Za vsako bolezen v naravi več rožic raste

Potreba je Jožico speljala na sled zdravilnih rastlin, po izgubi zaposlitve pa je nabiranje rožic postalo njen poklic.

Objavljeno
25. september 2014 10.55
Zeliščarska domačija Pivec. Vrata, Šmartno pri Litiji, 19. september 2014.
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Na meji med Dolenjsko in Zasavjem leži vas s pomenljivim imenom Vrata. Tam sta si domačijo uredila Jožica Bajc Pivec in njen mož Nejc. Jožica o sebi pravi, da je zeliščarka nabiralka, Nejc je njen zvesti pomočnik, ki je s svojimi spretnostmi poskrbel tudi za lično, avtentično opremo zeliščarske domačije.

Jožica živi v naravi in za naravo. Tam najde tudi zelišča. »Zelo pazim, kaj, koliko in kje nabiram. Okolje mora biti neonesnaženo. Nikoli ne poberem vsega. Mislim na to, da bomo morali zelišča nabirati še prihodnja leta. Pustiti jim moramo, da se vedno znova zasejejo in obnavljajo. Letos nabiralci in ljubitelji zdravilnih rožic res nimamo sreče. Lepo vreme nas prav nič ne mara in hodi kdo ve kje. Imam občutek, kot da dobesedno ukradem vsako zelišče, ki mi ga uspe nabrati,« potarna.

Žal ni imela babice, mame ali kakšne tete, ki bi se ukvarjala z zeliščarstvom in bi tudi njo vpeljala v te vode. Vsega se je morala lotiti in naučiti sama, vendar poudarja: »Kot otrok sem živela na kmetiji in lahko rečem, da sem človek zemlje. Že ko sem imela štiri, pet let, mi je mama v roke potisnila motiko. Čeprav sem nabrala 36 let delovne dobe v računovodstvu, me je praskanje po zemlji vedno sproščalo. Poročila sem se na manjšo kmetijo in po službi vsak dan delala na njivi. Ne le zemljo, rada imam vso naravo, saj nam daje vse za preživetje. Iz nje vse izhaja. No, ko sem leta 2010 ostala brez zaposlitve, sem se z zeliščarstvom začela bolj intenzivno ukvarjati, prej pa sem se za zdravilne rastline zanimala iz potrebe. Položaj je bil takšen, da je bilo treba gledati na vsak dinar. Ko sta prišla otroka, sem zanju v naravi nabirala čaje. Kadar sem bila utrujena, sem si pripravljala kopeli iz borovih iglic, peteršilja, zelene in rožmarina. V tisti čas sodijo tudi moja prva mazila. Spomnim se, da so bila modna tista proti celulitu. Sama sem si jih izdelala iz bršljana. Takrat še na osnovi lekobaze, ki je zdaj ne uporabljam več. V maže mešam naravna olja in voske.«

Znanje za boglonaj

Odkar pomni, je Jožica zbirala zeliščarsko literaturo. Dognanja patra Simona Ašiča si je vzela za osnovo. »Celo njegova prva dela imam. Zanimali so me tudi drugi avtorji. Že leta 1980 sem kupila zelo debelo knjigo o zdravilnih zeliščih. Zdaj je že precej utrujena, ker sem jo res velikokrat prelistala. Sem tudi učenka mag. Jožeta Kukmana, Ašičevega naslednika. Redno hodim na njegova predavanja, delavnice in tečaje, seveda v okviru svojih finančnih zmožnosti. Vedno bom hvaležna tudi zlati duši, zeliščarki, Stanki Pečarič z Vač, ki mi je za boglonaj posredovala vse svoje znanje, gradivo in recepte. Ob njej sta me neskončna širina in moč zeliščarskega sveta posrkali vase. Pred leti sem vse nabrano znanje tudi uradno preverila in dobila diplomo za poklic zeliščarke. Seveda še naprej iščem in zbiram stare modrosti s tega področja in preizkušam recepte,« pove Jožica in smeje se doda, da je v naravo sprva hodila s knjigo v roki: »Primerjala sem listke, cvetove in v praksi naštudirala vsako rastlino. Še vedno se ne čutim sposobno, da bi se lahko ukvarjala s kobuljnicami. Divje rastočih je ogromno, med seboj pa so si tako podobne, da jih za zdaj raje pustim pri miru. Drugače je s tistimi, ki rastejo na mojem vrtu.«

Vsako jutro se sprehodi med svojimi rožicami in tiste, ki jo najbolj pritegnejo, končajo v jutranjem čaju. Poudarja pomen preventivne rabe. »Kot so modri možje govorili že davno, je bolje preprečiti kot zdraviti. In pri tem so nam darovi narave v veliko pomoč. Le pravilno jih moramo nabrati, pripraviti in shraniti. Če nastanejo resnejše težave, mora vsakdo obvezno obiskati zdravnika in se ravnati po njegovih navodilih. Tudi o uporabi naravnih pripravkov se je treba posvetovati z njim. A sama ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje bolna, ker prisegam na preventivo. Ni bilo vedno tako,« poudari in pojasni: »Svoje življenje ločim na pretekli in sedanji del. V prvem sem bila zelo, zelo bolna. Zelo mlada sem bila, ko mi je umrl prvi mož. Ostala sem sama z otrokoma. Tako hudo sem zbolela, da sem morala dvakrat na dan jemati po sedem tablet. Nisem še poznala moči narave, a sem vedela, da tolikšna količina sintetičnih zdravil ne more pomeniti nič dobrega. Popolnoma sem spremenila način razmišljanja, prečesala vrednote, jim določila nove prioritete in postavila meje. Precej sem se morala ukvarjati s samospoštovanjem. No, s tem pa je prišlo tudi zdravje.«

Meta, bradavičnik, oščetica ...

