Tiskane izdaje
Žogica Marogica kiparke Ajše Pengov, ki je na ljubljanski lutkovni oder priskakljala že leta 1951 in je bila v službi na odru neprekinjeno dolgih 63 let, je pred kratkim skupaj z Zmajem Tolovajem ter dedkom in babico za vedno pristala v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu. Gledalce v Lutkovnem gledališču Ljubljana bo odslej razveseljevala njena na prvi pogled povsem enaka dvojnica.
»Zanimivo je bilo videti, kako je Žogica Marogica, ki je do konca lanskega leta na odru živela polno življenje, že naslednji hip postala dragocena kulturna dediščina, s katero je bilo treba delati v rokavicah,« je Ajda Rooss, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) in soavtorica postavitve stalne razstave Lutkovnega muzeja (skupaj z Nadjo Ocepek), opomnila na eno najbolj priljubljenih marionet v več kot stoletni zgodovini slovenskega lutkarstva (četudi je v resnici junakinja češkega avtorja Jana Malíka). Toliko časa je lahko igrala na odru tudi zato, ker je izdelana iz lesa, medtem ko je nekatere druge slavne junakinje tako načel zob časa, da jih v muzejskih vitrinah ni mogoče uzreti. Med njimi so tudi znamenite zverinice iz Rezije Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), ki jih je iz penaste gume zasnovala arhitektka in lutkovna ustvarjalka Breda Varl in so otroke v 70. letih prejšnjega stoletja razveseljevale s televizijskih ekranov. Vsaj tam so se ohranile do danes, zato stolčki v muzeju vabijo k obujanju spominov.
Predstava se začenja!
Spominov bodo na 320 kvadratnih metrih, kolikor obsega razstavni prostor, lahko deležni predstavniki različnih generacij, saj se pripoved o zgodovini slovenskega lutkarstva začenja pri Milanu Klemenčiču, slikarju, kostumografu, scenografu in fotografu, ki je s svojo prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču leta 1910 – tedaj še v domači dnevni sobi v Šturjah pri Ajdovščini ob svetlobi petrolejk – utemeljil slovensko lutkovno gledališče in lutkovno umetnost. Kakšno vznemirjenje je z gramofonom in zvončkom ustvaril pri gledalcih, obiskovalcem muzeja poustvari pogled na mini oder s prizorom iz predstave Kralj Lavrin Franza Poccija, ki se skriva za vratci z napisom: »Pohiti, predstava se začenja!« Dve najslavnejši Klemenčičevi predstavi, Doktor Faust in Sovji grad, z dobrih deset centimetrov velikimi marionetami in odrsko odprtino, veliko 50 x 30 centimetrov, bodo predvidoma od jeseni redno uprizarjali v gledališču na Ljubljanskem gradu. »Čeprav za prvo slovensko lutkovno predstavo šteje Mrtvec v rdečem plašču, je družina Ipavec na svojem domu v Šentjurju že leta 1889 igrala marionetne predstave, do leta 1890 pa so v tem kraju delovala tri marionetna gledališča, toda igrali so s kupljenimi lutkami in scensko opremo, ki so jih doma dodelali,« je opomnil Matjaž Loboda, režiser, dramaturg in igralec, s katerim smo se sprehodili po razstavljeni lutkovni zgodovini.
Repliko glavnega junaka Sovjega gradu Gašperčka Larifarija obiskovalci lahko primejo tudi v roke, pri čemer je Matjaž Loboda dodal, da ju z originalom loči predvsem tehnološka izpopolnjenost. »Klemenčič je svojim prvim lutkam, da bi jih lažje animiral, izdelal svinčene nogice, pri Faustu pa so bile lutke z izjemo glave v celoti svinčene, s čimer so dobile pravo težišče in postale bolj vodljive. Znani tehnolog LGL Ciril Jagodic je pozneje lutkine noge in roke navezal na tako imenovani nesončni nitki, kar pomeni, da je z isto potezo mogoče premakniti eno in drugo roko ali nogo, medtem ko je bilo pri Klemenčičevi navezavi treba potegniti vsako nitko posebej,« je sogovornik opisal enega na prvi pogled skritih primerov v razvoju slovenske lutkovne umetnosti.
