Zaklad, skrit v gorah pod Triglavom

Ob srečanju z različnimi kotički Zlato

rogovega kraljestva je težko ostati ravnodušen, čarobnost, ki jo je človek vselej doživljal ob veličastnih in strah vzbujajočih vršacih in drugih naravnih lepotah, potokih, jezerih, breznih, mahovnatih preprogah in gorskih krasoticah cvetlicah, pa izpričujejo številni miti, legende in povesti, ki so se ohranili.

Kot tista o velikanu Ledencu na martuljških gorah. Nekdaj strašni velikan, ki je izdihoval hladno sapo in vriskal od veselja, kadar je snežilo, ter se bal sonca in ognja, danes vse tiste, ki pridejo v njegove kraje, pozdravlja kot potok Martuljek. Takšno usodo si je s svojim grobim priganjanjem podložnih velikanov, ki jim je naložil, naj mu poleg jame zgradijo veliko goro, priklical sam. Uprli so se mu in pred njegovo votlino zažgali dračje, to ga je zadušilo in začel se je topiti. Vse to je mogoče prebrati na informativni tabli pred vzponom na Martuljške slapove, o Ledencu pa je skupaj še z deseterico drugih legend in mitov Triglavskega narodnega parka (TNP) tako iz gorenjskega kot iz primorskega konca mogoče brati tudi na istoimenski razstavi, ki zdaj gostuje na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni. Prav z njimi želijo v TNP širiti zavest, da je vso to prvobitnost, ki jo izpričujejo od ajdovske deklice v steni Prisanka do hudičevega mostu, divjega moža na Pokljuki in vile Škrlatice, treba ohraniti, da bo Zlatorogovo kraljestvo obstalo in tudi naše zanamce navdihovalo s svojo lepoto. Prvotno so jih zbrali za letošnji koledar TNP, razkriva Aleš Zdešar, ki jih je opremil s svojimi fotografijami.

Foto: Aleš Zdešar

Usodno naključje

Naslednje leto bo minilo desetletje, odkar po TNP hodi po službeni dolžnosti kot strokovni sodelavec. Tja je prišel povsem po naključju, ne da bi službo, v kakršno pa je vselej spadal, sploh iskal. A tako se tu in tam zgodi v življenju, pripoveduje geolog po izobrazbi. Delal je še na oddelku za prostor na kranjski občini, ko je odprl naš časopis in zagledal razpis s pogoji, ki so se zdeli, kakor da bi jih spisal sam. Na razgovor je šel povsem sproščeno, ne da bi to sploh komu zaupal, in službo tudi dobil.

Kako rahločutno doživlja hribe, je mogoče razbrati že s fotografij (in tudi zapisanih besed, seveda) na njegovem blogu, prav fotografiji pa se mora zahvaliti, da prostor tako čuti, poudarja. »Z njo sem dobil tretje oko, zato tudi svoje življenje oziroma pogled na svet ločim pred in po tem, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo. Prej nisem videl ne detajlov ne različnih odtenkov svetlobe, zdaj pa vse to čutim tako močno, da je življenje mnogo lepše in pestrejše,« priznava iskreno. Fotografirati je začel na potovanjih, pravzaprav se je temu pogosteje predajala njegova žena Bojana, potem pa ji je zaplenil fotoaparat in se povsem prepustil zapeljati strasti do kukanja skozi objektiv. Odkar dela v TNP, opaža, da je njegova fotografija zelo napredovala, fotografsko pot pa je kar težko ločiti od službe, saj se tako tesno prepletata. To so začutili tudi v parku, zato so mu zaupali skrb za fotodokumentiranje pa tudi bedenje nad fotoarhivom. Ker mora budno spremljati tudi stanje naravnih vrednot, ki jih je na območju parka okoli 350, se fotografije samo množijo. Tudi večina tako rekoč neponovljivih posnetkov nastane, kadar gre na teren zaradi izdaje soglasij za različne posege v ta občutljiv ter naravno in kulturno zaščiten prostor. In fotografira šele tedaj, ko ga nekaj pokliče; ko zagleda in začuti, da tisto nekaj mora posneti. »Tako je na svet gledal tudi moj nekdanji sodelavec Jože Mihelič, ki je odličen fotograf. Njegov cilj ni bilo fotografiranje, temveč reportaža trenutka. Ta pristop je tudi meni najbližji, saj šele tako razumeš hribe ne samo kot cilj, ampak mnogo bolj celostno. Gora je vse od potoka in gozda, od sredogorja do visokogorja in ni samo vrh. Tudi naš park zaobjema doline, reke in čudovite gozdove in šele takrat, ko dojameš, da je vse to del celote, se ti odpre nova dimenzija,« pripoveduje iz lastnih izkušenj. Dodaja, da se redko namensko odpravi fotografirat točno določen kraj ob določeni uri, trenutke posebne vrste pa je odkril tudi v mikrosvetu, ki ga zmore prikazati njegov makroobjektiv. Tam so posebni trenutki nekaj čisto drugega, kot jih, denimo, doživljamo planinci.

