Zemlja je v Hiši eksperimentov, sonce v Tivoliju

Kako se v enem dopoldnevu izuriti za astronavta, izdelati raketoplan, pristati na drugem planetu in se varno vrniti domov.

sre, 15.04.2015, 09:00
Ideja Treninga za astronavte je nastala v češkem centru znanosti Techmania, v okviru evropskega projekta FEAST, katerega tema je bila izobraževanje staršev za družinske obiske centrov znanosti. Slovenski partner v projektu je bila Hiša eksperimentov, ki je tudi prilagodila aktivnost za izvedbo v Hiši eksperimentov.

Zakaj je med astronavti več moških kot žensk? Ker vsa prosta mesta za urjenje, kakršno je zadnji konec tedna potekalo v Hiši eksperimentov, zasedejo fantje. Ni dvoma, da bo med mladimi navdušenci nad vesoljem, raketoplani in astronomijo kakšen čez nekaj desetletij res poletel v vesolje in v novi planet zapičil zastavico svoje države.

Na idilično spomladansko dopoldne so se v prvem nadstropju hiše z najbolj zabavnimi eksperimenti v Ljubljani zbrali udeleženci treninga, ki jih je bolj kot pomladno prebujanje domačega planeta Zemlje zanimalo, kako izdelati raketoplan in z njim poleteti na več svetlobnih let oddaljen, puščavsko pust, ledeno mrzel, viharno vetroven, a vseeno neskončno privlačen planet. Fantiče različnih starosti, najstarejši je imel 13 let, so spremljali starši, večinoma očetje, kakopak tudi sami navdušenci nad daljnimi galaksijami, nekatere pa tudi mame in babice, ki so po najboljših močeh z njimi delile nadgalaktično navdušenje in jim pomagale pri nalogah, ki so jih zastavljali demonstratorji Edo, Vesna, Katja in Sabina.

»Če je Zemlja tolikšna,« je srednje veliko plastično žogico privzdignila Sabina, »kako velika je Luna? Večja, manjša? Koliko manjša?« se je obrnila proti navzočim. Deček z očali je hitro dvignil roko in pravilno odgovoril. »Kje pa mislite, da bi bila Luna, če je Zemlja tu, kjer stojim jaz?« je nadaljevala. Za prostovoljca se ji je ponudil drugi fantič in se postavil nekaj metrov stran od nje. »Odlično, skoraj si zadel. Če greš še en korak proti meni, bo ravno prav,« ga je pozvala. »Kako daleč od Zemlje pa bi bilo Sonce?« je bila radovedna. Med delavničarji ni bilo prave ideje, zato si je odgovorila sama: »Če je Zemlja v Hiši eksperimentov, je Sonce nekje pri Tivoliju.«

Kondicijski trening

Vsak pripravnik za astronavta je na listu dobil luno planeta, na katerem naj bi pristal. Trinajstletni Tian, čigar urjenje smo spremljali, je dobil nalogo pristati na Uranovi luni Oberon in novinarko podučil, da ima vsak planet luno, ki je njegov naravni satelit, le Merkur in Venera ne. Da bi mali pametnjakovič lahko stopil med astronavte, pa je moral – kot drugi pripravniki na delavnici – opraviti nekaj preizkusov, s čimer bi dokazal, da se zna premikati po nebesnem telesu s precej drugačno težnostjo od Zemlje. Kilogram na Oberonu, denimo, tehta skoraj trikrat več od kilograma na Zemlji. Premikanje po njem je zato podobno težko kot s čela v usta spraviti piškot zgolj s premikanjem obraznih mišic. Če v očesu še nikoli niste imeli drobtinic slastnega piškota, je poskus prava priložnost, da spoznate ta občutek. Namig: je precej manj prijeten od okusa piškota v ustih.