Ta je v muzeju razdeljena v dva vsebinska sklopa oziroma dve nadstropji, prelom med njima pa pomeni leto 1968, ko je umrl Jože Pengov, utemeljitelj sodobnega lutkovnega gledališča in vodja ljubljanskega Mestnega lutkovnega gledališča (današnjega LGL), vrhunski lutkovni ustvarjalec tako v evropskem kot svetovnem merilu.
Lesene najbolje ohranjene
Prvi del muzeja se začenja s Klemenčičevim Mrtvecem v rdečem plašču in končuje s Pengovovim ustvarjalnim vrhuncem, Maeterlinckovo Sinjo ptico, v likovni podobi znanega slikarja in grafika Franceta Miheliča, za katero je leta 1965 dobil Prešernovo nagrado. Žal so se ohranila samo vrata iz Dežele Noči, vse drugo pa je skupaj z Zvezdico Zaspanko slikarke Mare Kralj zgorelo v nesrečnem požaru leta 1972. A med tema mejnikoma stoji še nekaj pomembnih poglavij, ki so ohranjala kontinuiteto slovenskega lutkarstva. Sokolsko lutkarstvo, ki se je pod češkim vplivom razvilo v sokolskih društvih tudi na naših tleh in se je do leta 1939 ponašalo s kar 47 amaterskimi marionetnimi odri, zastopajo tri lutke. Sledijo junaki partizanskega lutkovnega gledališča, katerih dvojnike je v predstavi ob letošnji 70. obletnici konca druge svetovne vojne obudil režiser Robert Waltl, nato pa vse tiste lutkovne ikone od Žogice Marogice, Zvezdice Zaspanke in Ostržka do Zlate ribice in Male čarovnice, ki so slovensko lutkarstvo pod taktirko Jožeta Pengova uveljavile tudi v evropskem kulturnem prostoru. Med eksponati so bile po besedah restavratorke Zale Kalan, ki je v okviru na novo vzpostavljene restavratorsko-konservatorske lutkovne delavnice obnovo gradiva začela avgusta lani, najbolje ohranjene lesene lutke, najslabše pa glave sokolskih lutk iz papirne kaše. »Ta je sprhnela, zato je bilo veliko kitanja in demodeliranja, le pri klovnu, kjer nismo imeli referenčnih fotografij, nismo na novo izdelovali ne nosu ne oblačil,« je Zala Kalan povedala ob lutki klovna, pri kateri je skozi manjkajoči nos mogoče (deloma) pokukati v notranjost glave. Pri sokolskih lutkah so manjkala tudi vodila, ki sta jih skupaj z lutkovnim tehnologom Mitjo Ritmaničem rekonstruirala s pomočjo skic v sokolskih revijah. Z večine lutk in njihovih oblačil je bilo treba odstraniti umazanijo ter z demodeliranjem in retušo odpraviti odrgnine in udrtine. »Vrata Sinje ptice smo samo očistili, ker so bila pobarvana z UV-barvami, toda na žalost njihove prvinskosti ne moremo prezentirati, saj UV-svetloba najbolj škodi vsem materialom in je zato neprimerna za muzejski eksponat,« je dodala restavratorka, Matjaž Loboda, ki je tudi sam sodeloval pri predstavi, pa je razkril, da je bilo res fascinantno videti, kako so Miheličeve pošasti (s pomočjo UV-svetlobe) žarele v temi.
Pomembna osebnost tega obdobja je bil tudi etnolog dr. Niko Kuret, raziskovalec in veliki poznavalec lutkovne umetnosti vse od ljudskih začetkov. Na oder je po nemškem in češkem vzoru pripeljal šaljivega Gašperčka sprva kot slušno, radijsko igro (brez lutk), med vzponom nacizma pa ga spremenil v slovenskega junaka, Pavliho, ki je na Radiu Ljubljana združil Pavlihovo druščino (z Jožetom Pengovom, Milo Kačič, Franetom Milčinskim Ježkom in Jožetom Zupanom). Ob koncu 30. let so naredili še oder in lutke, v radijski studio pripeljali otroke in v živo prenašali lutkovne predstave. Nato je iz »druščine« nastal Pavlihov oder, ki se je kot prvo gledališče ročnih lutk v Ljubljani leta 1940 predstavil v Beli dvorani Hotela Union. Njihovo nadaljnje umetniško delovanje je prekinila vojna. Loboda med razstavnimi eksponati pogreša lutke javanke in mimične lutke, ki so na odru zamenjale že nekoliko izpetega Pavliho in v Pengovovih postavitvah uveljavile nove vsebine in uprizoritvene možnosti.