Foto: Aleš Zdešar

Čarobnost je v človeku

Tudi udeležencem svojih fotografskih delavnic poskuša tako ali drugače povedati, da vsako doživetje zahteva napor. Za primer navede letošnjo dvodnevno delavnico v Trenti, na kateri je svoje slušatelje že prvega dne gnal mimo Zapotoških slapov, po katerih so bosi brodili, ter jih peljal na kraje, kjer še nihče od njih ni bil. »Proti večeru sem jim odredil še dobro uro trajajoč vzpon na Lemovje, kamor so sopihali in tarnali bolj kot otroci, kar kaže na to, kako večina zmotno misli, da bodo lepe fotografije prišle kar same do njih. Tako sem jim poskušal povedati, da je treba kdaj kam iti, da kaj doživiš in novega ustvariš, in na koncu so bili zelo zadovoljni. Ko smo tako izzivali srečo, so ravno v tistem hipu, ko se je izza Pihavca pokazalo sonce, na travnik prišle še ovce. Bil je čaroben trenutek, zaradi katerega so onemeli. Za piko na i pa je bila še moja majhna šala, da je bilo vse to načrtovano prav za fotografsko delavnico,« pove z nasmeškom.

Čarobnost v hribih in drugih lepih krajih je po njegovem povezana predvsem s tem, ali jo imaš s kom deliti; tedaj občudovanje dobi še eno razsežnost. »Veliko čarobnosti je mogoče ujeti in doživeti tudi na turni smuki, saj je zima v hribih res čarobna. Takšni so v gorah tudi večeri, noči in jutra, a po mojem prepričanju te čarobnosti ni toliko v fizičnih pojavih, kolikor jih je v človeku. Nekateri jo doživljajo v Sparu ali Mercatorju, kot obljubljajo oglasi, drugi pa drugje,« še pristavi. Sam nima izbranih kotičkov, do katerih čuti, da bi se nanje moral vsake toliko vrniti, a jih je kljub temu nekaj, ki so mu še posebno ljubi.

Foto: Aleš Zdešar

Med njimi našteva Bohinj, ta se ponaša s svetlobo, ki ji ni para. Za to so zaslužne povsem fizične lastnosti Bohinja, ki je skoraj edino jezero v Alpah, usmerjeno v smeri vzhod–zahod, poudarja sogovornik geolog. Jezero, ki je ostalo v ledeniški dolini, obdaja kot podkev oblikovan greben hribov, mimo in nad katerimi potuje sonce, ki se tako kot oblačno nebo ali bližajoči se konec dneva zrcali oziroma odbija od jezerske gladine. »Tu se mešajo še zračni tokovi in fronte, zaradi česar pogosto nastanejo meglice in valovanje oblakov čez grebene, tu v Bohinju se vse to združi, zato je zlasti spomladi, jeseni in pozimi tam res čarobno,« pripoveduje navdušeno. Poleg Fužinskih planin v teh koncih, kamor domačini ženejo krave in še vedno ohranjajo dragoceno sirarsko dediščino, so v njegovih očeh še drugi lepi kotički, povezani z geologijo: dolina jezera v Lužnici, dolina Tolminke, Beli potok v Martuljku, Dolina sedmerih jezer, ki je fenomen v alpskem prostoru, pa tudi (umetno ustvarjeni) pokljuški gozdovi, ki so ob lepi svetlobi, sploh jeseni, ko jutranje meglice in krošnje 40-metrskih smrek predrejo sončni žarki, osvetlijo polja mahov, šašov ali pol metra visokih borovničevih grmičkov, resnično pravljični.

