Tiskane izdaje
Pismo bralke: Nikoli nisem izstopala, tudi ne pomnim, da bi me v kraju, kjer živim z družino, kdaj opravljali. Moja družina je tako klasična, da bolj ne more biti: z možem se razumeva, imava tri otroke, zelo se imamo radi. Njegovi starši so bolj veseljaški kot moji, a smo se kljub temu ob različnih družinskih srečanjih lepo ujeli. Pred tednom pa, ko je sin praznoval dvanajsti rojstni dan, moj oče pripelje na slavje kolega iz mladosti, ki je bil nekoč fotograf pri nekem časopisu. Lepo smo se zabavali, potem pa se ta gospod postavi pred taščo in ji reče, da ga spominja na neko žensko, ki jo je v mladih letih nekajkrat fotografiral. Tašča se zasmeje in mu pove, da je vse mogoče, saj je kot študentka v Nebotičniku plesala striptiz. Moji starši so od osuplosti onemeli, priznam pa, da je tudi mene vrglo od presenečenja. Tašča se je na račun tistega obdobja smejala in šalila, tast prav tako. Prvič v petnajstih letih skupnega življenja sva šla z možem spat brez poljuba. Ugotovila sem namreč, da ga čisto nič ne poznam, še manj pa poznam njegovo mamo. Bi mi lahko na kratko odgovorili?
Milena svetuje: Draga Simona, če bi se ob vaših težavah srečali pred dvajsetimi in več leti, ko se je lahko še brez težav in zelo konkretno reklo bobu bob, bi vam čisto na kratko povedala, da bi vas bilo treba dati čez koleno, vaše nemogoče starše pa prav tako!
Kakšen nepotreben cirkus in prepir ste zagnali! Prijetne medsebojne odnose ste postavili na kocko zaradi nekakšne lažne in preživete morale, ki z dobrim počutjem v vaši ožji in širši družini nima čisto nobene zveze. Na tovrstno moralo sem že neštetokrat naletela: njeni najbolj tipični primeri so bili in so še moški, ki se še desetletja po ženini smrti žrejo, ker v zakon ni prišla nedolžna.
Tudi vam je kar naenkrat žal, da niste bolje poznali preteklosti svoje tašče. Zakaj že? Bi zaradi žgečkljivih dejstev z dvignjenim nosom obrnili hrbet tudi njenemu sinu? Verjetno, kajne? Potem bi vam bilo sicer preklemansko žal, a načela so načela, ki prevladajo, četudi v našo lastno škodo.
Razumem, da so vaši starši morda starokopitni tam, kjer ne bi bilo treba, a da ste tudi vi?! Z vso gotovostjo si upam reči, da bi tako danes kot včeraj težko našli človeka, ki vsaj enkrat v življenju ni skočil čez reko tam, kjer ni mostu. Pomembno je, da četudi morebiti pademo v vodo, vseeno zlezemo iz nje in se iz neprostovoljnega namakanja česa naučimo, postanemo boljši, močnejši, si pridobimo več izkušenj.
Dobro je vedeti, da na najbolj nestabilnih nogah stojijo tisti, ki si niso nabrali nobenih izkušenj, ki so raje poslušni in ubogljivi, zaviti v mehko vato.
Prav zabolelo me je srce, ko ste napisali, da se vam zdi, da so bila zaradi taščine malo bolj živahne mladostne epizode tudi leta v zakonu – lažna. Kako ste mogli to reči? Kaj pa je vaš mož storil narobe? Morda to, da vam ni že prvi dan položil na mizo dokazov o vseh morebitnih stranpoteh svojih prednikov tja do 17. stoletja?
Imejte pred očmi, da je mož vzgojen drugače kot vi. Zdi se mi, da mu je brskanje po preteklosti in nenehno pranje enega in istega umazanega perila nesmiselno! Imel je prijetno mladost, med njim in starši so vladali odkriti odnosi, kar ga osrečuje še danes. Sicer (še) ne veste, kako mu je mama razložila svojo slečeno epizodo, a očitno je to storila tako, da ga pozneje, ko je odraščal in si ustvarjal družino, ni prav nič motila.
Njegova mama, tako pravite, je polna modrosti, zato vas čudi njena dvojnost, predvsem pa, kako je mogla biti »takšna«. Verjemite, tudi na podlagi bolj živahnih izkušenj se je o soljudeh naučila marsikaj, kar ji je v življenju koristilo. Ne nazadnje je postala krasna tašča in ljubeča babica, kar priznavate. Kaj še hočete več?
Pogovorite se s svojimi starši in jim dopovejte, naj ne netijo ognja po nepotrebnem in za prazen nič. Vi pa prav tako, draga Simona! Pogovorite se s svojim možem, prosite ga, naj vam oprosti čudaško, nerazumljivo in tudi preburno reakcijo. Povejte mu, da ste se odzvali nagonsko, v slogu, v kakršnem ste bili vzgojeni. Stopite tudi do tašče. Če ima res široko srce, vam tako in tako ni zamerila, po temeljitem pogovoru pa se bosta še lepše razumeli kot poprej.
Še nekaj bi vam rada položila na srce, pa upam, da se boste, če bo treba in ko bo čas, spomnili na moje besede: vsak od nas, ki ima otroke, mora biti pripravljen, da bodo med odraščanjem morebiti zašli tudi na takšna pota, ki nam ne bodo všeč. A ker so naši otroci, se jim ne bomo odrekli, kajne, temveč jih bomo poskušali razumeti, jim pomagali in se hkrati trudili, da zanje vrat svojega srca ne bomo nikoli zaklenili.
Toliko. Zdaj pa nasmeh na obraz, spustite dobro voljo v srce in objemite svet! Srečno!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
