Za posel je najbolje, kadar pada dež in piha veter

Hrvaška podjetnika, zakonca Rogić sta dežnike najprej uvažala s Kitajske, potem pa pri Kitajcih kupila stroje in se pri njih naučila posla.

sob, 09.01.2016, 10:10

Vstop v mini tovarno, kjer je še pred nekaj leti delovala papirnica, je ponudil živahno sliko: radijska glasba se je utapljala v brnenju šivalnih strojev, pari rok so s pomočjo svojih mehaniziranih pomočnikov hiteli opravljati nalogo za nalogo.

Ves proces se je začenjal in končeval za velikimi mizami; na desni so se tedaj rezali trakovi za naborke ene največjih uspešnic pod imenom Hrvatski kišobran – dežnik z volančki hrvaške akademske kiparke in oblikovalke Ivane Popović – in krojili trikotniki za reklamne dežnike avtomobilskega kluba starodobnikov.



Gospe sta pregledovali že končane dežnike; ali držijo vsi šivi, se dežnik dobro odpira in ali se ni kje pojavila luknja, skozi bi v dežju utegnilo zamakati. »Ta končni nadzor je že eden od procesov, skozi katerega dežniki, izdelani na Kitajskem, ne gredo,« je pojasnil Marin Rogić, lastnik in predsednik uprave male tovarne dežnikov v Zaprešiću pri Zagrebu Hrvatski kišobran (Hrvaški dežnik), ki deluje kot socialno podjetje. V naslednjem hipu je pri šivilji, ki je v eno plahto šivala črne trikotnike, pokazal še eno od zagotovil za višjo kakovost. Posamezni kosi so sestavljeni z obšitim robom (v šiviljskem žargonu z entlanjem), medtem ko jih na Kitajskem šivajo z vodoravnimi šivi. Za vzdržljivost dežnika je ključnega pomena tudi končni rob. »Mi ga sešijemo šele, ko je izdelana cela srajčka, pri kitajskih pa ima rob vsak kos posebej,« je med ogledovanjem posameznih faz proizvodnje pojasnjeval Rogić. Dežnik je praviloma gotov v četrt ure, pri manjših serijah ali zahtevnejših modelih pa se čas izdelave podaljša na dvajset in tudi več minut.

Najprej sončna očala

Med zaposlenimi prevladujejo ženske – 33 jih je –, večina jih je izučenih šivilj, ki so delale v tekstilnih tovarnah, po njihovem propadu pa končale na zavodu za zaposlovanje. Na dan sešijejo od 700 do 1000 dežnikov, za katere na leto porabijo okoli 150.000 kvadratnih metrov nepremočljivega materiala. »Če je le mogoče, sestavne dele kupimo doma. Ker tu izdelamo 17 poglavitnih faz izdelka oziroma je več kot polovica dežnika hrvaškega, smo od gospodarske zbornice prejeli certifikat hrvaška kakovost,« spomni sogovornik. Poleg približno 170.000 dežnikov, kolikor so jih izdelali lani, uvozijo od 180.000 do 200.000 cenenih zložljivih iz Kitajske. Toda kupci vse bolj cenijo domače izdelke; če so sprva prodali po enega lastnega na tri uvožene, je zdaj razmerje ena proti ena. Za posel pa je najbolje, kadar pada dež in piha veter, se je pošalil sogovornik.

Uspešna poslovna pot zakoncev Rogić se je začela že v Mladenovih mladih letih. »Ko sva se spoznala z Natašo, sva kmalu začela veleprodajo sončnih očal in nakita. Leta 2007 sva začela uvažati še dežnike iz Kitajske in odprla podjetje v Srbiji. Že leto pozneje, ko je svet zajela kriza, pa sva začela razmišljati o lastni proizvodnji, in ker je bilo za sončna očala potrebnih veliko certifikatov, sva se odločila za dežnike,« sta razlagala diplomirana kriminalistka in ekonomist, ki je diplomiral iz socialnega podjetništva.



Odločilni za posel so bili Kitajci, dotlej njihovi dobavitelji končnih izdelkov, poslej dobavitelji strojev in znanja. »Pri njih je zelo razvita kolektivna zavest, zato se jim ni zdelo nič narobe, če so nama pokazali, kako se izdela dežnik. Po Natašini zaslugi so nam prodali tudi stroje in nas vsega naučili,« je povedal Mladen.

A kljub vsemu je bilo izdelati dežnik od začetka do konca povsem druga pesem. Vendar nam to ni vzelo volje, je dodala Nataša Rogić in pojasnila, da so se povezali z zaporom v Lipovici. V okviru delovne terapije so zapornikom posodili stroje, da bi razvili dežnike, in ko jim je uspelo, so jih dve leti izdelovali tudi za prodajo. »Ker jim nismo mogli naročiti ne zahtevnejših modelov ne večjih serij pa tudi logistično je bilo zapleteno, saj je zapor oddaljen 90 kilometrov, smo zagnali lastno proizvodnjo v Zaprešiću, sprva z le nekaj šiviljami. Na zdajšnji lokaciji delujemo leto in pol in v povprečju vsaka dva meseca odpremo eno delovno mesto,« sta pripovedovala.

