Zapuščam megleno dolino, dihat grem gorski zrak ...

Poleti na Veliki planini, v naročju Grintavcev, gospodarijo pastirji, pozimi pa bajtarji.

Objavljeno
30. september 2016 17.33
Velika planina, 29. september 2016 [Velika planina,krave,planšarija]
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

Večina pastirjev je svojo živino že pospremila s pašnikov, bajtarji pa se že veselijo, da se bodo naselili v njihovih kočah. Že 86 let je od takrat, ko je bila najeta prva. Prav danes bodo v pastirskem naselju na Veliki planini odprli bajtarsko sezono. Bajtarji bodo od pastirjev prevzeli ključ planine in v zimskih mesecih pazili na pastirske stanove. Njihov župan Herman Benčan in zelo aktivna članica društva Helena Plahuta sta nas po planini popeljala že sredi tedna.

Že ko smo se z gondolo dvigaili visoko nad Kamniško Bristrico, je vzhajajoče sonce napovedovalo obetaven dan. Le pičlih pet minut je trajala vožnja, pa smo so izstopili v povsem drug svet. Nekako umirjen in mehak je bil videti. Živo zelena trava, na otip nežna kot najdražja preproga, pogled pa se je na vseh štirih straneh neba ujel v oble vrhove okoliških vršacev. »Ja, res ne rečemo zastonj, da naša Velika planina kraljuje v naročju Grintovcev,« je pripomnila Helena Plahuta, ki je že več kot pol stoletja zahaja na Veliko planini. »Danes imamo izjemno srečo, ozračje je čisto, vreme vedro, zato smo nagrajeni s tako razkošnim razgledom. Že ko sem bila šolarka, sem z mamo prihajala gor in marsikaj lepega doživela. Takrat so še v koših nosili stvari na planino, kasneje sem pomagala v kuhinji Domžalskega doma, zdaj pa sem tako in tako 'zastrupljena' z bajtarstvom. Lahko trdim, da mi je vrnila zdravje. Zame zdaj radi rečejo, da sem s planino kot rit in srajca. Dokler bom zmogla, bom gotovo prihajala. Da Veliki planini pripada posebno mesto med slovenskimi planinami, je splošno znano, manj pa je tistih, ki vedo, da na planini poleti gospodarijo pastirji, pozimi pa bajtarji.« S sedežnico smo se peljali še više, mimo slovitega Zelenega roba do najvišjega vrha Velike planine, do Rože vrhov, od koder se najlepše vidijo. Tam so pred desetimi leti prev bajtarji postavili razgledno ploščo, ki oči obiskovalcev usmerja na bližnje in tudi bolj oddaljene mogočne gore, ki se jih z vrha Gradišča, na 1666 metrov nadmorske višine, prav lepo vidi. Grintovec, Krvavec, Skuta, ... v lepem, prevetrenem, vremenu pa oko seže celo do Krima, Snežnika, Krna in Nanosa. »Za Rožo vrhov je najbolj zaslužen Miro Šuštar, zdaj žal že pokojni, a nekdaj zelo aktiven član našega društva. Poleg smo organizirali tudi vpisno knjigo in vidimo, da razgledno ploščad v zadnjem času obišče množica tujih turistov, Francozov, Nemcev, Angležev, celo Kitajci pridejo, domači pa včasih tudi po dvakrat na teden,« je povedal Herman.

Fotografije Leon Vidic

Naša bajtarska vodiča – mimogrede: vztrajala sta, da se moramo tikati, saj takšno obnašanje sodi v planinski bonton, takoj ko se človek povzpne nad 1000 metrov – sta ob Roži vrhov, iz spoštovanja do Planine, zapela bajtarsko himno: »Tja gor na Veliko planino zahaja mi zdaj korak, zapuščam megleno dolino, vdihavat grem gorski zrak ... Planina, Velika planina, bodi pozdravljena zdaj, saj tvoje prostrane planjave me vlečejo vedno nazaj ...«

Bajtarske 'drušne'

