Tina Trstenjak: Zaradi juda sem boljša oseba

Zlata Tina Trstenjak, ki je z olimpijskim odličjem dvignila na noge vso Slovenijo, je prijetno in sproščeno dekle, predano športu, treningom in moralnim vrednotam juda, ki v ospredje postavljajo vztrajnost, spoštovanje in potrpežljivost. V svoji karieri ni bila vedno med prvimi, a so jo garanje, osredotočenost in zaupanje trenerju Marjanu Fabjanu poplačali z nagrado, o kateri sanja vsak športnik. »Vse je možno, če vidiš pred seboj jasen cilj in če si pripravljen na odrekanje, ki vodi do njega,« je jasna 26-letnica, ki živi le streljaj od judo kluba Sankaku. »Mislim, da sem zaradi juda boljša oseba,« še doda z iskrenim nasmeškom, medtem ko se že veseli prihajajočih prostih dni. V kratkem si želi na morje.

Tina, iskrene čestitke za osvojeno zlato olimpijsko medaljo! Ste se že naspali in spočili od vsega vrveža ali imate še vedno veliko dela z voščili, avtogrami, intervjuji?

Hvala! Ja, moram povedati, da se še nisem čisto naspala, vedno so kakšne obveznosti. V ponedeljek smo imeli sprejem, na katerem se je zbralo res veliko ljudi. Bili so veseli in ponosni, ne le name, tudi na Ano Velenšek in Adriana Gomboca, ki je bil odličen, peti. Vsi so želeli avtograme, bilo je res noro! Sama sem sicer bolj kot medijske pozornosti vajena trdega dela in treningov v telovadnici, ampak se zavedam, da z velikim uspehom pride tudi to. Saj ne, da bi me vsa ta pozornost motila, samo vajena je nisem, zato mislim, da bo še nekaj časa naporno.

Uradno zabavo ob vaši vrnitvi iz Ria smo lahko spremljali tudi na televizijskih sprejemnikih. Sta vam morda tudi doma starša pripravila kaj posebnega?

Jaz sem bila že tako vesela, da ju vidim, da kakšna posebna proslava sploh ni bila potrebna! Tokrat namreč starša z menoj v Rio nista odpotovala, čeprav me pri judu zelo podpirata in se, če je le možno, tudi udeležujeta mojih tekem. Na začetku, ko še nisem imela lastnega avtomobila, pa sta me vsakodnevno vozila v judo klub in me spremljala na treningih.

Kljub temu pa mami, kolikor vem, sprva ni bilo všeč, da ste začeli trenirati judo.

Ja. (smeh) Kot otrok sem pri petih, šestih letih začela obiskovati športno šolo, kjer smo se učili osnov športa, denimo podajanja žoge, teka, potem pa sem začela plesati. Ples mi ni bil preveč všeč, vendar sem morala vztrajati vse šolsko leto, saj mami ni dovolila, da bi se vmes izpisala. Naslednje leto sem nehala in začela trenirati judo, kar takrat mami ni bilo ravno všeč, obenem pa sem se vpisala na plavanje. Ko so se treningi začeli križati, sem se morala za nekaj odločiti. In odločila sem se za judo. Vmes sem trenirala tudi atletiko in plezanje, ampak judo je ostal.

Zakaj judo? Kaj vas je pri njem tako pritegnilo?

Ne vem, bil je nekaj povsem drugačnega. Že to, da smo se poleg športa učili tudi drugih stvari, recimo, kam moramo odložiti copate, preden gremo v telovadnico, da se moramo pred dvobojem prikloniti, da moramo pozdraviti nasprotnika, da se moramo z njim rokovati, vse to se mi je zdelo izredno zanimivo. Trenirati ga nismo začeli čisto takoj, na začetku smo se veliko igrali, naučili smo se padce, vse to me je pritegnilo.

Na to, da ste se začeli ukvarjati z judom, pa je vplivala tudi vaša babica.