Foto: Aleš Zdešar

Obraz na dežne kaplje

Kaj pa trenutki, ko se nebo nad njim razbesni, ko na dan pridejo zle sile in zli škrati? »Tudi to so zame prav tako običajni naravni pojavi, čeprav priznam, da me je na trenutke strah. Danes smo tako zaprti v civiliziran svet, da smo popolnoma izgubili stik z naravo. Za večino bi bilo veliko doživetje že, če bi obraz postavili na dežne kaplje, blagodejno in čarobno je tudi dež ali nevihto doživeti kje na prostem, a seveda v varnem zavetju. Je pa v zadnjih letih narava res pokazala zobe z žledolomom, snegolomom ... Toda v njej vse deluje po načelu ravnovesja, zato se bo tam, kjer bodo smreke propadle, ustvarilo kaj novega, kar bo uspešneje kljubovalo razmeram,« razkriva drugačen pogled na tisto, kar označujemo kot veliko gospodarsko škodo. Za primer navede del Bavarskega gozda, prav tako zavarovanega kot narodni park, ki so ga obiskali s sodelavci v okviru službe. Tamkajšnji smrekov sestoj je pred več kot desetletjem prizadel vetrolom, a se je takratni direktor parka odločil, da ga ne bodo sanirali in da bodo njegovo obnovo prepustili materi naravi. »Močno prizadete so bile velike površine, iz katere so gledali samo polomljeni štrclji, prišel je lubadar, a direktor parka je zdržal pritisk gozdarskih lobijev in celo grožnje s smrtjo, namenil je odškodnine ... In kaj se je zgodilo? Iz te puščave se je že po desetih letih začel ustvarjati prvinski gozd, ki ga hodijo gledat trume turistov. Ta del parka je postal nemška turistična zanimivost, narava pa si je povsem opomogla: iz prej oporečnih potokov zdaj lahko vodo piješ. Gozd, ki zdaj raste, pa bo mnogo bolj stabilen, saj se vanj naseljujejo tiste vrste, ki bodo tam najbolj uspešne,« poudari.

Foto: Aleš Zdešar

V desetletju, odkar se po Zlatorogovem kraljestvu potika službeno, je opazil, da se mnoge površine tudi v našem parku zaraščajo zaradi opuščanja kmetijske dejavnosti, kar sam vidi kot sile narave, ki uspevajo tam, kjer je človek umaknil roke. Po drugi strani pa je v tem obdobju znova oživela marsikatera planšarska planina in v tiste kraje privablja tudi obiskovalce. Brez dvoma je opaziti vidno spreminjanje podnebja, ki se kaže ne samo v ekstremnih vremenskih pojavih, ampak tudi v nihanju temperatur in pomanjkanju snega, ki je v hribih nekoč obležal od oktobra do aprila. Zaradi nihanj temperatur pa se odpirajo fosilna melišča, hudourniške struge pa polnijo z materialom.

S hojo v gore in še pogostejšim doživljanjem tega prostora se odnos s parkom in njegovimi lepotami samo še poglablja, iskreno prizna Aleš Zdešar, ki v parku tudi dopustuje z družino. »To ni samo služba,« pristavi za konec. A kadar je, se srečuje tudi s tistimi prebivalci, ki ne potrebujejo soglasij; med drugim s svizci, kačami, belkami, orli, jastrebi, gorskimi močeradi, pupki, detli, kozorogi in gamsi. Zadnji pa so tuzemski sorodniki tistega slavnega Zlatoroga, velikega belega kozla z zlatimi rogovi, ki je skupaj z dobrosrčnimi belimi ženami nekoč bival v planinskem raju nad Komno. Ko je v svoji sveti jezi, ki jo je povzročila človeška lakomnost, razdejal svoj gorski paradiž in za vedno izginil, so z njim odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je ostal skrit v gorah pod Triglavom.