Po opravljenih formalnostih, ko smo se tudi mi vpisali v knjigo obiskovalcev smo se spustili med pastirske kočem ki smo jih občudovali že z razgledne točke. »Pastriska naselja na Veliki, Mali in Gojški planini veljajo za enega redkih ohranjenih te velikosti v Evropi,« je pojasnil Herman, »prepoznavno je po tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol te planine. Strehe koč so krite s značilnimi smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko k temeljem. V kamniškem koncu koči rečejo bajta ali pastirski stan, smrekovi skodli pa šinkel.«

Takšnih, pastirskih, je na planini 150, potem so še »turistične« kot jim rečejo bajtarji. Te so zgradila podjetja in jih v boljših sindikalnih časih namenili za oddih svojih delavcev, zdaj pa so nekatere odkupili posamezniki, druge pa vse leto oddajajo turistom. Na območju velike Planine pa so tudi trije večji domovi, Jarški, Domžalski in Črnuški, nekakšne planinske koče, kjer obiskovalcem poleg tradicionalne planinske hrane in čaja, lahko ponudijo tudi prenočišče.

 

A mi smo se v planine tokrat podali zaradi bajtarjev. »Vse se je začelo z dr. Schmidingerjevem, notarjem iz Kamnika, ki je davnega leta 1910 svojo kočo na obronkih planine podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Rekli so ji 'turistenhause'. Kmalu je bila pretesna za vse. Verjetno je prav ta težava Rajka Gregorca, prav tako Kamničana, vodila k odločitvi, da je leta 1930 kočo od pastirja Janeza Hauteža iz Sidraža vzel kočo v najem, a le za čas od oktobra do naslednjega junija, ko je lastnik ni potreboval. Še danes ji rečemo Hauteževa bajta,« je v zgodovino poznavalsko segel Herman, ki je Veliki planini zvest že 35 let. »Kar sam je iz Stahovice čez Pasje pečine na rami pritovoril gašperček, si kočo oblepil s starim časopisnim papirjem, da ni pihalo skozi reže na stičiščih brun in si uredil prijetno bivališče. Skupaj z bratom Slavkom sta tako zaorala ledino bajtarstvu. Ker je bilo pozimi lepo smučati na belih strminah in si planino ogledati še v kristalni beli obleki, so brata Gregorc mnogi posnemali in kmalu so bili vsi pastirski stanovi po planini pozimi oddani. Med prvimi najemniki je bil tudi Plečnikov učenec, arhitekt Vlasto Kopač, ki je leta 1959 izdelal načrte za žičnico, prostorsko ureditev turističnih zaselkov in različne oblike turističnih koč na Planini, po njegovih načrtih pa so leta 1963, ko so zagnali gondolsko žičnico na Veliko planino, zgradili tudi hotel na Šimovcu. Z leti je nastajalo veliko 'bajtarskih drušen', ljudje so se radi zatekali v objem gora, uživali v miru, vedno pa poskrbeli tudi za veselje in zabavo, po kočah se je navadno veliko prepevalo. Med bajtarji je imel prav posebno mesto tudi častni član, zdaj že pokojni, Peter Dolinšek, ki je nekaj let nazaj je 50 let živel na planini in je bil dolga leta Slovenec z najvišje ležečim stalnim prebivališčem. Rad je rekel, da mu na planini ni nikoli dolgčas in da ima vedno družbo, pa tudi če veter poje okrog vogalov.«

 

Županova prisega

Tudi Helena in Herman pripadata eni od takšnih veselih 'drušen', ki se uradno imenuje Planinsko društvo Bajtar. Registrirali so ga leta 1989. Bajtarji v planšarskih stanih gostujemo takrat, ko na planini ni pastirjev. Ti živino navadno že za mali šmaren, to je 8. septembra, odženejo v dolino. Veliko pasterjev in pastiric pa gre v zadnjem času s planine že v začetku septembra, ker morajo med šolskim letom varovati svoje vnuke. Mi vsako leto pridemo 1. oktobra in skrbimo za stanove do sredine junija, ko spet priženejo živino,« je razložila Helena, Herman pa jo je dopolnil: »Še v času Marije Terezije so na Veliki planini dobili pašno pravico kmetje z vasi ob vznožju Velike planine, iz Stahovice, Črne, Kamniške Bistrice, Županjih njiv, Sv. Lenarta ... Včasih je veljalo, da na pašo lahko pripeljejo toliko živine, kolikor je lahko preživijo. Ocenjujem, da imajo pastirji v zadnjem času na planiski paši skupaj kakšnih 300 krav in telet. Prav zaradi teh na planini ni več toliko mleka kot ga je bilo včasih, a mnogi planšarji obiskovalce še vedno z veseljem povabijo na pokušino domačih mlečnih dobrot ali na pravo pastirsko malico, na kislo mleko in žgance.«