Predanost in pripadnost

Kandidatke so našli na zavodu za zaposlovanje in z oglasi. Mnoge so ju sumničavo spraševale, zakaj sploh hočeta izdelovati dežnike, ko pa jih je mnogo ceneje in preprosteje uvažati iz Kitajske. A ko so spoznale, da Rogićev cilj ni čez noč obogateti na plečih drugih, temveč jim omogočiti delo in zaslužek, so podjetju postale predane in pripadne.

»O njiju ne morem povedati niti ene slabe besede! Sta zgleden primer, kako bi na Hrvaškem moralo biti. Najlaže je objokovati, da se nič ne da, se odseliti v tujino in dobro zaslužiti. Rogićeva nam omogočita vse, kar potrebujemo, plača je redna, vsaka dodatna ura je plačana. Še nekaj let imam do upokojitve, in ko grem v službo, se mi zdi, kot bi prišla domov,« je povedala Gordana Bartol Petkovski, ena prvih, ki se je zaposlila v tovarni leta 2013. Vse življenje je delala v tekstilni industriji, a je morala prejšnjo službo pustiti in se vrniti v Zaprešić, da bi skrbela za ostarele starše. Tu je zaradi njene starosti nihče ni hotel zaposliti, potem se je odzvala na oglas na spletu. »Ko sem prišla na razgovor, mi je gospod Marin rekel, da ga leta ne zanimajo, temveč le delo in odnos do dela. Takoj smo se ujeli,« je pripovedovala.

Tudi vodja proizvodnje Zvjezdana Batina je poudarila, da se še zdaleč ne počuti kot šefinja. V podjetje je prišla kot tretja. »Vedno sem bežala od tekstila, a sem skoraj vse življenje delala v tej panogi. Doživela sem propad več podjetij, eno leto in pol sem bila na zavodu za zaposlovanje, potem pa sem se spet vrnila v tekstilno industrijo, v izdelavo dežnikov, kar je bilo nekaj novega in zanimivega. Vselej se razveselimo, ko moramo izdelati kakšen nov model, pa tudi novih barv in kombinacij,« je dejala Zvjezdana Batina in dodala, da če imaš zagotovljeno varnost, si bolj motiviran in laže delaš. Tudi lastnika sta izkoristila trenutek in dejala, da lahko pred temi gospemi samo snameš klobuk. »Nekaj smo jih že pospremili v penzijo, kar je za mladega podjetnika velika čast,« je poudaril Mladen.

Prodrli že na mnoge trge

Hrvaški dežniki so že konkurenčni kitajskim, saj so le malenkost dražji, a bolj kakovostni. »Izdelujemo jih za Angleže in Japonce, za znano italijansko znamko kravat Marinella ter še tri druge italijanske znamke, za Salamander pa tudi za Kopitarno iz Sevnice. Pri nas nastajajo še torbe in pelerine, izdelke pa izvažamo v približno deset držav od Srbije in Bosne do Nemčije, Avstrije, Slovaške, Poljske do Češke. Tu nastajajo dežniki, ki jih kupite v supermarketu ali drogeriji za nekaj evrov, pa tudi taki za 60 evrov,« so naštevali sogovorniki.

Med najdražje iz njihove tovarne se uvrščajo pametni dežniki Kisha (od 72 do 117 evrov), ki jih izdelujejo za istoimensko hrvaško podjetje z Reke. Kisha – slovi kot dežnik, ki ga ne morete izgubiti – lastnika s pomočjo všitega čipa in mobilnika opozori, če se preveč oddalji od njega, aplikacija pa pove tudi, kolikšna je verjetnost, da ga tisti dan ujame dež.

Pri snovanju dežnikov so sodelovali z znanimi hrvaškimi oblikovalci: poleg Ivane Popović še z Jurajem Zigmanom, Ivico Klarićem in ilustratorko Anito Krolo. Dežniki z njenimi ilustriranimi znamenitostmi hrvaških mest pa tudi Pariza se zelo dobro prodajajo v muzejskih trgovinah in trgovinah s spominki, nad njimi pa so najbolj navdušeni Italijani. Kot poudarjata Rogićeva, pa si želijo sodelovanja tudi s slovenskimi oblikovalci.

Povezane novice

Dobro jutro: Dežnik
20. oktober ob 06:00
V pustih in sivih jesenskih dneh je lahko edina uteha dežnik v barvah jesenskega listja.
Prijavi sovražni govor