Ženske pogosto pozabimo na svojo notranjo Afrodito

Ženske smo nekje v zgodovini med skrbjo za druge, službo in pehanjem za materialnimi dobrinami založile svojo energijo, svojo ženstvenost. A brez skrbi, mogoče jo je osvežiti. Zelo preprosto. Enega od načinov je razvila Maja Gorjup s seksapilno obliko plesa, kjer si namesto s soplesalcem lahko pomagamo kar s čisto navadnim stolom.

Ples Majo spremlja že od malih nog. »Pet let sem bila stara, ko sem začela trenirati izrazni ples, nato sta me pritegnila jazz balet in show dance,« predstavi svoje začetke. »S puberteto pa je prišla plesna pavza. Takrat sem se na vse pretege ukvarjala s fitnesom in aerobiko, pridobila sem si celo licenco za inštruktorico, a sčasoma sem ugotovila, da ta trda, moška vadba ni zame. Potem sem precej spontano obudila svojo ljubezen do plesa.«

V tistem obdobju je bila sredi študija, ves čas utrujena, nervozna in potrebna sprostitve. Ker ni imela energije, da bi odšla v družbo, se je plesni preboj zgodil kar v domači kuhinji. »Ja, na enem kvadratnem metru,« potrdi Maja. »Na youtubu sem po naključju našla videospot Carmen Electra. Tako me je navdahnil, da sem tudi sama potegnila stol od mize in zaplesala. Ker sem se dobro počutila, me je naslednji korak iz kuhinje pripeljal že v dnevno sobo, potem pa naprej, med ljudi. Ker sem imela plesno predznanje, sem začela dodajati svoje elemente in ga razvijati.«

Ples, ki ženske odpira

Samo plesni gibi zanjo kmalu niso bili več dovolj. Lastna potreba jo je vodila skozi meditacijo, duhovnost, zato je tudi njen ples doživel številne nadgradnje. »Šla sem skozi precej težko obdobje. Nakopala sem si anoreksijo in bulimijo. Zelo trda sem bila do svojega telesa. Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegala na popolno askezo in se odrekla vsem užitkom. Hrani, druženju, ponočevanju in ljubezni. Tudi do sebe. Telo sem popolnoma izčrpala in bila sem strašno osamljena. Mučila sem se s tako težkimi plesnimi vajami, da tega živ človek ne bi zmogel. No, potem sem šla vase, presekala z neumnostmi, se fizično in psihično okrepila, zato se je tudi moja prva različica te vrste plesa zelo zelo spremenila. Zdaj v njem vladata samo še nežnost in ženstvenost,« poudari z žarečimi očmi in smehljajem na obrazu.

V času intenzivne osebnostne rasti je Maja namreč dojela, da duhovnost ne pomeni, da se mora človek obnašati meniško, ampak mora predvsem ovrednotiti svojo človeškost. To še zlasti velja za ženske, ki smo že tradicionalno manj samozavestne in precej bolj zaprte vase kot moški. »Največ začetniškega dela je prav z odpiranjem žensk. Takoj jih vidim, kako potegnejo ramena naprej, se sključijo in skrivajo svoje prsi. V tem delu so čustva, zato vem, da so polne kompleksov. Ne morete si predstavljati, koliko zadržane jeze je v ženskah na moške. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki,« pojasni. »Smo ciklična bitja, in ko pridejo naši dnevi, bi morali počivati, ne pa se boriti na fronti s šefi, z moškimi in še z lastnimi strahovi. To je slabo. Prvi korak na bolje je že poprava drže pri ženskah. Ramena nazaj, prsi ven. Ko začnemo odpirati telo, tudi čustva pridejo na plan.«

Maja je prepričana, da ženska ne sme bežati pred svojimi notranjimi močmi, saj se te lahko manifestirajo celo v nevrotičnih oblikah. »Ne smemo se prepustiti družbeni agoniji, saj na ta način pozabimo na notranjo Afrodito, na žensko, ki je vesela, srečna in prijazna. Rada bi poudarila, da namen plesa ob stolu ni zapeljevanje moških. Njegov osnovni smisel je ta, da ženska s pomočjo seksi gibov sprejme samo sebe, da uživa, ko se gleda v ogledalu. Ko je ni več sram, na primer, svoje riti potisniti ven, namesto, da jo pokriva z več plastmi širokih oblačil, je na dobri poti do dobre samopodobe. Takšen ples pomaga, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.«