Na Veliki planini ob vsakem prelomu sezone pripravijo posebno prireditev s simbolično predajo ključa planine, tradicionalnim divjačinskim golažem in s plesom. »Herman, ki je aktualen župan, bo moral v imenu vseh bajtarjev pastirjem slovesno obljubiti, da bomo planino varovali in zanjo na vso moč skrbeli. Pozimi, ko na planini zapade tudi po štiri metre snega, je dobro, če ga kdo odmele od bajte, da se ne navleče vlage. Tudi če jo kdo redno zrači in v njej kuri ni slabo. Zato je seveda tudi planšarju v interesu, da pozimi nekdo skrbi za njegov pastirski stan,« je poudarila Helena. Herman je dodal: »Tu ni nobenih pogodb, nič ni podpisano. Le v roko si sežeta planšar in bajtar. Moj na primer je rekel: 'To ni počitniški dom, jaz bom skrbel za les, ti pa za vzdrževanje'. Prvo leto, ko sem prišel, ni bilo štedilnika, na tleh v bivalnem prostoru zemlja, streha je bila slaba. Počasi sem to urejal.Zdaj sva oba zadovoljna in jaz lahko že 35 let pozimi gostujem v planšarjevi koči.« Vedno ko je na planini, na drog pred bajto izobesi zeleno društveno zastavo (kot angleška kraljica, ko je v Buckinghamski palači), na vratih pa pribita tabla Pr' župan.

Lasten 'farovž' in 'parlament'

Bajtarji so res vesela 'drušna', to zagotavlja že njihova organiziranost. »Imamo svoj bajtarski 'farovž' in 'fajmoštra', ki vsako leto blagoslovi golaž. No, ta ni pravi, le vlogo ima tako, a že nekaj let imamo med bajtarji tudi enega pravega, frančiškana. Imamo tudi levega in desnega ministranta, kulturnika, ki skrbi za prireditve in proslave, seveda tudi parlament in župana. Farovž je zadolžen za bajtarske krste. Vsakemu novincu zastavi par vprašanj in če pravilno odgovori, dobi bajtarsko ime. Helena, na primer je po bajtarsko Mojca, jaz sem Špik. Vsak krščenec pa mora imeti tudi botra, ki mora vsem zbranim dati za pijačo. To je pravi šov. Seveda imamo tudi 'parlament'. To je posebna koča, ki nam jo za naše dejavnosti rada odstopi Pašna skupnost,« je poudaril.

Na pohodu po planini smo srečali le še par skupinic krav, 'kekci', kravjeki pa so opozarjali, da je bila planina še nedavno tega njihova. Naleteli pa smo na Andreja Prešerna, ki v tradicionalni pastirski opravi razveseljuje poletne obiskovalce Velike planine. »Če je lepo vreme, grem vsak dan gor. Planina mi pomeni zdravje,« je zatrdil. »Še nekaj dni bo moja, potem jo bodo prevzeli bajtarji, jaz pa se bom znova vrnil prihodnje leto.«

Pred eno od pastirskih koč je sedela vesela družba bajtarjev iz Velenja, ki hodijo na planino že četrt stoletja. »Mi smo že kar prišli, da bomo rezali čebulo za golaž,« je pojasnil Ivan Miklavžina, Berauh po bajtarsko. »Enkrat je bilo že 1. oktobra toliko snega, da nas je bilo na predaji ključa le osem, golaža pa smo imeli za 200 ljudi. Upam, da bo letos lepo vreme, naročilnico zanj smo poslali gor,« je pristavil Herman in se ozrl v nebo. »Sicer smo pa bajtarji znamo držati skupaj in skrbeti za naravo. Tudi letošnjo zimo bomo skrbeli za bajte in spomladi pastirjem predali čisto in urejeno planino.«