Tiskane izdaje
Verbalnega stika z avtorjema blagovne znamke I Like Tofu ni težko navezati. On je po izobrazbi ekonomist, ona oblikovalka, skupni pa sta jima pot in zgodba, na katero sta se z I Like Tofu podala septembra 2014. »Tofu nama je bil tako všeč, da sva se kar nekaj časa pogovarjala o tem, ali bi lahko postal tudi najina blagovna znamka. Seveda sva želela narediti nekaj svojega, nekaj novega in malce drugačnega. To je bilo tudi tisto, kar sva že ves čas želela uresničiti s svojim delom. Oba sva namreč delala v marketingu, pred dvema letoma in pol sva se specializirala za živilsko industrijo,« pojasni Matic Batagelj, doma iz Ajdovščine, ki z Anjo Korenč trenutno živi (in uresničuje zanimive nove ideje) v Novi Gorici.
»Zakaj od vse hrane prav tofu? Poleg tega, da nama je bil izredno všeč kot tržni produkt, je bilo ključno tudi spoznanje, da sta veganska in vegetarijanska hrana v Evropi in po svetu čedalje bolj priljubljeni, k čemur brez dvoma prispevajo tudi opozorila, naj uživamo manj mesa in hrane živalskega izvora. Zato je bila odločitev za projekt lažja. Se pa zanj nikoli ne bi odločila zgolj zato, ker bi v njem videla dobro poslovno priložnost. Produkt, ki ga prodajava, nama mora biti tudi všeč. Le tako ga imaš lahko rad, le tako lahko daš vanj sebe ter od njega ne nazadnje tudi živiš. Omejila sva se na osem okusov. Idej je bilo še veliko več, a je bilo že teh osem kar precejšen zalogaj. Za zdaj se dobro prodajajo: noben okus ne izstopa, po drugi strani pa v osmerici tudi ni takega, ki bi se občutno slabše prodajal,« poudari sogovornik.
Velika želja je britanski trg
Največ svojih tofujev prodata italijanskim sosedom, kjer bi rada še razširila mrežo trgovin z blagovno znamko I Like Tofu. »Tako bi prodane količine lahko še nekoliko povečali, hkrati pa bi s tem še bolj optimizirali proizvodnjo in distribucijo. Čeprav morava priznati, da je projekt dobičkonosen že zdaj, s čimer sva seveda zelo zadovoljna,« prizna Matic Batagelj, ki upravičeno optimistično zre v (poslovno) prihodnost. »V Italiji je I Like Tofu zdaj prisoten v dveh trgovskih verigah: v Coop oziroma Coop Aliansa 30, ki je v Italiji največja, ter v supermarketih Maxi. Najbolj v Furlaniji - Julijski krajini, pokrajini Veneto in v Coopovi mreži v Bologni. Prav tam naj bi bilo najboljše testno območje za najine proizvode, po trenutnih informacijah pa so s prodajo zelo zadovoljni. Držimo pesti, da bi to pomenilo tudi razširitev prodajne mreže,« pravi.
In kako je še ne tridesetletnikoma iz Slovenije uspel preboj v tako veliko tujo trgovsko mrežo? »Imela sva zelo dobro pomoč pri partnerjih, ki so prevzeli nalogo prodajnega dela v Italiji. Z Anjo pa sva imela čas in energijo, da sva delala tisto, kar sva morala, se pravi, razvijala blagovno znamko in končni proizvod. Torej tisto, kar znava najbolje. Je pa po drugi strani tudi res, da morava veliko stvari še vedno postoriti sama. Trenutno si namreč ne moreva privoščiti, da bi plačala deset ljudi, ki bi delali za naju.«
V Sloveniji si je I Like Tofu že utrl pot na blagovne police nekaterih specializiranih trgovin v Novi Gorici in Ljubljani, svojo prisotnost pa nameravata avtorja blagovne znamke v domovini še okrepiti.
