Balkanski Indiana Jones: Zame brezizhoden položaj ne obstaja

Dr. Semir Osmanagić, raziskovalec piramid, tudi o tem, da so se ljudje včasih več smejali.

Objavljeno
09. september 2014 13.20
reu/BOSNIA
Taja Zuccato
Taja Zuccato
Dr. Semir Osmanagić je eden tistih, ki se ne pustijo zmotiti. Čeprav je z odkritjem in promocijo bosanskih piramid po svetu dregnil v sršenje gnezdo ter je tudi on zmotil marsikoga, je trdno odločen, da nadaljuje. Od vlade že tri leta niso dobili nič, a število prostovoljcev, ki želijo sodelovati pri projektu odkrivanja piramid, narašča. Do danes je Visočico obiskalo že več kot pol milijona ljudi, a to ni še nič v primerjavi s tem, kamor vizionarsko gleda dr. Osmanagić.

Večkrat ste odločno povedali, da je napačno, kar so nas učili o zgodovini, da torej večina ljudi živi v zmoti. Kaj po vaše to pomeni za današnjega človeka? Zmedo, nezaupanje?

Lažje je manipulirati s človekom, ki manj ve. Problem je v glavah ljudi, ki so napačno programirani. Način, na katerega je postavljena civilizacija, človeka sili, da dela, gara, se žene za preživetje. Tako ne razmišlja o sebi in se ne spoznava, smisel njegovega življenja je prezrt, ne vidi, kako je preteklost povezana s sedanjostjo in prihodnostjo. Je mali delec velike mašine, na žalost. Včasih so se ljudje veliko več smejali, govorim o obdobju pred letom 1990, ko se je začelo pojavljati ogromno motilcev, recimo tehnologija, ki je povečala negativno sevanje in zvišala frekvenco planeta in človeka. Tako imenovana Schumannova resonanca vpliva na stanje ustvarjalnosti možganov ter globoke intuitivne zaznave. Človekov namen ne sme biti tako ujet in omejen, človek mora biti svobodno bitje! To pomeni, da ima dostop do znanja. Zadnjih osem tisoč let je obdobje velikih manipulacij, stalnih vojn, generiranja ogromnih količin negativne energije, do česar pride, ko ima dostop do znanja le elita, večino pa se drži v neznanju. Kajti, ko bi ga imeli vsi, bi vedeli, da ne obstaja le en cikel v razvoju človeštva, ampak jih je veliko več. Vsak od njih se je končal z globalno katastrofo, zadnja se je zgodila pred 12.000 leti, to je tako imenovani konec zadnje ledene dobe, ko so vulkanske erupcije, uničujoči potresi itd. uničili civilizacijo. Torej, zgodovina človeštva ni evolutivna, temveč ciklična. Če bi imeli dostop do znanja, bi vedeli, da so bili ljudje nekoč veliko bolj duhovna bitja. Ko si duhoven, veš, da nisi omejen na eno samo fizično življenje, veš, da si večen. Če si večen, ni potrebe za strah. Strah pred smrtjo je osnova za vse druge strahove, in ko se tega znebiš, postaneš svoboden. Dostop do znanja bi omogočil, da vsi stremimo k svobodni družbi, a tu ni prostora za elite niti manipulacije. Zato mene in meni podobnih ne marajo, ker smo svobodni. Obstajajo namreč elementi, ki se jih elite bojijo, zato uporabljajo vsa orožja in nas poskušajo onemogočiti na vse načine.

Povsod po svetu ste proučevali piramide, trdite tudi, da je zmotno mišljenje, da so prve nastale v Egiptu in Mehiki, kajti veliko jih je in razporejene so po vseh celinah. Zakaj ravno v Bosni stoji največja na svetu, visoka 213 metrov?

Izbor kraja za piramide nikakor ni naključen. Vedno so grajene na energetsko mogočnih točkah, v našem primeru v Bosni je izvor železove rude, to so ogromne železne plošče, ki ustvarjajo elektromagnetno energijo. Tu so podzemni vodni tokovi, ki osvobajajo visoke količine negativnih ionov, to so tako imenovane energetske linije; in ko zgradiš obliko piramide, ki je najmogočnejša geometrijska oblika, dobiš izjemno močne energetske mehanizme. Bolj ko je potentno energijsko mesto, večja je piramida, ki je na njem grajena. Bosna je, kar je.

