Tiskane izdaje
Po obronkih gozdov, na jasah, ob robovih travnikov, povsod, kamor seže oko, se te dni pogled ujame v bele preproge zvončkov. Čeprav so ljudje zaradi belih cvetov prepričani, da so to pomladni albini, ni tako. Prvič, zvonček je zimska roža, in drugič, le redki primerki so povsem beli.
Ponekod so beli le venčni listi ali pa so še ti rahlo obarvani v različnih odtenkih, drugje so drugih barv prašniki ali brazde. »Takšne predstavnike najdemo pri različnih vrstah in rodovih rastlin, ki sem jih v desetletjih terenskega dela našel po slovenskih rastiščih,« zatrjuje dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana. »Pojav albinizma, belo cvetočih različic, je bolj izrazit pri rastlinah, ki imajo sicer drugo barvo cveta, kot pa pri zvončkih. Povezan je s pomanjkanjem pigmentacije v organizmu.«
Osvajalci Evrope
Z dr. Bavconom se nisva mogla izogniti pogovoru o zvončkih, saj tudi na območju ljubljanskega botaničnega vrta obilno cvetijo: »Še vedno lahko zapade sneg, se obdrži dan, teden ali več, vendar zvončki naznanjajo, da zima počasi odhaja. So konservativne rastline, ne pustijo si preveč vplivati nase. Celo led lahko prebijejo s svojimi suličastimi popki, če je treba, da bi pokukali na plan, pretoplo pomladno sonce pa jih navadno požge. Ne glede na razmere po navadi zacvetijo konec januarja. To potrjujejo zelo stari viri, iz davnega leta 1761. Na pobočju Ljubljanskega gradu so leta 1834 menda cveteli že 1. januarja. Ne dajo se premotiti. To se je dobro videlo pred dvema letoma na Planinskem polju, ko so bile poplave. Zvončki rastejo le do ravni, ki jo dosežejo najvišje poplave, četudi le enkrat na 30 let. Ob rekah, denimo, se mirno pustijo poplaviti, kot bi vedeli, da bo voda hitro odtekla, na obronkih polj, ki jih narasle vode ogrožajo, pa se nikoli ne spustijo niže. To je zapisano v njihovih genih. Zvončki niso rastlina, ki bi se morala ravnati po modi. So preprosto med prvimi, zato jim ni treba tekmovati z drugimi. Najdemo jih povsod po Sloveniji, od morja do prekmurskih ravnic, od hrvaške meje do Posočja, v alpski del pa ne sežejo. Najbrž zato, ker imajo radi pridih Sredozemlja. V Evropi so se razrasli od Turčije do Pariza, a jih je od Avstrije naprej vedno manj.«
A slovenski zvončki tudi letos osvajajo Evropo. »Veliko tujcev v naš vrt prihaja ponje ali pa si po spletu naročajo večje količine. Zadnjič smo jih na Irsko poslali za 835 evrov. Na kulturni praznik je iz Stuttgarta prišla ena glavnih nemških poznavalk zvončkov. Samo zaradi njih. Odnesla je poln zabojček lončkov s sadikami in zanje plačala kar 1980 evrov. Rekla je, da so zvončki pravi zaklad Slovenije, in zabojčka ni več izpustila iz rok,« poudari Bavcon in nadaljuje: »Po zvončke so prišli tudi trije gospodje iz Nizozemske, iz hortikulturne dežele. Nad raznolikostjo naše zbirke zvončkov so bili navdušeni. Še boljši je bil izkupiček. S seboj so jih namreč odnesli za 4300 evrov. Skratka, naši zvončki dosegajo evropsko primerljive cene, predvsem pa je interes zanje zelo velik. Žal z razmnoženimi sadikami še ne moremo dohajati povpraševanja. No, iz Velike Britanije si je prišel naš zaklad ogledat tudi dr. John Grimshaw, direktor Jorkširskega arboretuma in pisec knjige o zvončkih. Je zelo znan kolumnist vrtnih revij kraljevega hortikulturnega združenja in tudi njega je naše cvetje očaralo. Ni čudno, saj imamo zbirko 4000 lončkov različnih zvončkov iz vseh kotičkov Slovenije. Med njimi so čisto običajni, s tremi venčnimi listi, različice s petimi, takšni z zelenkastim cvetom, nekateri so pravi pritlikavčki, drugi visoki, tako rekoč vsak ima svojo zgodbo.«
Očitno znajo tujci bolje od nas ceniti nežne, bele drobižke, ki povešenih glavic krasijo Slovenijo, a pri naših otrocih je drugače. Ti se pomladnih znanilcev od srca razveselijo. V Botaničnem vrtu Ljubljana so pripravili Festival zvončkov in osnovnošolci so jih v manj kot mesecu dni dobesedno zasuli s prispevki. Poslali so več kot 800 likovnih in spisali več kot 40 literarnih del.
