Ževale so odlični družabniki in prvovrstni terapevti

Ob psih in mačkah v društvu Ambasadorji nasmeha humanitarno delo z vodniki že ducat let opravljajo tudi pujski, ježki, kunci, konjiček in bradata agama.

Objavljeno
27. maj 2016 16.46
Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha. Triletni Lojze in njegov pujsek Artur. Ljubljana, Slovenija 25.maja 2016. [Ambasadorji nasmeha,prostovoljska društva,humanitarna društva,pomoč,terapije,otroci,dečki,živali,pujsi]
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

V Sloveniji živi tudi oranžno ljudstvo. Kar »banda oranžna« si v zasebnih krogih pravijo Ambasadorji nasmeha, ki te dni praznujejo 12-letnico delovanja. V ta imenitni krog ne sodijo le ljudje velikih src, ampak tudi »ževale«, kot jim rečejo vodniki. V živo so jih imeli priložnost spoznati že mnogi otroci, invalidi in stanovalci domov za starejše.

Vse se je začelo jeseni 2004, ko so se Katarina Kafadar, Petra Štrus in Špela Drnovšek odločile svojo ljubezen do ljudi in živali razdajati na drugačen način. »Kar v Petrini dnevni sobi se je rodilo naše društvo,« pove Špela, sedanja »preccednica« društva. Ja, tako, z dvema c, jo naslavljajo Ambasadorji nasmeha in tudi zaradi tega so nekaj posebnega. Celo okrogle obletnice slavijo drugače. »Deset, dvajset let nam zveni preveč vsakdanje. Mi smo malo po svoje,« poudari Tone Hočevar, ki se je Ambasadorjem, s svojo pasjo družino, priključil že pred leti. »Smo veseli ljudje, ki skupaj z ževalami rišemo nasmehe na obraze vsem, ki jih obiščemo.«

Če ne bi bilo veselja že pri ustanoviteljicah, tudi humanitarnega poslanstva, ki ga je društvo na področju terapije z živalmi razvilo, danes ne bi bilo. »Pred dvanajstimi leti si kaj takega nismo mogle predstavljati niti v najlepših sanjah,« spomin na skromne začetke obudi Špela. »Imele smo tri pse, bernskega planšarja, vipeta in kodra. Ob domačem čaju in čokoladni tortici se je rodila zamisel, da bi z njimi lahko obiskovale ustanove za otroke s posebnimi potrebami in starejše. Skoraj leto dni smo se prebijale skozi papirologijo, preučevale zahteve za ustanovitev društva. Priznam, da nam je to vzelo skoraj vse veselje.«

Še brez papirjev so začele s psi, preko Društva za zaščito živali Ljubljana, obiskovati Zavod za slepo in slabovidno mladino, vendar je želja po večji organiziranosti postajala vse močnejša. Špela: »Izšolale smo se v avstrijskem društvu Tiere als Therapie in njihov okvir izvajanja obiskov prenesle na slovenska tla. Ustanovile smo organizacijo, ki starejšim, osamljenim, invalidom in otrokom nudi popestritev vsakdanjika ter rehabilitacijo. Tako je nastalo Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, ali krajše, Ambasadorji nasmeha. To ime najbolje predstavi naše poslanstvo.«

Oranžna energija

Kmalu so pridobili status humanitarnega društva, kasneje postali še društvo v javnem interesu. »Zastavile smo si resne cilje in pridružili so se nam prvi entuziasti,« nadaljuje Špela. »Vesele smo, da nam je na prvem mestu prioritet društva uspelo obdržati kvaliteto pred kvantiteto. Izšolale smo že veliko terapevtskih parov, a menda se govori, da smo inštruktorji zelo strogi. Društva danes prav gotovo ne bi bilo brez predanih, srčnih, nesebičnih in ljubezni polnih članov, ki svoj prosti čas namenjajo tistim, ki našo oranžno energijo in naše nasmehe najbolj potrebujejo.«

Katarina je v društvo stopila skupaj z vipetom Jako, ki se je lani, v starosti 14 let, preselil na drugo stran mavrice. Profila njunih glav so uporabili za društveni logotip. Ambasadorji ju nosijo pri srcu, natisnjena na majicah. Katarina in Jaka čeli tiščita skupaj. »Najprej sem hotela za to uporabiti mamo, pa Jaka ni hotel sodelovati. Rekla sem, 'prav, bom pa jaz na sliki'. Zelo nerada se fotografiram, ker imam res dolg nos. Saj zato sem pa imela psa hrta, ne. Fotografija je izpadla res simbolično. Stisnjeni čeli kažeta, kako zelo smo povezani in kako se čutimo. Logotip govori tudi o tem, da naše ževale zelo občutijo uporabnike, da se z njimi povežejo v njihovem svetu, v drugi dimenziji. To opazimo zlasti pri tistih, ki nam ne morejo z govorom in kretnjami pokazati svojih čustev. Prav njihovi nasmehi so me spodbudili, da sem lahko delala vse noči, zjutraj šla v službo, trenirala s psom. Vsi smo bili utrujeni, a občutek, ko se nekomu sprostijo roke, ki so bile do tedaj močno zakrčene, je neopisljiv,« s solzami v očeh poudari Katarina.

