Tiskane izdaje
Najbolj vznemirljivo bo že prvi dan, v petek, saj se obetata uradna meritev in (najverjetneje) razglasitev rekorda, ki bo, če bo, v Guinnessovo knjigo rekordov vpisan kot največja čokolada na svetu.
Ko smo te dni pokukali skozi vrata njihove delavnice, je bilo mogoče vsaj približno spoznati, kako veliko nalogo, težko kar tono in 450 kilogramov, so si zadali, četudi bi človek na bežen pogled težko sklepal, da so sredi največje vneme za laskavi podvig.
Zanj bo desetčlanska ekipa Čokoladnice Cukrček skupaj žrtvovala skoraj 14 dni oziroma okoli 300 ur dela, najbolj mukotrpno opravilo – »lepljenje« 50-gramskih tablic s čokolado v eno veliko čokoladno tablo na velikem odru – pa osem zaposlenih čaka jutri in pojutrišnjem. Največja čokolada na svetu bo predvidoma končana v petek do 12. ure.
Nabolj mukotrpno opravilo: »lepljenje« 50-gramskih tablic v eno samo veliko čokolado. Fotografije: Aleš Černivec
Vliti, porazdeliti, ohladitiNapev z radia se je izgubljal v hrupu, ki so ga v delavnici povzročali stroji, pred njimi pa je bilo opaziti le fanta in dekle, ki sta plastične modele hitela nastavljati curku tekoče čokolade. »Za izdelavo čokolade velikanke, ki bo po okusu enaka naši najbolj poznani mlečni čokoladi z 38-odstotnim deležem kakava, smo od prejšnje sobote organizirali delo v dveh izmenah; zjutraj s po tremi delavci, popoldne s po petimi. Praviloma je eden vlival pri tem aparatu, drugi pri drugem, tretji jih je jemal iz hladilnika in jih pakiral v škatle, preostala dva pa sta se ukvarjala še z drugimi našimi izdelki tako za prodajo na festivalu kot v naših trgovinah,« je pojasnila Anjeza Barbatovci, v čokoladnici (oziroma podjetju Benedict) pristojna za prodajo in trženje. Kot je dodala, so si kot družinsko podjetje z mlado ekipo tako kot v prejšnjih letih tudi letos izbrali izziv, tokrat pa bi z njim radi dokazali, da tudi v Sloveniji lahko izdelamo največjo čokolado na svetu. Še največ težav so imeli z iskanjem ustrezne lokacije, potem so se za sodelovanje domenili z radovljiškim Festivalom čokolade.
Iz treh topilnih aparatov je tisti hip lila gosta sladka snov v treh barvah, skrajno levo v rdeči, ki je namenjena izdelavi prihajajočega izdelka te sezone – čokoladni šminki –, zraven v beli in naposled še v mlečnočokoladni, kjer je imel polne roke dela vodja izmene Dušan Karan. Ob topilniku, ki je enakomerno zlival čokoladno maso, je pojasnil, da je v talilnem kotlu 42 stopinj Celzija, ko pa čokoladna zmes potuje proti iztočni cevi, se ohladi na 30 stopinj Celzija. In tako topla priteče tudi v model, kjer se spremeni v tablico.
V talilnem kotlu je 42 stopinj Celzija, ko pa zmes potuje proti iztočni cevi, se ohladi na 30 stopinj.
»Ko je čokolada vlita v model, jo je treba postaviti še na te grabljice, da se masa z vibriranjem enakomerno porazdeli, nato pa gre na ohlajanje v hladilnik. V dvajsetih minutah do ene ure se ohladi na tri oziroma štiri stopinje Celzija,« je pojasnil.
To je dovolj za zlaganje v škatle. Zanikal je, da bi jim po začetnem zagonu motivacija padla, vendar jih stres še utegne zajeti dan ali dva pred koncem, kot se to običajno dogaja tudi pri drugih naročilih. »Tudi pri potegovanju za Guinnessa je za nas največji izziv prav to, da bomo vse izpeljali v odmerjenem času,« je še pristavil.
Novi modeli
Ko je iz modelov stresel 360 kloniranih čokoladnih tablic, je bil čas za nov krog vlivanja in hlajenja, ki traja uro in pol, v tem času pa je treba zamešati novo količino čokoladne mase za vlitje v topilnik. Tudi to vzame od pol ure do eno uro, zato je za zagotavljanje neprekinjenega procesa dobrodošla pomoč sodelavcev.
Pa so že na začetku vedeli, kako se sploh lotiti izdelave rekorderke? »Imeli smo svojo vizijo, a so zahteve iz Guinnessove knjige rekordov vse obrnile na glavo. Nameravali smo uporabiti kalupe za našo najbolj značilno 0,5-centimetrsko čokolado z logotipom, ko pa smo prejeli dokumentacijo, je pisalo, da mora biti čokolada visoka pet centimetrov. To nas je zelo presenetilo, nato pa se je pokazalo, da so pri Guinnessu narobe preračunali enote in da so v resnici zahtevali centimeter debelo čokolado. A tudi zanjo smo morali naročiti serijo novih modelov,« je pojasnila Anjeza Barbatovci.