»Pogovori za prodajo najinih tofujev so že stekli na Hrvaškem in v Skandinaviji, vendar je ta proces dolgotrajen in bo trajal še vsaj eno leto. Velika želja je britanski trg, saj je na njem največ inovacij v prehrani in je zato tudi največji izziv. Na tem trgu lahko res pokažeš, koliko si vreden. Iz Francije so naju že poiskali, za sodelovanje se dogovarjava tudi z drugimi državami, a na konkretne rezultate še čakava. Pričakujeva, da se bo to v kratkem spremenilo,« napoveduje Batagelj.
A njun uspeh je mogoče meriti tudi tako, da je I Like Tofu ena redkih slovenskih živilskih blagovnih znamk, ki jim je uspelo prodreti vse do Bologne. Ko beseda nanese na to, ali se Slovenci navdušujemo nad bioprehrano in veganstvom, Anja Korenč prikimava, da se ti sodobni trendi prehranjevanja čedalje bolj razvijajo tudi pri nas. K čemur, jasno, prispeva ozaveščenost ljudi, naj jedo manj hrane živalskega izvora in naj pred nakupom preletijo deklaracijo na izdelku.
So njuni tofuji visokocenovni? »Lahko si jih privošči vsak. Saj tofuja najbrž ne jemo prav vsak dan?« na vprašanje z vprašanjem odgovori njen partner.
Vsaka surovina
Na vprašanje, kako dolgo je pri njiju trajala pot od ideje do njenega prenosa v proizvodnjo biološke hrane, pa odgovarja: »Od vsega začetka sva bila podjetniško naravnana. Po končani fakulteti nisem šel iskat službe v podjetje, ampak sem se želel samozaposliti in ubrati svojo poslovno pot. Potem se mi je pridružila še Anja. Med delom sva se veliko naučila: o živilstvu, o marketingu, ona še o oblikovanju oziroma produciranju vizualnih elementov, dizajna, fotografije ... Tako sva dobila osnove, da sva lahko sploh začela svojo zgodbo.«
Samo dobra ideja je premalo
Pa danes tako razmišlja celotna generacija mladih, ki se z diplomo v žepu odpravijo iskat svojo priložnost v širni svet? »Nekateri že na fakulteti niso vedeli, kaj bi. Ko jo končajo, imajo resda diplomo, a to nikakor ne zadostuje. Kaj hitro lahko padeš v črno luknjo in začarani krog, če ne veš zelo dobro, kaj bi hotel delati. In če sam ne boš poskrbel zase, tudi drugi ne bodo,« odgovarja Anja Korenč. Matic Batagelj se spomni filma, v katerem je eden od protagonistov povedal tisto, čemur pritrjuje tudi sam. »Na svetu je ogromno ljudi, ki imajo dobre ideje. Problem je, da se zelo redki zares zavzamejo, da bi iz ideje tudi nekaj naredili. Brez vztrajnosti ne prideš do cilja.«
Vsakega od osmih okusov I Like Tofu v domiselno zasnovani embalaži zaznamuje svoja barva, vse skupaj pa se zlivajo v mavrico. »Pri I Like Tofu se nismo oddaljevali od forme klasične škatle pravokotne oblike, a smo škatlo izdelali v obliki papirnate vrečke, ki je že po videzu malce višja, da jo ljudje opazijo. Nanjo sem dodala še unikatne ilustracije, ki govorijo o sestavinah v tofuju, vsakemu okusu pa sem določila svojo barvo. Barve vseh osmih škatlic se prav prelivajo,« svojo idejo opiše Anja Korenč.
Njena mavrica je prepričala še marsikoga, saj se je lani uvrstila med finaliste 7. Bienala vidnih sporočil Slovenije. In še nobeden od tistih, ki so zanimivo kreacijo uzrli, menda ni rekel, da ga – podobno kot tofuji v njej – ne zanima.