Z zadnjo iz ustanovne trojke, Petro Štrus, se nam ni uspelo pogovoriti, ker živi na Norveškem, a Špela in Katarina jo imata ves čas v mislih. »Bila je prva preccednica Ambasadorjev. Z bernskim planšarjem Galom sta v Gradcu prva opravila šolanje za terapevtske pare, Petra tudi inštruktorski izpit ter postala prva predavateljica in inštruktorica za terapevtske pare v Sloveniji. Z Galom sta nasmehe delila po osnovnih šolah in na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in bila začetnika programa bralne urice s psom,« naštava Katarina.

Ževalovska menežerija

Kot že rečeno, terapevtski par sestavljata ževala in vodnik. Čeprav so ustanoviteljice začele s psi, se je živalsko carstvo do danes močno razširilo. »Premore vrsto terapevtov, med njimi so prašički, kunci, ježi, imamo miniaturnega konjiča Tilna, kokoš Mici, dihurja Rufusa, morskega prašička Čupka, činčile in bradato agamo. Vsaka žival ni primerna za terapevta. Imeti mora zelo visok tolerančni prag in socializirana mora biti,« poudari Meta Štravs, aktivna članica Ambasadorjev nasmeha, sicer pa specialna pedagoginja: »Žival človeka nikoli ne obsoja in ga sprejme brezpogojno. Popolnoma vseeno ji je, ali je ta debel, vitek, bel ali črn, bogat ali reven. Prav zato se ob njej počutimo varne, odzivamo se brez obrambnih zidov.«

Vsaka ževala se mora za terapevta izšolati. Pujsa Maggie, sredi lanskega poletja je žal preminila, je začela hoditi v šolo, ko ji je bilo osem mesecev. »Najprej sva hodili na tečaj, nato sva opravljali izpit pred komisijo,« pove Meta. »Zdaj imamo novega pujsa, Arturja. Fino je, ker ga lahko pripeljemo tja, kjer je kdo alergičen na pasjo in mačjo dlako. Alergija na prašičjo ne obstaja. Se je pa že zgodilo, da so obisk pujsa v kakšnem šolskem razredu odsvetovali. Zaradi verskih razlogov, so rekli.«

Meta je popestovala drobnega afriškega beloprsega ježka Smokija. »Z ježi moraš biti zelo umirjen, saj zaznajo že najmanjšo napetost. Vsak hiter gib bi jih prestrašil. Strašno občutljivi so tudi na vonj in zelo glasni znajo biti,« pojasni in doda, da zmore jež največ pol ure terapije v kosu. »Hitro se vidi, kdaj je v stresu. Bodice se mu tako naostrijo, da ga ne morem držati z golimi rokami. Včasih se zvije v kroglo,« pove in predstavi še bradato agamo, ljubkega kuščarja Trna, ki ima že od rojstva poškodovano zadnjo tačico. »Velik ljubljenec otrok je in zelo sladkosned,« pripomni. »Za priboljšek bi pojedel toliko mokarjev, kot bi mu jih dala. Na dan poje tudi do 30 čričkov. Le če ga zebe, ne je. Za človeka je povsem nenevaren, čeprav imajo mnogi predsodke.«

Društvene nepremičnine

Veliko pozornosti pri otrocih žanjejo tudi muce in kunci. »Naš mačkon Čarli, ki je sicer vešč tudi v agilitiju, danes ni razpoložen za stike z ljudmi, tole je pa Kepica, naša pripravnica.« Meta pokaže komaj za dlan veliko zajčico. »Njena vrstnica Snežka trenutno dela družbo fantku z auspergerjevim sindromom. Otroci imajo navadno ogromno vprašanj o kuncih. No, se najde tudi kdo, ki se jih boji. Odpravljanje strahu pa je še ena od funkcij terapevtskih živali. Ko jo pripelješ domov, postane odgovornost. Velika. Večina živi vsaj 12 let, lahko tudi 20, kar ni mačji kašelj,« poudari Meta. Službeno se ukvarja z otroki, ki imajo posebne potrebe. Iz izkušenj pove: »Ne boste verjeli, ti otroci si prej zapomnijo imena živali kot naša. Zelo se jih razveselijo, motivacija se poveča, sposobni so narediti stvari, ki jih brez živali verjetno ne bi.«

Med otroki veliko simpatij požanjejo tudi »društvene nepremičnine«, kot Ambasadorji ljubkovalno naslavljajo svoje »Bosance«, kužke pasme tornjak. Sky in Viki, dobrosrčna velikana, precej medvedasta in počasna, sta si sloves nepremičnine pridelala, ker imata od vseh aktivnosti najraje poležavanje in čohanje, njuna potrpežljivost pa nima meja. Kljub temu je dobro vedeti, kar poudari Meta Štravs: »Vse živali lahko božamo le od vratu navzdol, do repa. Če jih gladimo po glavi, se lahko prestrašijo, saj gre za gesto, ki jo lahko razumejo kot grožnjo.«