Na vzorčnem vrtu ob hiši, kjer Jožica zdaj živi z drugim možem Nejcem, raste skoraj 90 vrst zelišč. Čeprav skromno pripomni, da to ni nič posebnega in da nasade še urejata, je pogled na rastlinje zavidljiv. »Tamle je poprova meta,« pokaže in nadaljuje: »Pomirja in odpravlja prebavne težave. Ljudje jo imajo radi v čajih. Nekateri pretiravajo s količino. Dve do tri skodelice na dan je zvrhana mera, saj več mete lahko povzroči neljube učinke. Tamle zraven je ostra homuljica. Danes je skoraj nihče ne uporablja, včasih pa so z njo odpravljali bradavice, zato je njeno ljudsko ime bradavičnik. Zmečkali so listke in s sokom namazali izrastke. Res so izginili. No, tudi kraški šetraj imam, ki je izjemen v kombinaciji s stročnicami, saj preprečuje napenjanje in olajša prebavo. Zraven raste baldrijan, ki že odcveta. Kmalu bom izkopala korenino, jo narahlo oprala in posušila. Iz nje bodo nastali prevretki za pomirjanje. Iz listov in stebla pa delamo poparke za dobro počutje. Pomembno je vedeti, da zeliščnih čajev nikoli ne sladkamo. Tistim za prehladna obolenja smemo dodati med, drugim nič.«

Popelje nas do ameriškega slamnika. »Izjemen je za dvig odpornosti,« pove, »marsikdo pa ne ve, da ga ne smejo uporabljati ljudje z avtoimunimi boleznimi, z multiplo sklerozo ali tisti s presajenimi organi. Rastlina je tako močna, da bi lahko telo začelo organ zavračati. Tudi pri zdravih ljudeh po več kot osemtedenski uporabi začne povzročati neželene učinke. Pri večini težav je priporočljivo delati zeliščne kure in po določenem času prenehati. Drugače se telo poleni in samo čaka na tiste kapljice, sá mo pa ne dela nič.«

Na gredicah sledijo dišeča perla, pljučnik, prva spomladanska roža z vijoličnimi cvetovi, vrbovec, sijajen za prostato, pa ožepek, ena redkih rastlin, ki so omenjene v Svetem pismu, priporoča pa se za izkašljevanje sluzi, zelo popularna je oščetica, saj iz nje že pripravljajo zdravilo proti boreliozi. V Jožičinem vrtu rastejo tudi zelo, zelo stara monarda, ki je skoraj iztrebljena, lepo pa diši v božičnem čaju, kultivirana hermelika ali celež, ki so ga uporabljali pri želodčnih težavah in za celjenje kožnih turov, naprej cveti mačja meta, okrog katere se rade smukajo domače in sosedove muce, melisa in srčnica, ki ima pri težavah srca podobne učinke kot glog, luštrek, gabez in še in še. Nemogoče je navesti vse. Ko Jožica temu doda še rastline, ki jih prinese z bližnjega travnika in iz gozda, je skoraj neustavljiva pri sestavljanju zeliščnih kombinacij za zdravje, kulinariko ali zgolj za prijetno crkljanje z opojnimi vonji.

Natančno, vestno, spoštljivo

Večino rastlin naša gostiteljica posuši in tako prepreči »nezaželene pretvorbe ali razgradnjo zdravilnih učinkovin zaradi delovanja fermentov, ki se sprostijo ob umiranju rastline ali njenih delov«, učeno razloži, potem pa nas popelje v svoj domačno urejeni »laboratorij«, kjer v kotnem kaminu prijetno plapola ogenj. Tam nadaljuje: »Na posušenih delih rastlin se bakterije in glivice ne morejo razvijati, zato nam tako obdelane rastline ne bodo zgnile. Sušenje je torej način konzerviranja, ki ga moramo opraviti kar najhitreje po tem, ko rastline naberemo. Izjemno pomembna je čistoča,« poudari in nadaljuje: »Suhe rastline, ki jih lahko za določen čas shranimo za kasnejšo predelavo in uporabo, se imenujejo droge. Sestavljene so iz zelo občutljivih snovi, ki jim svetloba in vlaga škodujeta, hitro pa se navzamejo tudi tujih agresivnih vonjev. Na vse to je pri skladiščenju treba paziti. Najprimernejši za shranjevanje drog so stekleni kozarci ali porcelanaste posode, ki se tesno zaprejo. Dobro je, če prozorne kozarce ovijemo z aluminijasto folijo. Pločevinaste posode niso primerne, ker se v njih lahko sprožijo oksidacijski procesi.«

V Jožičini shrambi je nešteto kozarcev, kozarčkov, stekleničk, posodic, vse pa je opremila z nalepkami, s katerih razberemo ime rastline ali droge ter čas in kraj nabiranja. Na vidno navdušenje obiskovalcev pojasni: »Zdravilna zelišča ne marajo polovičarstva. Pri delu z njimi moramo biti natančni, vestni in spoštljivi. Le tako bodo čaji in drugi produkti kakovostni in koristni.«

Jožica Bajec Pivec je trdno prepričana, da je del zeliščarskega poslanstva tudi ozaveščanje ljudi o pomenu narave. Njena domačija je zelo obiskana, svoje znanje pa vsakomur, ki ga bogato rastlinje zanima, z veseljem posreduje tudi v delavnicah na gradu Bogenšperk.