Peru, Mehika, Egipt, Tibet, Gvatemala ... Bosna. Vendarle obstaja nekakšna razlika med njimi?

Kje na svetu je ljudstvu dostopno stopati po podzemnih piramidnih predorih in je entuziastom dovoljeno celo kopati po njih? Mi ničesar ne skrivamo, temveč razkrivamo. Razen kar je tudi za nas skrivnost v procesu dela ... Zagotovo obstajajo razlike, že psihološko, kajti to je edina od naštetih piramid, ki je bila šele nedavno odkrita. Je tako rekoč nedotaknjena, deviška. Ko milijone ljudi skozi desetletja, stoletja s svojimi materialnimi stremljenji vdira na tako svete prostore, spreminja tudi njihovo energijo. V Bosni pa je energija še vedno čista in nenačeta.

Torej so za vas piramide v Bosni še vedno skrivnost, slutite, kam vse to pelje?

Točno tako, tudi skrivnost neodkritega me žene naprej! Ko sem začel raziskovati leta 2006, mi je nekdo rekel: »Semir, to niso samo piramide.« Takrat sem se spraševal, kaj večjega bi lahko bilo. Danes vem, da je imel prav, tu je nekaj, kar bo korenito spremenilo našo prihodnost ...

Poglejva torej naprej, čez reciva sto let vas v tem telesu po vsej verjetnosti ne bo več, lahko vseeno slišimo vašo vizijo?

Danes so tisti, ki so z umom in srcem odprti, v manjšini, vendar se spremembe začnejo z manjšino. Ideja o bosanskih piramidah bo živela tudi za mojim zemeljskim življenjem - na desettisoče obiskovalcev vsako leto pride na ogled -, počasi se bo vtisnila v um ljudi. To je kot snežna kepa, ki se valja po hribu navzdol, postaja večja in večja, in v nekem trenutku bo današnja manjšina postala večina. Danes tu vidite prostovoljce, ki so prišli z vseh koncev sveta, iz Švice, Kanade, Brazilije, Luksemburga, Nemčije, Francije, 14 dni bodo tukaj, se družili, pomagali v podzemnih rovih in okrog, in vsak bo v tem delu in doživetju piramid našel tudi kaj zase, pridobil spoznanje. Ko bodo prišli v svojo domovino, bodo o tem pripovedovali ljudem ... Tu niso po golem naključju, na neki način je vsak izmed njih od nekoč povezan s tem krajem, s civilizacijami, ki so tu ustvarjale. Pred osmimi leti so številni govorili, da je to še en dober bosanski vic, danes, ko napolnimo Cankarjev dom, že prepoznajo, da je to resna stvar. Čez deset let se bo vsakemu zdelo normalno, da so v Bosni piramide. Čez sto let se bo dobro vedelo, da smo le ena od civilizacij, ki tu bivajo, da so mnogo bolj razvite civilizacije od naše zgradile te piramide in da je treba zajemati iz vodnjaka znanja davne preteklosti. S polno paro delam pri promociji bosanskih piramid po vsem svetu, predavam skupinam od 50 ljudi pa do več tisoč poslušalcev, da bi ljudje spoznali. Več kot 30 jih je poleg mene neposredno vključenih v projekt.

Zanikali so vas v lastni domovini, napadali so vas tudi širše, še zdaj vas mnogi poskušajo onemogočiti. Vseeno se po devetih letih znanstvenih dokazov, potrditev različnih laboratorijev, inštitutov, številne skupine strokovnjakov stvari premikajo naprej. Koliko dokazov ste potrebovali vi, da ste verjeli?

Od prvega dne, ko sem po povabilu direktorja muzeja prišel sem, sem vedel. Tu zame nikoli ni bilo vprašanja, ljudem pa vsakič znova pojasnjujem od začetka, in ni mi težko. V vsakem vidim ambasadorja. Tudi Slovenci prihajajo, v večjih skupinah redno z gospo Ireno Jarc, po ogledih v rovih ob megalitu ostajajo še ure in meditirajo (op. p.: pedagoginja Irena Jarc organizira duhovna potovanja v Visoko).

