saj nas žene izjemno veselje stanovalcev in njihov osebnostni napredek. Glasba pa je tudi sicer pomemben del mojega življenja, tako da je pomoč v tej skupini le logično nadaljevanje.«

Medtem se je s stola pognal Slavko, se približal in v diktafon povedal: »Veste v katerem ansamblu prepeva Gorazd? Pri ansamblu Topler.« Gorazd pa takole: »No, hvala, Slavko, dobro reklamo si mi naredil!« A Slavko se ni ustavil. Ponosno je dodal: »Naš drugi mentor, Gregor Oblak, vodi domski pevski zbor, v Sevnici pa ima zasebno harmonikarsko šolo.« Gregor se je ob tem le nasmehnil, vstal, raztegnil meh, vsi člani glasbene skupine Barve sveta pa so se postavili v pare in za konec obiska še poskočno zaplesali.