Ja, z babico sva se velikokrat z avtom peljali mimo judo kluba in vedno sem se spraševala, kaj se tu dogaja, zakaj je toliko avtomobilov, kaj tu počnejo. Potem sta mi starša nekoč povedala, da tukaj trenirajo judo, in mi obljubila, da me naslednji teden odpeljeta pogledat, misleč, da bom na to pozabila. Pa nisem. Potem sta me odpeljala in jaz sem ostala. Takrat sem imela osem let. Spominjam se tudi začetnih tekmovanj, to so bila majhna klubska tekmovanja, na katerih smo vedno vsi dobili medalje. Sama sem, na primer, na prvi tekmi izgubila, pa sem vseeno dobila medaljo in takrat sem tako ponosna prišla domov s svojim prvim osvojenim odličjem. Otroci so pač veseli, da vsi dobijo medalje, in to je tudi smisel tega – da se imajo lepo.

Na tiste prave, mednarodne uspehe pa ste morali kar potrpežljivo čakati in, seveda, veliko trenirati. Marsikdo bi ob tem že obupal, vi pa imate danes v roki olimpijsko zlato.

Ja, res je. Za dobre uspehe sem potrebovala veliko dela in vztrajnosti. Dobre rezultate sem začela dosegati šele pri mladinkah, takrat sem bila na svetovnem mladinskem prvenstvu dvakrat tretja, potem pa sem imela vmes, ko sem od mladink prestopila k članicam, krizo, nikakor mi ni šlo. Zadnja leta pa mi gre spet v redu. (smeh) Sama sem sicer vedno imela pred sabo cilj, ki sem mu sledila, biti najboljša, osvojiti olimpijsko medaljo, vse drugo sem dala na stran. In ni mi žal, da sem se tako odločila.

Kdaj je pravzaprav judo zavzel glavno vlogo v vašem življenju? Kdaj vam je zaradi njega začelo zmanjkovati časa za druženje s prijateljicami, posedanje ob kavicah?

Pravzaprav tega nikoli nisem počela. Že v osnovni šoli, v osmem razredu, sem imela treninge dvakrat na dan, torej že zjutraj pred šolo in še zvečer. Tako da za razne kavice in prijateljice ni bilo časa pa tudi volje ne, saj sem bila preveč utrujena od treningov in šole.

Bi lahko rekli, da je trener Marjan Fabjan vaš prijatelj? Vsekakor je več kot le trener, v judovski tradiciji se temu reče sensei, mojster.

Ne, na blazini trener ni moj prijatelj. Tam je spoštovanje, tam je odnos trener – tekmovalec. Ko je konec treningov, pa vem, da se lahko nanj zanesem. Tudi če ga pokličem ob polnoči, se mi bo oglasil in mi pomagal. S Fabijem preživim skoraj več časa kot s starši, vselej me spremlja na tekmah, na treningih in mislim, da me kar dobro pozna.

Ve vse o vas?

Ja, večinoma.

V medijih se veliko govori o njegovih zahtevah, ki naj bi bile izredno visoke. Kakšne so, kaj pravzaprav trener zahteva od vas? Česa vam ne dovoli?

Po mojem mnenju gre za čisto normalne zahteve, saj tudi sam sčasoma spoznaš, da določenih stvari ni dobro početi, na primer ponočevati, piti alkohola, žurirati, kaditi ... Res pa je, da trener zahteva red in disciplino, kar je prav, in mislim, da brez tega midve danes ne bi bili tu. Prvi trening je ob 6. uri, tako da vstanem ob 5.15 in sem v postelji najkasneje ob 22. uri. Tudi sama vem, da bom naslednji dan utrujena, če bom šla pozno spat. Glede prehrane nima trener nobenih posebnih zahtev, vedno pravi, da če si zaželimo čokolade, jo telo potrebuje, zato naj si jo le privoščimo.

Mislite, da morajo imeti vrhunski judoisti kakšne posebne osebnostne značilnosti?

Mislim, da morajo biti vztrajni, saj dvomim, da je kdor koli že na začetku tako dober, da lahko zmaguje. To se mi zdi ena glavnih karakteristik, ki jo moraš imeti v sebi.

Vsi občudujemo vaše olimpijsko odličje, malokdo pa si predstavlja, koliko truda, dela, odrekanja je vloženih vanj. Koliko treningov je bilo pravzaprav treba za vaš uspeh?

Treningi potekajo nenehno, dvakrat na dan, zjutraj od 6. do 8. delamo na fizični pripravljenosti, zvečer od 19. do 21. pa je čas za judo, borbo. Pred velikimi tekmovanji in olimpijskimi igrami so treningi tudi sredi dneva. Večinoma so tukaj v klubu na Lopati, treniramo pa tudi na pripravah in seveda so tu še tekmovanja. Sezona namreč pri nas traja vse leto, to ni tako kot pri določenih športih, ko imajo sezono samo pozimi ali poleti, tudi tekme so vse leto. Tudi dopustov vmes večinoma ni.