Dobro je vedeti, kar otroci gotovo vedo, da je slovenski zvonček zavarovan po domači zakonodaji in po mednarodni konvenciji Cites, ki prepoveduje trgovino s prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. »V naravi jih je prepovedano puliti s čebulicami, tudi večjih šopkov ne bi smeli trgati in jih prodajati,« opozarja dr. Jože Bavcon, »vsakdo jih lahko nabere toliko, kot jih gre med tri prste, nekaj stebelc torej.«
Sogovornik s tem nima težav, saj rastline najraje opazuje na njihovih rastiščih. Med njimi najde tudi redke predstavnike albinov. »Šele leta 2011 sem našel prvi približek povsem belega zvončka, leto kasneje pa čisto pravega, enakolistnega albina,« pove. »Pri prvem so bili beli le venčni listi, žile pa so bile še rahlo zelenkaste.«
Z intuicijo do albina
Seveda pa je dr. Bavcon v desetletjih terenskega dela v naravi našel tudi čisto bele predstavnike drugih rastlinskih vrst in rodov. »Tega bi bilo zanesljivo še več, vendar prva leta način vzorčenja ni bil tako sistematičen, da bi vsako belo različico v naravi izkopal, jo prenesel v Botanični vrt, označil z ustrezno številko, posadil v svoj lonček in v nadaljnjih letih spremljal stabilnost. Na nahajališčih posameznih raziskovanih vrst sem ponekod belo cvetoče primerke komaj zasledil, drugje pa verjetno še vedno ostajajo skriti,« domneva.
Do povsem belih cvetov ga po navadi pripelje intuicija. Tudi do prvega albinskega zvončka ga je. »Z njimi sem se intenzivno ukvarjal, še preden sem šel v šolo. Zasajal sem jih na domačem vrtu. Ko so se namnožili, je bilo okrog hiše vse belo, a albina med njimi ni bilo. To je v naravi normalno. Med zvončki so izjemno redki. Tako kot pri ciklamah, saj si ponavadi delijo rastišče. Človek mora imeti izjemno izostreno oko in veliko znanja, da tak primerek najde,« poudari Bavcon. »Poglejmo primer trobentice, ki raste skupaj z zvončki in navadno cveti v živo rumeni barvi. Stari viri omenjajo, da so botaniki že leta 1897 ob slovenski obali odkrili belo trobentico. Tam jo je še zdaj mogoče najti. Bolj južno ko greste, več jih je. Na Sardiniji, denimo, pa rastejo le bele različice, čeprav gre za isto rastlinsko vrsto. Očitno je bela barva bolj odporna proti tistemu okolju.«
Na drugačen način je zanimiv primer rdeče relike. »Po navadi je rahlo rožnata in noben starejši vir ne omenja najdbe bele različice. Šele leta 2005 smo na travniku, ki ga imamo za raziskovalne namene najetega v okolici Ljubljane, našli prvi približek. Leta 2012 pa se je povsem bela rastlina masovno pojavila na nekaj otočkih. Še danes je, na primer, zelo težko najti čisto bel pasji zob. Leta in leta sem ga iskal. Našel sem ga na robu neke vrtače na Krasu,« pripoveduje. »Tudi belega jetičnika, ki sicer cveti modro, sem našel tam blizu. Ko sem po raziskovanju že hotel sesti v avto, se mi je zdelo, da bi bile razmere na bližnjem travniku lahko primerne za albina. Samo nekaj korakov sem naredil pa sem ga našel.«
Po zagotovilih dr. Bavcona je albina najlaže najti med zvončnicami: »Iz modre barve hitro preskoči v belo. Tudi pri močvirskem tulipanu na nekaterih terenih albini niso nobena posebnost. Enako velja za jetrnik, ki bo v naravi vsak čas zacvetel. Takšna je tudi kadulja. Bele včasih ni bilo mogoče najti. Vroča poletja pa so naredila svoje in danes jo lahko najde že vsakdo. A narava je nepredvidljiva, zato se tudi albini pojavljajo in izginevajo.«