Kot odgovorna za ta projekt si ni predstavljala, kaj vse bo treba urediti, da bodo rekord sploh lahko postavljali. »Za mano sta dva meseca intenzivnih priprav, samo pogodba, denimo, obsega 60 strani, potem pa še dodatnih 20, kako pripraviti dokumentacijo, in to v angleščini ... Ne vem, kako zapleteno je, če bi rekord morali dokazati sami, a tudi če povabiš predstavnika knjige rekordov sem, kot smo ga mi, moraš poskrbeti za vse, od organizacije njegove poti do različnih dokazil. Za natančno merjenje bo potreboval geodeta, za katerega moramo dokazati, da ima ustrezno izobrazbo, morali smo poslati natančen recept in spet dokazati, koliko čokolade natanko bomo porabili, in tako naprej,« je opisala dodatne priprave zunaj delavnice.
Dve toni čokolade na mesec
V Cukrčku, kjer imajo za sabo poldrugo desetletje lastne proizvodnje in za svoje izdelke porabijo skoraj dve toni čokolade na mesec, so poleg bodočega rekorda najbolj ponosni na Prešernove kroglice, po katerih so tudi najbolj poznani. Izdelujejo jih že dvanajst let, kot spominek iz Ljubljane ali Slovenije pa jih najpogosteje odnašajo turisti, ki pa imajo po opažanjih Anjeze Barbatovci drugačen okus kot domači kupci.
»Tujci želijo pokusiti kaj slovenskega, zato si privoščijo čokolado z rožmarinom, solnim cvetom ali okusom po jabolčnem zavitku, in praviloma niso pripravljeni kupiti kakšnih čokoladnih figuric oziroma izdelkov iz našega zabavnega programa. Slovencem pa gredo v slast eksotični okusi, kot je, denimo, čokolada s čilijem in češnjo. V zadnjih petih letih smo se skoraj povsem preusmerili v izdelovanje temne čokolade, iz mlečne so samo Prešernove kroglice, in čokoladno pivo, črke in čokoladne rožice, ki so bile prodajni hit za letošnji osmi marec,« je naštevala sogovornica.
Pohvalijo se lahko z več kot sto okusi čokolade, s čaranjem novega pa se ukvarjajo vsaj tri mesece, potem ga dajo v pokušanje kupcem. »Tako hitro dobimo odziv, ali se jim zdi presladko, pregrenko in podobno, čokolada všečnega okusa pa na police pride šele v pol leta,« je dodala.
Ko bo rekord dosežen, se bodo posvetili izdelkom, ki se najbolje prodajajo v turistični sezoni, torej izdelavi Prešernovih kroglic in čokolad s tako imenovanimi značilno slovenskimi okusi, takoj po počitnicah pa se v njihovi delavnici že začenja decembrsko razpoloženje z vlivanjem in krašenjem Božičkov in podobnih izdelkov za sladkanje ob koncu leta.
Ker veliko delajo za tuje naročnike, ki praviloma naročajo velike količine, se jim delo začne kopičiti že septembra, novembra pa so že sredi norišnice, ko delajo tudi v treh izmenah. Po novoletnem zatišju nova delovna vrhunca prineseta valentinovo in velika noč, nato je spet na vrsti izdelovanje zaloge za novo turistično sezono. Kljub temu da čokolada v nasprotju s sladoledom v poletni pripeki ne gre ravno v prodajo.
Rekord tudi obdržati
Stogramski košček slovenskega oziroma svetovnega čokoladnega rekorda si bo v Radovljici mogoče pridobiti s petimi kuponi, ob njem pa bo pisalo, kako težka in velika je bila velikanka in koliko delovnih ur je ekipa vložila vanjo. »Ne prizadevamo si le postaviti rekorda, ampak ga obdržati vsaj dve ali tri leta, zato smo dosedanjega naskočili s tolikšnim presežkom,« je pristavila sogovornica.
V mislih je imela čokoladno tabl(ic)o, veliko 102,43 kvadratna metra, ki so jo 11. aprila lani ob 25-letnici delovanja izdelali v čokoladnici Nadalina v Splitu na Hrvaškem.
V največjo čokolado (glede na površino) na svetu je 15-članska ekipa vlila več kot 800 kilogramov temne čokolade (s 70-odstotnim kakavovim deležem) oziroma jo sestavila iz 902 čokoladnih pravokotnikov, ki so jih izdelali v tovarni in pripeljali na glavni splitski trg Peristil v Dioklecijanovi palači, potem pa so si jo privoščili domačini in turisti. Podobno, le z drugimi podatki, bodo (skoraj zagotovo) v kratkem poročali iz Radovljice.