Prav zato Maja včasih svoje tečajnice spodbuja, da se na treningih dotikajo svojega telesa. Če tega ne zmorejo, jih prelisiči s trditvijo, da gre le za plesni gib. »Včasih, v svoji zakoreninjeni togosti, težko popustijo. Kakšna mi reče 'tebi je lahko, ti dobro izgledaš,' a jim kmalu dokažem, da to nima nobene zveze. Ne morete si predstavljati, kako zelo se nekatere ženske razvijejo že v enem letu. Še same se včasih ne prepoznajo,« pravi Maja. V šestih letih se je pod njeno taktirko preobrazilo že za nekaj stotnij žensk.

Seksapilni gibi na stolu

Obiskovalke njenih plesnih druženj so ji sprva očitale, češ da je ples premalo zahteven, a zdaj ni več tako. »Iz vadbe sem naredila šport. Bolj sem poudarila tehnike in punce se na treningu tudi spotijo. Celo uro, preden se spustimo v nežne gibe ob in na stolu, se intenzivno ogrevamo. Najpomembneje pa je, da kasneje koreografijo vsaka začuti in odpleše po svoje,« pove Maja, ki je prepričana, da je ženskost način bivanja.

Kdor misli, da na ure Majine vadbe prihajajo le mlada dekleta izklesanih teles, se moti. Tudi tiste, ki so že prekoračile štirideseta, se rade učijo zapeljevanja. »Punce, ki pridejo k meni, navadno niso boječe. Moram priznati, da sem se mogoče jaz od njih naučila celo več, kot one od mene, no, ali pa smo skupaj dozorevale,« pripomni Maja. »Nekateri na ples s stolom še vedno gledajo s predsodki, a me se na to ne oziramo. Stol nam služi le kot priročen rekvizit, ki je vedno pri roki. Sicer so vsi plesi, pri katerih zaposlimo boke, krasni, gibi na stolu pa znajo biti še bolj seksapilni.«

Prav zato se ne velja čuditi, da Majine punce na javnih nastopih najbolj navdušijo moške, čeprav to ni njihov prioritetni namen. Tudi Urška je na sebi že čutila poglede občudovanja: »Prav nič me niso motili. Nisem bila vedno tako samozavestna. Ko sem se po dveh porodih odločila za tovrsten ples in vadbo, si nisem predstavljala, da bom osebnostno tako napredovala. Zdaj komaj čakam, da pridem na trening. Stol vedno vozim s seboj v avtu in ga pogosto uporabim za plesno sprostitev, ne le na skupinskem treningu. Včasih se šalim, da mi pride prav tudi ob zastojih v prometu.«

Nives je za ples ob stolu navdušila sestra. »Bilo mi je všeč, pa sem poskusila. Zdaj že vidim, da v meni raste samozavest, občutek ženskosti. Čeprav po vsakem treningu pošteno čutim vse mišice, se počutim sproščeno. Zdaj tudi doma včasih zaplešem ob stolu, še zlasti pred nastopom sem veliko vadila. Odzivi so bili pa različni. Večina mojih najbližjih je bila navdušena, nekateri pa imajo še vedno predsodke,« potarna. Urša se z njimi ne ukvarja, saj ima že precej izkušenj s plesom. Ko je spoznala Majo, je drog zamenjala za stol: »Mislim, da me je pritegnil kabarejski slog. Morda mi je zaradi plesne kilometrine malo lažje slediti koreografiji kot drugim dekletom, a tudi mene po vaji še vedno bolijo noge. To hitro mine, sproščenost pa ostane ves teden.«

Tudi Nina, ki so jo pred petimi meseci prijatelji spravili k plesu s stolom, tako da so ji za rojstni dan podarili darilni bon, zdaj za noben denar ne bi odnehala: »Ta ples je tako drugačen, da se mi je prikupil. Vse je veliko bolj zapeljivo in vsaka se lahko počuti bolj ženstveno. Dobro je za počutje, držo, kondicijo, najbolj pa za samopodobo.«