Nato so demonstratorji parom razdelili vedra, v katera so morali astronavtski kandidati vreči teniške žogice. Šlo je kot namazano. A vaja se s tem še ni končala. Precej težje je žogico spraviti v vedro, če se človeku vrti v glavi, povrhu pa je ovit v toaletni papir. Vendar so otroci brez večjih težav opravili tudi ta preizkus. Sledilo je še preverjanje hitrosti odzivanja, ki se je prevedla v hitrost padanja v breztežnostnem prostoru, nato pa druga najzahtevnejša naloga: izdelava vesoljske ladje. Demonstrator Edo je parom pokazal, kako jo narediti s pomočjo plastičnega valja zgolj iz papirja in lepilnega traku. »Na kos papirja nalepite trak in papir ovijte okoli valja tako, da bo lepljiva stran traku obrnjena navzven. Nato jo zalepite za papir.«

Raketa na zračni pogon

Iz okroglega koščka papirja so delavničarji izdelali konico raketoplana in jo za toplotno zaščito izolirali z »negorljivim« rdečim lepilnim trakom. Raketi so naredili še zakrilca, nato so poskrbeli za njeno vizualno podobo. Bele trupe so porisali z zvezdami, planeti, kraticami obstoječih in izmišljenih vesoljskih agencij – tudi slovenske – in svojimi imeni ter enako ponovili pri okraševanju astronavtskih oblek in kap. Rakete pa niso bile namenjene le za domači spominek. Pari so morali preizkusiti, ali in kako daleč lahko poletijo.

Vesoljsko vzletišče je bilo v kleti Hiše eksperimentov, namesto raketnega goriva pa je vesoljska plovila poganjal kar zrak. Nadzorniki so rakete, s tulcem in plastično cevjo povezane s plastenko, usmerili proti nekaj metrov oddaljeni tarči, mladi astronavti pa so ob skupinskem odštevanju: »Tri, dva, ena!« z vso silo udarili plastenko udarili z nogo in – švist! – vse so poletele. Očetje in sinovi so zmagoslavno tlesknili z rokami, mame so ponosno trepljale svoje fante.

Vrnitev na Zemljo

Sledila je še zadnja preizkušnja. Astronavti in nadzorniki so morali izdelati še modul za pristanek na drugem planetu. Tu je bilo treba pokazati nekoliko več domišljije, saj so se demonstratorji po pojasnilu, da jajce, ki so jih parom razdelili, predstavlja astronavta, ki mora ob pristanku oziroma spustu z višine štirih metrov ostati cel, zavili v molk. Kako izdelati pristajalni modul s plastičnima lončkoma, cedejem, lesenimi paličicami, tremi baloni, vato in plastično vrečko v samo desetih minutah, ki so kopnele tako hitro, kakor da čas ne bi bil zemeljski?

Vsi so malo pogledovali k sosedom, tudi Tian. A ker časa ni bilo več veliko, je urno napihnil balone, jih povezal s paličicami in lepilnim trakom, nanje nalepil cede, na tega pa plastični lonček, ga obložil z vato in vanj položil jajce v polivinilni vrečki. Bilo je že nekaj minut čez odmerjeni čas, ko so se vsi pari zbrali na ulici pred Hišo eksperimentov. Sledili so trenutki resnice. Prvi je svoj modul, pri izdelavi katerega se ni prav potrudil – jajce oziroma astronavta je zgolj ovil v dve plastični vrečki –, preizkusil demonstrator Edo. Z držala za vrtno orodje ga je spustil proti površini svojega planeta in astronavt se je spremenil v omleto.

Mladi astronavti so bili bistveno uspešnejši. Stopnja preživetja njihovih dvojnikov v obliki kokošjih jajc je bila tako rekoč stoodstotna. Zadovoljni, da so opravili trening, so se pari vrnili v hišo, kjer jih je čakala še poslednja, manj napeta naloga. Iz moke in krompirja so oblikovali površje planeta, na katerem so pristali, hišna fotografa pa sta ga ujela v objektiv s silhueto planeta v ozadju. Vrnitev na Zemljo je bila napovedana še pred poldnevom, vendar se nikomur ni prav mudilo domov.

Povezane novice

Sladkolo
20. marec ob 08:00
Da bi posameznik znal obvladati sladkorno bolezen, je potrebna pripravljenost za učenje. In tu je področje Hiše eksperimentov.
Prijavi sovražni govor