Žalostna usoda filipinskega ptičjega raja

Na zaplatah tropskega deževnega gozda na jugu Filipinov, na katerih so našle zatočišče nekatere najbolj ogrožene vrste ptic na svetu, se ljubitelji narave, ki se na to pot odpravijo s fotoaparati s posebnimi objektivi, vse pogosteje srečujejo z ljudmi, ki namesto tega tovorijo verižne žage, pasti in bakle. Na odročno območje, ki je znano tudi kot pribežališče komunističnih upornikov, se vsako leto na nevarno pustolovščino poda na stotine domačih in tujih turistov. A dreves je vse manj, tako kot tudi ptic.

»Še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so si lahko turisti, ki sem jih vodil, na prvem kraju, kjer smo se ustavili, v enem dnevu ogledali vse endemske rastline in živali,« je povedal tukajšnji turistični vodnik Felizardo Goring. »Zdaj lahko hodite tri dni in preiščete dobršen del gozda, pa vam nihče ne more zagotoviti, da boste videli vse tisto, kar ste si želeli,« je dodal po tem, ko mu tik pred zoro ni uspelo izslediti ptic, ki živijo izključno v južnem delu države.

Ptice so se umaknile

Kot poudarjajo člani okoljevarstvene organizacije Birdlife s sedežem v Veliki Britaniji, je gozd, ki se razprostira na 183.000 hektarih, nenadomestljivo življenjsko okolje za več ducatov ogroženih vrst ptic. Pustošenje se je začelo v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vlada eni od tukajšnjih družb odobrila sečnjo in spravilo lesa. Takrat so posekali dobršen del gozda, je povedal Goring, ki je včasih delal za omenjeno lesno družbo. Pogodbo, ki je med drugim urejala gojenje dreves za papirno maso in papir, so preklicali leta 2002. A to, kar se je morda prvi hip zdelo kot zmaga ljubiteljev ptic, se je kaj kmalu sprevrglo v razočaranje, saj so začeli takoj nato na to območje množično prihajati doseljenci, ki so si s sekanjem in požiganjem dreves utirali prostor, na katerem so si nato postavili kmetije.

Devetinpetdesetleni Goring je bil nekdaj v hitro rastočem obratu za proizvodnjo papirne mase in papirja eden od dvesto paznikov. Na tem siromašnem območju države, ki je od Manile oddaljeno več kot 800 kilometrov, takrat preprosto ni bilo drugih delovnih mest. Sicer pa je za lesno podjetje delal že njegov oče. Leta 1994 je dal Goring odpoved in začel delati kot turistični vodnik ljubiteljev ptic. To območje je namreč postalo izredno priljubljeno med evropskimi poznavalci ptic. Kot je povedal, je od takrat njegovo življenje polno lepote, saj živi v teh gozdovih še vedno veliko zanimivih ptic, ki pa so se zaradi vse več priseljencev umaknile v bolj odročne predele gozda.

Na zadnjem pohodu, ki se ga je z našo ekipo udeležilo pet filipinskih turistov, je Goring nekatere ptice privabil tako, da je oponašal njihovo oglašanje. Med hojo po nekdanji drvarski poti, med katero smo se zapletali v ostanke vejevja, smo bili nagrajeni s celo paleto pisanih ptic, ki so se skrivale v krošnjah dreves. Res pa je, da je bilo med našim štiridnevnim pohodom v gozdu ves čas slišati verižne žage, ob poteh pa so bile naložene skladovnice desk iz pravkar posekanih dreves. Pogosto smo se znašli na območjih, ki so jih očitno požgali pred kratkim, in pred na novo zgrajenimi lesenimi kočami, ki nato kaj hitro prerastejo v nove naselbine. Okoli posameznih koč so bile naložene vreče, polne oglja, ki ga ljudje pridelujejo iz požganih dreves ter nato prodajajo za kurjenje žarov. Ta prizor je bil zelo boleč za filipinskega upokojenca Judeja Sancheza, ki se je pohoda po tem gozdu prvič udeležil pred nekaj leti. »Ko sem bil nazadnje tukaj, še ni bilo pogorišča. Zdaj so pogorišča povsod,« je dejal.

Trgovina z živalmi

Med potjo smo srečali moškega na motorju, ki je poskušal turistom prodati ujetega papagaja. Ljubitelji ptic so se ob tej priložnosti seznanili še z enim od načinov iztrebljanja redkih vrst ptic. Goring je povedal, da so posamezne vrste tukaj izumrle že pred približno 15 leti, in to predvsem zaradi trgovine z živalmi. Ujete ptice na trgih v Bislingu, najbližjem mestu, ki je od tod oddaljeno kakšni dve uri vožnje z avtom, prodajajo po 500 pesosov (deset dolarjev). Ljudje mnoge kupijo zato, da si iz njih pripravijo okusen obrok, so pa tudi posamezniki, ki jih imajo za hišne ljubljenčke. Sicer pa se to, kar se dogaja na jugu Filipinov, dogaja v tropskih deževnih gozdovih in močvirjih po vsej Aziji.

Organizacija Birdlife International v svojem zadnjem poročilu o pticah po svetu poroča, da v Aziji vsako leto izgine okoli 0,7 odstotka preostalih gozdnih površin. »Tolikšen odstotek krčenja življenjskega okolja pogubno vpliva na življenje ptic,« je še zapisano v poročilu. Štiri azijske države – Filipini, Indonezija, Kitajska in Indija – sodijo med deset držav na svetu, v katerih živi največ ogroženih vrst ptic. Goring je prepričan, da bodo tudi na območju Bislinga ptice izginile, če jim bodo zato, da bi naredili prostor za nove priseljence, odvzeli zadnje zatočišče. Nujno bi bilo treba poskrbeti za tukajšnjo populacijo ptic, saj to območje uradno še vedno ni narodni park, v katerem bi bile ptice ustrezno zaščitene. Vsekakor bi bilo treba z zakonom prepovedati sečnjo, vendar oblasti tovrstnih zakonov na odročnih območjih, kot je Bisling, ne morejo učinkovito izvajati, ker preprosto nimajo dovolj uslužbencev. »Če država ne bo sprejela ustreznih ukrepov, bo v desetih letih to popolnoma golo območje,« pravi Goring. »Za zdaj ptice še lahko občudujemo, vendar bodo zagotovo izginile, ko bodo izginili zadnji ostanki deževnega gozda.«