V Riu ste tudi na tekmah delovali zelo mirni in zbrani. Od kod črpate osredotočenost?

V Rio sem odšla z enim samim ciljem, vse drugo sem odmislila, bila sem osredotočena le na svoje tekme in zmago. Dan, dva pred tekmovanjem sva si s trenerjem ogledala tekmovalno areno, natanko sem vedela, kam odložiti torbo, kje je prostor za počivanje, kje bo stal trener, tako da na tekmi nisem izgubljala energije še s tem. Nekoliko mi je pomagalo tudi to, da sem bila že na olimpijadi pred štirimi leti v Londonu, kjer sem spremljala dogajanje, vse sem že doživela, samo tekmovala še nisem takrat. V Riu pa sem bila povsem pripravljena na najboljše rezultate.

Ali tudi sicer v življenju stvari premislite vnaprej in jih ne prepuščate naključju?

Ja, mislim, da mi je to dal judo.

Slišala sem, da vam je trener vzel tudi mobilni telefon, preden ste odšli v Rio.

Ja, Fabi nam ga je vzel že pred odhodom v Rio, tako da sem res lahko odmislila prav vse. Pa saj tudi sicer nisem ne vem kako navezana na svoj mobilni telefon, tako da ga nisem preveč pogrešala pa tudi navadila sem se živeti brez njega.

Se pravi, niste ena izmed tistih, ki nenehno »visijo« na družbenih omrežjih in objavljajo vsako podrobnost iz svojega življenja?

Neee! Jaz, na primer, sploh nimam facebooka. Mislim, da je to, da stalno buljiš v telefon in visiš na družbenih omrežjih, res nepotrebno porabljen čas. Če že imam dve uri, grem raje počivat. Včasih me sicer zanima, kaj mediji pišejo o meni, in si kaj preberem, vendar se tudi na to preveč ne oziram. Zame je bolj pomembno, da vem, kaj si o meni mislijo tisti, ki me poznajo.

Omenili ste že, da se zaradi juda ne obremenjujete s stvarmi, ki niso pomembne, jih znate odmisliti. Kako vas je spremenil?

V judu spoštujemo vse, nasprotnika, trenerja, telovadnico, vse. In menim, da mi je to velikokrat pomagalo tudi v življenju. Mislim, da sem zato boljša oseba, naučila sem se spoštovati druge, se včasih zadržati, mogoče je to spremenilo tudi moj karakter, ne vem ... Mislim, da sem z vso to filozofija juda že odraščala, tako da je težko reči, kakšna bi bila, če ga ne bi poznala.

Judo je sicer japonska borilna veščina, ki jo je konec 19. stoletja ustanovil Džigoro Kano. Ste bili morda kdaj na Japonskem?

Ja, sem. Tam je vse drugače, ljudje so zelo prijazni, judo je šport številka ena. Na Japonskem mi je bilo zelo všeč.

Zanimivo je tudi, da beseda judo pomeni »mehka pot«, čeprav je na prvi pogled agresiven šport.

Ja. Ob tem moram povedati, da nas, ki smo naučeni padati, padci prav nič ne bolijo in morda je to javnosti res malce slabše predstavljeno, vendar si želim, da bodo ljudje v prihodnjih letih spoznali, da judo ni agresiven šport. Prav tako je izredno priljubljen med ženskami, v Sloveniji je med judoisti kar tretjina žensk. In ženske v Sloveniji, čeprav nas je manj, dosegamo izredno dobre rezultate.

Zdaj si boste vzeli nekaj časa za zaslužen počitek. Imate v mislih kakšno potovanje?

Trenutno sem res utrujena od vsega, tako psihično kot fizično, tako da bom za zdaj kar doma, verjetno pa se bom čez čas kam odpravila, najraje na morje. V prostem času tudi rada preberem kakšno kriminalko in poslušam glasbo, najraje tisto, ki se vrsti na radijskih postajah, rada grem v naravo, na kakšen sprehod. Velikokrat se odpravim tudi k babici, ki ima hišo, vrt, živali. Tam zelo uživam in se sprostim.