Kako to, da javnosti ne predstavljate primerov ozdravljenja, kot to počneta Medžugorje, Lurd itd., čeprav govorite o visoki koncentraciji negativnih ionov, ki spodbudi proces samozdravljenja, o izmerjenih prostorih brez sevanja, o optimalni Schumannovi frekvenci za človeka in planet?

Ob začetku projekta sem imel težave tudi s kulturnim esteblišmentom, njim je bilo v interesu, da si nakopljem gnev medicine, farmacevtske industrije ... Vidik zdravljenja oz. samozdravljenja je seveda zelo pomemben, a ne želimo poudarjati le tega. Ti uspehi naj gredo od ust do ust, ljudje naj se pridejo sami prepričat in si med seboj pripovedujejo. Naša zadnja dognanja so predvsem energetske narave, zelo so zanimiva. V zadnjih mesecih smo dokazali, da obstajajo elektromagnetne in ultrazvočne frekvence, ki so enake na piramidi kot v predorih. Čeprav so kilometre oddaljeni, je to dokaz, da gre za enotni gradbeni kompleks. Vsi novi izsledki samo potrjujejo starejše in naše domneve, da gre za najstarejši gradbeni kompleks na planetu. Tudi za vodo imamo nedavno potrditev inštitutov, da ima zelo napredno molekularno strukturo in je zdravilne narave.

Je zadnjih devet let vašega življenja najtežjih, najnapornejših ... imate še vedno isto ženo?

Isto (nasmeh). To so najlepša leta, tudi sicer je moje življenje lepo, srečen in zadovoljen človek sem. Ta izkušnja me je obogatila, močno zaznamovala, čisto vsak dan mojega življenja je od leta 2005 tesno povezan s piramidami, pravzaprav so postale moje življenje. V tem času sem se naučil, kako naj se borim z različnimi izzivi, kot imenujem probleme in prepreke. Ko so proti meni vsi, od lokalne do globalne skupnosti, ne omagam, pokažem moč vsakemu od njih, grem naprej in trajam dlje kot oni, ki napadajo. Tako je, ko si z vsem svojim bitjem pri stvari, z umom, srcem in telesom. Zame brezizhoden položaj ne obstaja.

Od kod ta vaš mir, samozavest?

Človek je popolnoma skladno bitje, a je zanj zelo pomembno, da vzpostavi ravnotežje med svojim duhovnim in materialnim delom. Tistega, ki ga žene strah pred izgubo denarja, položaja, pred porazom, je zelo lahko potisniti iz ravnotežja. Torej, ko pri sebi najdeš pravo mero materialnega in duhovnega, ne nihaš več ne v eno ne v drugo skrajnost, in takrat te bo težko kaj pretirano vznemirilo. Ko imaš tako jasni cilj, reciva v mojem primeru, in je ta cilj plemenit ter povrhu še podkrepljen z argumenti znanosti, se negativna energija, ki prihaja od ljudi, ki bi te radi prizadeli, samo odbije in se vrača k njim.

V nekem obdobju sem prebral na stotine knjig, ki so mi pomagale osebnostno dozoreti, spoznati svet v sebi in okoli sebe. Prav tako me je oblikovalo moje lastno literarno pisanje, veliko sem tudi potoval po vseh celinah, se srečeval z raznimi ljudmi. Odhod v Ameriko pred vojno prav tako ni bil naključen, moj tamkajšnji posel mi je še kako prav prišel. In vse to me je pripravljalo na delo z bosanskimi piramidami. Če bi imel samo znanje, ki ga dajejo v šolah, ne bi zmogel. Če ne bi bil finančno neodvisen, enako. Vsak od nas ima svojo usodo, nalogo svojega življenja. Žal je večina ljudi ne prepozna do konca. Nekateri na starost priznajo, da jim je žal, ker so spustili mimo mnogo dobrih priložnosti. V prvem trenutku, ko sem prišel na piramido sonca, sem si obljubil, da tega nikakor ne bom izpustil ali prepustil naključju. Vse, kar sem imel, sem usmeril v ta projekt, da ga zaženem. In da bo teklo, tudi ko mene več ne bo. Tudi vprašanje mojega naslednika bo še prišlo, ko bo čas za to.