Tehnološke novosti
S Pengovovo smrtjo se začenja novo poglavje, ki ga prikazuje zgornji del muzeja. Posvečeno je pomembnim predstavam vse tja do leta 1990, ki so prinesle tehnološke novosti ali pa so bile pomembne zaradi svoje estetske vrednosti in so štele za uprizoritvene novosti. »V sredini 60. let so se pojavili tudi novi materiali, predvsem penasta guma, zaradi katere smo imeli največ težav prav pri pomembnih zgodovinskih mejnikih tega obdobja, saj se lutke zaradi neobstojnega materiala niso ohranile,« poudarja Ajda Rooss.
V LGL je Pengova nasledil Matjaž Loboda, ki je s tem gledališčem začel sodelovati že v 50. letih, sprva kot igralec animator, med letoma 1968 in 1976 je bil umetniški vodja gledališča in dramaturg, od leta 1977 pa je deloval kot dramaturg in režiser. »V lutkovno umetnost sem skušal pritegniti slovenske avtorje, tako literate kot likovnike: Svetlano Makarovič, Franeta Puntarja, zatem še Milana Deklevo, Borisa A. Novaka, Milana Jesiha ...« pripoveduje Loboda, muzejske vitrine pa ob teh imenih prikazujejo še lutke pomembnih slovenskih likovnikov od Tomaža Kržišnika (Zlata ptica, 1974), Marlenke Stupica (Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, 1975), pri kateri je režiser Matija Milčinski eksperimentiral s filmsko projekcijo, Melite Vovk (Kralj Matjaž in Alenčica, 1976) do Toneta in Mare Kralj (Pravljica o carju Saltanu, 1985) in Jožeta Tisnikarja (Mrtvec pride po ljubico, 1986). Za prelomno šteje Mlada Breda po likovni podobi Jožeta Ciuhe, ki si jo je mogoče ogledati na posnetku. Bila je prva lutkovna predstava na programu osrednjega dramskega gledališča, v kateri so skupaj z lutkami nadnaravne velikosti na odru nastopili tudi dramski igralci. Animirali so jih od zunaj in vstopali vanje. Leta 1974 je bilo ustanovljeno drugo poklicno lutkovno gledališče – Lutkovno gledališče Maribor (njihova prva predstava je bila Leteča krava), zadnja desetletja 20. stoletja pa so bila obdobje velikega razvoja in razmaha lutkovne ustvarjalnosti z novimi poklicnimi lutkovnimi skupinami in gledališči s sodobnimi in samosvojimi lutkovnimi izrazi, tudi za odraslo publiko.
Z odprtjem Lutkovnega muzeja - arhitekturno so ga zasnovali v biroju Ambient, notranjo opremo pa sta oblikovali arhitektki Ana Struna Bregar in Lenka Kavčič - so se sklenila prizadevanja, ki so tlela že od sredine 80. let prejšnjega stoletja, sogovorniki pa se strinjajo, da je tudi dobrih tristo kvadratnih metrov premalo za prikaz bogate zgodovine slovenskega lutkarstva, zato so jo dopolnili s spremljajočimi multimedijskimi vsebinami. Je pa izkušnje vseh nekdanjih in zdajšnjih lutkovnih ustvarjalcev mogoče vsaj deloma izkusiti, denimo, z vzponom na most, na kakršnem stojijo animatorji, kadar igrajo z marionetami na dolgi navezavi, na primer v predstavah Spet Kosovirji!, Vila Malina ali Alica v Čudežni deželi. Na lesenem zmaju, maskoti muzeja, ki visi pod stropom in ga je tako kot druge lutkovne avtomate vse od vstopne postaje vzpenjače izdelal Silvan Omerzu, bo že v kratkem mogoče preizkušati osvetljevanje in ozvočevanje, na treh različnih odrih istega avtorja pa različne lutkovne tehnike; senčne in ročne lutke ter marionete. Kdor želi pokukati v prihodnost, pa se lahko preizkusi v animaciji Palčice Mini teatra, prvi virtualni lutkovni predstavi pri nas.
